Od Krena do Macesnove gorice

A tudi letošnja slovesnost je 35 let pozneje ostala povezana s krajem prve roške maše – z Jamo pod Krenom, kjer se je julija 1990 zbralo 30.000 romarjev. To povezavo so ohranili udeleženci nočnega bdenja, ki so v kapeli Božjega usmiljenja pod Krenom petkov večer posvetili mašni daritvi ter nato celo noč češčenju Najsvetejšega in imenskemu spominjanju na roške mučence.

Romarji prihajajo k Jami pod Macesnovo gorico. FOTO: Bogomir Štefanič

80. obletnica vélikega roškega zločina je povezala romarsko občestvo, ki je po število bistveno preseglo tista zadnjih let.

Njihova molitev se je že v zgodnjih sobotnih urah zlila z molitvijo številnih prihajajočih romarjev, ki so pod Macesnovo gorico prihajali iz vseh koncev Slovenije in zamejstva z avtobusi (nekatere župnije so to soboto organizirale župnijska romanja), osebnimi avtomobili, kolesi in tudi peš. 80. obletnica vélikega roškega zločina je povezala romarsko občestvo, ki je po število bistveno preseglo tista zadnjih let – po oceni prireditelja jih je bilo več kot dva tisoč; med drugim so, če smemo uporabiti to simbolno primerjavo, kot nežne materine dlani obdali celotno roško brezno.

Številen (okoli 50) je bil tudi duhovniški zbor. Ob upokojenem škofu Andreju Glavanu in ljubljanskem pomožnem škofu Antonu Jamniku mu je predsedoval novomeški škof Andrej Saje, ordinarij škofije, v kateri ležijo roška brezna, desetletja varovana kot največja skrivnost, danes pa večinoma evidentirana, nekatera tudi izkopana (še vedno ostaja nerazkrita skrivnost morišča na področju Ušivih jam).

Roški pridigar škof Andrej Saje. FOTO: Bogomir Štefanič

Na kraju bolečine, tišine in spomina

Mašni nagovor prvega med somaševalci je prinesel jasna sporočila, ki izpred Jame pod Macesnovo gorice – kraja »bolečine, tišine in spomina«, kjer so »do nedavnega ležali naši nasilno umorjeni rojaki, ki jim ni bilo dano, da bi bili pokopani s častjo in dostojanstvom, ki pripadata vsakemu človeku« – odmeva v celoten javni prostor.

Zločini revolucionarnega nasilja niso bili obsojeni, nedolžno ubiti niso bili oprani krivde, njihovi posmrtni ostanki še vedno nerazumno dolgo niso pokopani.

Roški pridigar je v izhodišče postavil 80. obletnico konca druge svetovne vojne in ob tem opozoril, da »rane, ki jih je povzročila, v našem narodu še niso zaceljene«. Vzrok za to pa po njegovih besedah »ni v namernem odpiranju brazgotin, temveč v tem, da te rane zaradi zgodovinskih okoliščin, pomanjkanja ustrezne volje in odsotnosti potrebnih dejanj v resnici nikoli niso bile zares oskrbljene. Zločini revolucionarnega nasilja niso bili obsojeni, nedolžno ubiti niso bili oprani krivde, njihovi posmrtni ostanki še vedno nerazumno dolgo niso pokopani. Mrtvi in njihove družine čakajo na priznanje in na obžalovanje zlih dejanj.«

V takih okoliščinah, ko je kršeno načelo, da je vsak pokop, vsak grob priznanje in izraz človekovega dostojanstva, želi biti sporočilo roške slovesnosti, kot ga je ubesedil škof Saje, naslednje: »Verjamemo v dostojanstvo vsakega človeka – ne glede na njegovo versko ali narodno pripadnost, preteklost ali vlogo v zgodovini.« Ključ, kako pristopiti k vprašanjem spravnega procesa in pokopa mrtvih, ki še vedno tragično razdvajajo naš narod, pa najdemo v luči vere – v Jezusovih besedah: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« Toda to, kot je opozoril škof Saje, »ni politična resnica, ki se meri s človeškimi merili moči ali koristi. To je Resnica, pisana z veliko začetnico. Je resnica, ki izvira iz polnosti Božje ljubezni in nas vodi k svobodi«.

