Lurd je iz kraja prikazovanj postal kraj molitve, danes pa velja za največje romarsko središče na svetu, ki ga letno obišče več milijonov romarjev. V Lurdu vsako leto beležijo tudi na stotine čudežnih ozdravljenj, od katerih jih je Cerkev doslej priznala in potrdila sedemdeset. V nadaljevanju vam predstavljamo tri najbolj izstopajoče: prvo čudežno ozdravljenje v Lurdu, najmlajšega »čudežnega ozdravljenca« ter najstarejšo prejemnico te milosti, katere ozdravljenje velja za doslej zadnji priznani lurški čudež.

Katarina Latapie. FOTO: Sandro de Franciscis/X

Prvi priznani čudež v Lurdu: Katarina Latapie

Katarina Latapie je živela v mestu Loubajac, ki je od Lurda oddaljeno nekaj kilometrov. Oktobra 1856 je padla z drevesa in si hudo poškodovala desno roko. Zaradi zloma podlahtnice je imela omrtvičen živec in posledično povsem omrtvičena dva prsta na desni roki.

Konec februarja 1858 se je Katarina ponoči prebudila z občutkom, da jo nekdo kliče v lurško votlino, kjer naj bi si pozdravila roko. To je bilo še v obdobju rednih Marijinih prikazovanj Bernardki Soubirous. Katarina je 1. marca 1858, noseča s četrtim otrokom in v spremstvu svojih prvih treh otrok, odpotovala v Lurd.

Ozdravljenje Katarine Latapie v lurški votlini je bilo 18. januarja 1862 uradno priznano kot prvi lurški čudež.

Ob zori se je tik pred dvanajstim prikazanjem srečala z Bernardko in nato odšla v votlino, da bi tam molila. Po molitvi si je preprosto umila roke v izvirski vodi. Njena roka je takoj postala takšna, kot je bila pred nesrečo. Katarina se je vrnila domov, kjer je kmalu rodila.

Ozdravljenje Katarine Latapie v lurški votlini je bilo 18. januarja 1862 uradno priznano kot prvi lurški čudež.

Justin Bouhort je iz bolehnega dečka odrasel v krepkega moža. FOTO: stbernardetteusa.org

Najmlajši »čudežni ozdravljenec«: Justin Bouhort

Justin Bouhort se je rodil leta 1856 v Lurdu. Vse od rojstva je bil bolehen otrok. Pri dveh letih, v starosti, ko je bil deležen čudežnega ozdravljenja, še ni hodil, bil je močno podhranjen, kar je bila posledica predhodnih okužb, zaostajal je v umskem razvoju in bolehal je za jetiko oz. tuberkulozo. 

Justinova mati, ki je opazovala, kako njen sinko trpi hude bolečine in je vedno bliže slovesu od zemeljskega življenja, se je odločila, da ga odpelje v lurško votlino in prosi za pomoč Božjo Mater Marijo. Toda v tistem času so bili obiski votline za javnost prepovedani. Kljub prepovedi je Justinova pogumna mati z bolnim otrokom v naročju molila pred skalno votlino. Po molitvi ga je odnesla v votlino, kjer je sina okopala, medtem ko so jo ljudje, ki so prav tako prišli do votline, obtoževali, da poskuša umoriti svojega otroka, ki ga je v resnici želela rešiti.

Bolehni deček je odrasel v zdravega moža in se leta 1933 udeležil Bernardkine kanonizacije v Rimu.

Justina je vzela iz vode in se odpravila proti domu. Na poti domov in ob vrnitvi v domačo hišo je Justin še vedno težko dihal, vendar je trdno spal. Kljub temu je bila vera njegove matere neomajna: trdno je bila prepričana, da bo Božja Mati ozdravila njenega sinka. Justin je kmalu zatem okreval in pozneje celo shodil!

Bolehni deček je odrasel v zdravega moža. Leta 1933 se je udeležil Bernardkine kanonizacije v Rimu, leta 1935 pa je umrl v starosti 79 let.

Ozdravljenje, ki ga je bil v lurški votlini deležen Justin Bouhort, je bilo 18. januarja 1862 uradno priznano kot čudež.

S. Bernardette med srečanjem s papežem Frančiškom. FOTO: Vatican Media

Najstarejša ozdravljenka in doslej zadnji priznani lurški čudež: s. Bernadette Moriau

S. Bernadette Moriau se je rodila 23. septembra 1939 v severni Franciji. Pri 19 letih je vstopila v samostan v Nantesu, leta 1965 pa je diplomirala kot medicinska sestra. V starosti 27 let je začela čutiti bolečine v spodnjem delu hrbta. Prestala je štiri neuspešne operacije in do leta 1975 ni več mogla opravljati poklica medicinske sestre. Žal je bil to šele začetek njenih hudih zdravstvenih preizkušenj.

Leta 1987 so se začele njene nevrološke bolezni. Leta 1992 so ji namestili spodbujevalnik živčevja v hrbtenici. Dve leti pozneje je začela jemati morfij. Leta 1998 so ji diagnosticirali moteno delovanje sfinktrov. Leta 1999 je začela nositi vratno-ledveno opornico, ki je postala njena nujna oprema. Leta 2005 so ji zaradi težav s sklepi namestili opornico na levem stopalu.

S. Bernardette je med češčenjem najsvetejšega začutila klic, naj sname vse svoje medicinske pripomočke, in opazila, da se je njeno levo stopalo povsem zravnalo.

Februarja 2008, ob 150. obletnici prvega Marijinega prikazanja v Lurdu, je končno poromala v lurško votlino. Kot je pozneje pojasnila, je med hojo po sledeh Bernardke Soubirous ves čas občutila navzočnost svetnice, Božje Matere Marije in Jezusa. Čeprav je imela zaradi številnih zdravstvenih težav velike bolečine, je romanje končala s prekipevajočim srcem, ob čemer se ni nadejala čudeža lastnega ozdravljenja.

11. julija 2008, ko je v Lurdu potekala evharistična procesija, se je s. Bernardette udeležila češčenja Najsvetejšega v kapeli svoje redovne skupnosti. Tam je začutila toploto, ki jo je preplavila po vsem telesu. Začutila je klic, naj sname vse svoje medicinske pripomočke, in opazila, da se je njeno levo stopalo povsem zravnalo. Zatem je nehala jemati zdravila in uporabljati spodbujevalnik živčevja.

Ozdravljenje s. Bernadette Moriau v lurški votlini je bilo uradno priznano kot čudež 10. januarja 2018. S. Bernadette je izkušnjo opisala v knjigi z naslovom Moje življenje je čudež, v kateri je odkrito spregovorila o svojem čudežnem ozdravljenju. Z iskrenim pričevanjem želi spodbuditi vse trpeče in preizkušane, naj vztrajajo, upajo in se nikoli ne predajo.