V knjigi esejev Stopinje v pesku zgodovine Peter Kovačič Peršin odstira oseben pogled na dogajanja zadnjih desetletij, ki so zaznamovala naše življenje. Razkrila so mračno podobo naše civilizacije, ki je utemeljena na vojni. Upanje, da bo človeštvo po stoletju svetovnih vojn in genocidov zaživelo v miru in blagostanju, ki bi ga lahko omogočil sodobni tehnološki napredek, je ugasnilo v novi svetovni vojni.

Metafizični vzroki za proces samouničevanja

Razplamteva se po vsem svetu iz žarišč lokalnih vojn in genocidov in se kot micelij razširja v neobvladljivo vojno svetovnega terorizma. Zato se kritičnemu mišljenju, ki ga goji avtor, zastavlja v prvi vrsti eksistencialno vprašanje: kje so metafizični vzroki za ta proces samouničevanja zahodne civilizacije in kaj se pri tem dogaja z usodo posameznega človeka, ki je ponižan v predmet uporabe in je bitje, oropano svoje prihodnosti. Tako piše o knjigi založnik.

Kovačičeva sužnjevanje in sprava

Na strani 104 je Peter Kovačič Peršin zapisal, da »sužnjevanje ostaja globoko zakoreninjen vzorec našega skupnega in posameznikovega življenja«.

Nekako v nasprotju s trditvijo o »sužnjevanju« je na eni strani prej (103) zapisal: »In slovenski politični katolicizem bo še naprej terjal poravnavo krivic, da bi prikril svoj zgodovinski greh.«

V razmišljanju Kronika neke tragedije je pisal o problematiki sprave in odpuščanja, kjer je nanizal vrsto očitkov Cerkvi. In ne le njej. Na strani 97 je zapisal da je poleg Andreja Gosarja in Borisa Pahorja tudi domobranskega polkovnika Ernesta Peterlina in nekaj njegovih oficirjev »domobransko poveljstvo poslalo v Dachau«.

V relevantni literaturi je takšen Kovačičev očitek glede Peterlina in nekaj njegovih oficirjev ovržen oziroma se v resni publicistiki nikoli sploh ni pojavil. »Pozna« ga le Kovačič.

Podtikanje o krivdi za vrnitev domobrancev

Še hujši je njegov očitek glede dogajanja v Vetrinju konec maja 1945. Na strani 98 je zapisal, da je domobranska komanda »še naprej vračala na ukaz Angležev domobrance in civilno prebivalstvo z materami in otroki vred v domovino v pričakovano smrt, vračala pot pretvezo, da gredo v furlanski Videm, kjer jih čaka kralj, da jih povede v boj zoper komunizem«.

Tak očitek se tu in tam pojavlja le pri popolnih ignorantih logike in resnice.

Na strani 99 je zlil golido sovražne neresnice in krivice tudi na škofa Gregorija Rožmana. Zapisal je, da je v času povojnih pomorov »eden izmed arhitektov protikomunističnega boja, ljubljanski škof Rožman, sedel na varnem na Koroškem in ob popolnem vedenju o vračanju domobranske vojske v domovino in smrt. Kljub prošnjam nekaterih sodelavcev, naj odide v Vatikan, da bi prosil papeža, naj posreduje pri Angležih za domobrance, je okleval.«

Po Kovačiču so krivi žrtve, ne storilci

Seveda je to izrazito zlonamerno podtikanje škofu Rožmanu glede vračanja domobrancev iz Vetrinja v Slovenijo enako povsem nelogično in neresnično, kot glede enako pripisane krivde za isto domobranski komandi pred tem.

Vračanje se je zgodilo v strogi tajnosti (Angležev) in v nekaj dneh. Da naj bi za ta obupni angleški zločin vedela domobranska komanda in škof Rožman, je res odurna laž. Še hujša je takšna laž grozljiva, ker imamo o dogajanju v Vetrinju in okoli povojnih pomorov zelo veliko relevantne literature.