Roško romarsko občestvo med mašnim nagovorom. FOTO: Bogomir Štefanič

Resnica, odnos do krivic, odpuščanje

Sledénje temu vodilu terja odgovorno držo, v kateri je več prvin. Ena je soočenje z resnico o nas samih, ki je po škofovih besedah, izrečenih ob roškem morišču, »prepletena z bolečim dejstvom pobojev po mnogih slovenskih krajih, še zlasti na Dolenjskem. Gre za resnico o moriji bratov na tem kraju in o dolgoletni prisilni tišini, ki ji je sledila. Svojcem ni bilo dovoljeno, da bi lahko žalovali in se spominjali svojih najbližjih.« Druga prvina je odnos do krivic, kajti »ne moremo biti Kristusovi učenci, če ob takšni krivici molčimo; če se ne zavzamemo za resnico, ne iz sovraštva in maščevalnosti, temveč iz ljubezni do pravičnosti, miru in sprave«. Tretja je odpuščánje, kajti »ne moremo se imenovati Jezusovi učenci, če drug drugemu v luči Božjega odpuščánja nismo pripravljeni odpustiti in priznati lastnih grehov«.

Ob roškem oltarju. FOTO: Bogomir Štefanič

 Sprave ne more biti brez resnice. Odpuščánja ne more biti brez priznanja krivde.

Glede sprave in odpuščanja je bil škof Saje jasen: »Sprave ne more biti brez resnice. Odpuščánja ne more biti brez priznanja krivde. Spoštovanja do mrtvih ne more biti, če jih ne pokopljemo z dostojanstvom«. Zato je znova pozval vse odgovorne, naj storijo, kar je prav: da torej »jasno in javno obsodijo zločine, ki so se zgodili tukaj; da operejo madež s spomina nedolžno pobitih in da poskrbijo za dostojen pokop teh žrtev«. Kot najbolj dostojen kraj za pokop je škof znova opredelil ljubljanske Žale (kar je tudi pričakovanje svojcev umorjenih).

Macesnova gorica nas ne kliče k maščevanju, kliče nas k pogumu – k pogumu resnice, pogumu pravičnosti in pogumu usmiljenja.

K čemu kliče Macesnova gorica?

K čemu torej v luči teh spoznanj kliče kraj letošnje roške slovesnosti? »Macesnova gorica nas ne kliče k maščevanju, kliče nas k pogumu – k pogumu resnice, pogumu pravičnosti in pogumu usmiljenja. Hkrati pa nas mrtvi s tega kraja kličejo tudi k preseganju razprtij, napetosti in delitev, ki nas še danes bremenijo kot narod. Naj njihova bolečina postane temelj za gradnjo sprave, ki presega zamere in ideološke jarke. V spominu na trpljenje in izgubo naj nas vodi pogum za mir, za medsebojno spoštovanje in za obnovo zaupanja v skupno prihodnost. Samo tako bomo lahko hodili po poti resnične sprave – poti, ki jo tlakujejo resnica, a tudi ljubezen, potrpežljivost in upanje.«

Duhovniki med posvetilno molitvijo - v ospredju soorganizator spominske slovesnosti, kočevski dekan in župnik v Stari Cerkvi Sašo Kovač. FOTO: Bogomir Štefanič

Sprava torej ni pozaba, temveč pogumno priznanje resnice, kot družba in kot Cerkev smo po škofovem prepričanju poklicani, da si zanjo prizadevamo. Kot zgled in priprošnjika v tem prizadevanju pa je postavil blaženega Alojzija Grozdeta (1923–1943), mladeniča, ki je v času preizkušenj ostal zvest veri in ljubezni: »Kot žrtev revolucije za katoličane pomeni simbol upanja in sprave. Njegovo življenje in mučeniška smrt nas učita, da je moč odpuščánja večja od maščevanja. Grozdetova tiha, a vztrajna globoka osebna vera je vabilo tudi za nas; da bi tudi mi postajali orodje miru, pravice in sprave za naš čas.«

Pevski zbor potomcev slovenskih emigrantov. FOTO: Bogomir Štefanič

Vedra pesem na žalostnem kraju

Pri maši in v kulturnem programu po njej je prepeval zbor potomcev političnih emigrantov, ki so leta 1945 morali zapustiti domovino in so odšli v Argentino (zbor je vodila Marjanka Grohar).

Prav pesem tega zbora Slovenija v svetu je dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze, postavil kot izhodišče svojega govora. Zakaj so torej prireditelji roške slovesnosti pevce prosili, naj na kraju velike bolečine in smrti zapojejo eno najbolj vedrih in optimističnih domoljubnih pesmi? Dr. Ogrin je pojasnil: ne le zato, da se spomnimo na njihove prednike, ki so pred 80 leti morali zapustiti dom in vse, kar so imeli, in si z begom v tujino reševati življenje, temveč predvsem zato, ker je življenjska drža izseljencev pomemben duhovni navdih za vse nas – in to je življenjska drža, v kateri spomin na pobite svojce ni bil le vir žalost in bolečine, temveč hkrati »zaveza k plemeniti nalogi: živeti, rasti, pričevati in graditi«.

