Po eni strani se sicer zdi, da sta ti zgodbi – zlasti prva omenjena – prepotencirani v skladu z znano medijsko izkušnjo o poletnem času kislih kumaric, v katerem izdatno pozornost dobivajo obrobne banalnosti, a pozornejši pogled vendarle pokaže, da gre za pomembni zgodbi – in za to pomembnost so vnaprej s svojimi obljubami poskrbeli prav njuni glavni akterji.

Poglejmo najprej k predsednici republike. Osvežimo spomin na njen prvi javni nastop, na nagovor ob svečani prisegi v državnem zboru 22. decembra 2022. Ena osrednjih točk govora, ki smo ga lahko razumeli kot programskega, je bila tudi aktivistična naravnanost glede podnebnih sprememb, ki jih predsednica vidi kot glavni izziv našega časa. Ob zori svojega predsedniškega mandata je med drugim dejala: »Gre za zgodbo o preživetju planeta. Gre za zgodbo o spoštovanju. Drugih, narave, živali, rastlin. Gre za pravico do življenja v zdravem okolju. Gre za zgodbo o medgeneracijski solidarnosti. Gre za zgodbo o miru in varnosti. Četudi so pri tem pomembni obsežni in v prihodnost usmerjeni globalni dogovori, sem prepričana, da lahko vsak od nas prispeva k bolj trajnostnemu načinu življenja. Prispeva z odločitvami. Kako se ogrevamo, kako vozimo, kako se prehranjujemo.«

Moram iskreno priznati, da me je že takrat ta nagovor v prvi osebi množine malce podražil, da sem se spraševal: ali je to pluralis maiestatis (torej nekakšna »kraljeva množina«) ali pluralis modestiae (»skromnostna množina«)? Ta cinični pomislek se je namreč vsiljeval ob drobnih dejstvih: le kako nas k (skromnemu, domačemu in ne vem kakšnemu) prehranjevanju poziva nekdo, ki je tesno povezan z neko dačo, prek katere med drugim prodajajo ruski kaviar (preračunano: kilogram za dobrih 2000 evrov)? In le kako nas k odgovornim odločitvam glede prevoza poziva nekdo, ki ima za »zaprisežen« hobi motociklizem in si je ravno leta 2022 nabavil novega Kawasakija? 

Seveda, seveda, to so drobnarije, a ker je sedanja predsednica države velik del svoje volilne kampanje zgradila na okoljskih temah in zavezah, popolnoma upravičeno od nje vsi – tudi tisti, ki je nis(m)o volili – pričakujemo radikalno okoljsko spreobrnjenje: namesto motorističnega npr. kolesarski hobi, namesto prodaje ruskega kaviarja prodajo domačih bučk. In ker tega spreobrnjenja ob glasnih besedah ni videti, se pač vrstijo kritike. Pričakovano.

Gre za vprašanje doslednosti in zgleda. Ali nista to najpomembnejši »valuti« predsedniške funkcije v naši ustavni ureditvi?

To vsekakor velja, če se vrnemo k naši »besedi tedna«, za helikopterski prevoz iz Portoroža do Beltincev in nazaj. Tudi če so predsedničini varnostniki z žegnom vrha policije presodili, da je za njeno varovanje to najboljši način prevoza, bi se morala zaradi svojih preteklih javnih zavez in ekoloških pozivov, naslovljenih na celotno javnost, temu upreti in izbrati način prevoza z bistveno manjšim ogljičnim odtisom. Gre za vprašanje doslednosti in zgleda. Ali nista to najpomembnejši »valuti« predsedniške funkcije v naši ustavni ureditvi? To je zdaj nepreklicno izgubljeno in tista prva oseba množice v inavguracijskem govoru se je pač izkazala za »kraljevi mi« v slogu: kar je dovoljeno Jupitru, pač ni dovoljeno volu … 

Saj veste, sedanja oblast se je dobesedno zaklinjala, da bo pri vseh, ampak res pri vseh svojih odločitvah dosledno in brezkompromisno upoštevala stroko.

In zdaj na kratko še druga helikopterska zgodba: »slavno« javno naročilo za nakup helikopterjev za nujno medicinsko pomoč. Ključna poanta te zgodbe je v besedi »stroka«. Saj veste, sedanja oblast se je dobesedno zaklinjala, da bo pri vseh, ampak res pri vseh svojih odločitvah dosledno in brezkompromisno upoštevala stroko. Kako je potem mogoče, da je na javnem razpisu preko precej skrivnostne komisije notranjega ministrstva izbran helikopter, ki po večinskem (ali skorajda soglasnem) mnenju ljudi, ki se dejansko ukvarjajo z helikoptersko nujno pomočjo, ni ravno najbolj primeren ali pa je celo neprimeren? To se, če bi resno jemali obljube oblastnikov o brezprizivnem prvenstvu stroke, niti teoretično ne bi moglo in smelo zgoditi. Pa se je. In že samo zato je upravičeno kritično vrtanje v sprejeto helikoptersko odločitev in javno spraševanje, ali je morda v ozadju koruptivno ravnanje (kar bo očitno preverjala Komisija za preprečevanje korupcije).

Obe helikopterski zgodbi torej nista kislokumarični, ampak predstavljata »lakmusov papir«: z njima se (še enkrat več) preverja verodostojnost nosilcev oblasti glede uresničevanja glasnih obljub. In vse kaže, da so na tem testu (še enkrat več) padli, kot so dolgi in široki.

Doba požrtih besed.