Veliko večino pobitih domobrancev in civilnih oseb so vodile vrednote družine, domovine in vere; krščanska omika jim je oblikovala etično zavest o nepreklicni razliki med dobrim in zlim.

Iz tega navdiha je črpal tudi roški govorec, ko je izrisal podobo ljudi, ki so bili umorjeni pod Macesnovo gorico in na drugih krajih trpljenja. Veliko večino pobitih domobrancev in civilnih oseb so vodile vrednote družine, domovine in vere; krščanska omika jim je oblikovala etično zavest o nepreklicni razliki med dobrim in zlim. Z Ogrinovimi besedami: »Ob teži povojnih desetletij so v naših družinah prav ob misli na premnoge žrtve vztrajali, da so kljub vsej bolečini mnogi ohranili nedotaknjeno človeško jedro, notranjo osebnost, ki se ni vdala zunanjemu nasilju.«

Osrednji roški govornik je bil dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze. FOTO: Bogomir Štefanič

Prav to pa je »tista notranja vez, ki je za Slovenijo in Slovence bistvena in životvorna: vez med nastankom slovenske države in slovensko tradicijsko omiko, zaradi katere večina Slovencev nikoli ni sprejela komunizma in njegovih liberalnih izpeljank. Iz tega notranjega jedra so Slovenci zavrgli komunistični sistem takoj, ko je prišla zgodovinska priložnost.« Samostojna država Slovenija je zato, kot je dejal dr. Ogrin, »tiho zmagoslavje pobitih«.

Krivice in nered, ki nas obdajajo – kraja družbenega premoženja, krivosodje, monopol nad mediji, monopol nad šolstvom itn. – vse to izvira neposredno ali posredno iz zločinov proti človečnosti, iz zločinov, ki so bili vir revolucionarne oblasti.

Kako vrniti ugrabljeno državo?

Toda kaj se s to državo danes dogaja? Ker je osvojitev oblasti na podlagi revolucionarnega zločina neposredno prešla na mnogo Slovencev in zdaj že na več generacij naslednikov, se v Sloveniji srečujemo z rastočo mrežo anomalij, ki jo pogosto izražamo s stavkom, da so nam nasledniki komunistov ugrabili državo. Za mnoge Slovence to pomeni, kakor da bi bili v emigraciji – živijo v svoji deželi, toda večkrat se počutijo, kakor da so v tuji državi.

Stranke slovenske pomladi morajo osvojiti oblast z enotnim programskim ciljem, da z zakonom obsodijo oz. zavržejo zločine revolucije, odpravijo njene plenilske pridobitve in Slovenijo postavijo v nov izhodiščni položaj.

To protislovno stanje lahko po besedah roškega govorca spremenijo samo stranke slovenske pomladi s skupnim nastopom na volitvah, z zavezo, da bodo sodelovale v vladi tako, da obsodba zločinov revolucije postane nova povezovalna podlaga demokratične slovenske politike: »Stranke slovenske pomladi morajo osvojiti oblast z enotnim programskim ciljem, da z zakonom obsodijo oz. zavržejo zločine revolucije, odpravijo njene plenilske pridobitve in Slovenijo postavijo v nov izhodiščni položaj.« Dr. Ogrin je izrazil zavedanje, da je to seveda laže reči kakor narediti, »toda brez tega ne vidimo prihodnosti Slovenije«. Tega pa ni mogoče napraviti brez opore v tisočletnem izročilu, ki je Slovence izoblikovalo pred revolucijo. In prav zato je tako pomembno, da se spominjamo Slovencev, pomorjenih v breznih in rudnikih, v tankovskih jarkih in v samotnih gozdovih.

Pot tega pristnega spomina, kot je v sklepu svojega govora dejal dr. Ogrin, ni lahka, vendar »zanesljivo vodi k temu, da bo Slovenija spoznala in se rešila zlodel, ki jo bremenijo, ter se notranje prenovila«.

Predstavniki civilne družbe in politike so k Jami pod Macesnovo gorico položili vence. FOTO: Bogomir Štefanič

Venci

Pred mašo so k izpraznjenemu breznu vence položile predstavništva Nove Slovenske zaveze, Slovenske demokratske stranke, Nove Slovenije, Občine Kočevje in hrvaški predstavniki. Pod znamenitim križem že od 29. maja stoji venec, ki ga je položila predsednica države. Na tokratni obletni spominski maši se je tako prvič po dolgem času zgodilo, da ni bila država navzoča v nikakršni obliki, niti simbolno s častno četo Slovenske vojske.