Foto: Vatican Media

Ko je bil italijanski Bergamo na vrhuncu epidemije koronavirusa, je krajevni časnik L’Eco di Bergamo vsak dan objavil dvanajst strani osmrtnic. Zdaj te dnevno napolnijo »le« še tri strani: znamenje, da se tudi v najbolj preizkušanem mestu na severu Italije razmere počasi umirjajo in izboljšujejo.

Le še tretjina obolelih, ki se obrnejo na urgenco tamkajšnje bolnišnice Janeza XXIII., ima znake okužbe s koronavirusom; kljub temu pa je skorajda nemogoče pozabiti prizore iz najtemnejšega obdobja v Bergamu sredi letošnjega marca: prizore nepreglednega števila krst, postavljenih druga poleg druge, prizore vojaških vozil, ki krste s posmrtnimi ostanki pokojnih vozijo v druga mesta, ker so krematoriji v Bergamu preobremenjeni.

Frančiškan p. Marco Bergamelli je župnik v pokopališki cerkvi vseh svetih v Bergamu. Pogrebov v tem času ne sme opravljati, lahko pa blagoslovi krste ali žare. In tolaži svojce, kot je povedal v pogovoru za nemško uredništvo Radia Vatikan.

»Najhujša bolezen je osamljenost«

»S temi v bolečini in trpljenju preizkušanimi ljudmi poskušam kaj krajšega zmoliti in jim nuditi malce tolažbe. Vedno jih tudi vprašam, ali je pri njih kdor koli v karanteni, nato pa jim rečem: najlepše darilo, ki ga lahko podarite pokojnemu dedku, je, da ste temu družinskemu članu blizu, čeprav ga ne smete obiskati. Žal je osamljenost najhujša bolezen; najlepše darilo je, da te ljudi vsaj tu in tam pokličete po telefonu.«

Redki svojci so lahko poleg v trenutku, ko žaro s posmrtnimi ostanki pokojnika na pokopališču položijo v grob. »Svojci, ki smejo žaro prijeti v roke, jo nosijo kot največjo dragocenost. Kot kakšen zaklad.«

Ne, epidemija koronavirusa ni Božja kazen, pojasnjuje p. Marco, saj bi bil sicer Bog nekdo, »ki se mu velja izogniti v čim večjem loku«. »Nepredstavljivo je, da bi Bog, ki je za nas kot oče ali mati, ljudi preizkušal na takšen način, ker bi želel, da se spreobrnejo in verujejo vanj! Ni nas poslal v solzno dolino, temveč je ustvaril čudovit svet. Dal nam je številne darove, da bi ta svet naredili še lepši in še bolj cvetoč.«

V enajstih letih, odkar je pokopališki župnik, je vedno znova videl starše ali stare starše, ki so jokali – iz žalosti, ker njihovi otroci ali vnuki ne hodijo več v cerkev.

»Prevzeti želimo vlogo Vsemogočnega …«

»In zato imajo občutek, da so odpovedali. Jaz pa jim vedno povem: ne obupajte! Jezus nas ni nikoli silil, naj mu sledimo. Božje usmiljenje je živi človek, življenje pa neprecenljiv dar. Prevzeti želimo vlogo Vsemogočnega, toda dovolj je en majhen virus, ki nas je vse skupaj matiral v eni potezi! Še nikoli nam ni bilo tako jasno kot zdaj, da je življenje krhko. In da se ga ne splača še bolj zapletati z našimi škodoželjnostmi in ljubosumjem.«

Njegovo delo v teh dneh in tednih je čustveno izredno naporno – tu in tam tudi p. Marco ne zmore več. »Včasih se tudi jaz zjočem – kot včeraj popoldne, recimo, ko sta dve sestri brali Psalm 23, Gospod je moj pastir, jaz pa sem gledal vse pokojnikove otroke in vnuke. Z veliko težavo sem molil in izrekel blagoslov, ker so me oblile solze in sem se moral za trenutek celo ustaviti. Svojcem sem se nato opravičil, dejal sem, da sem tudi jaz samo človek in da močno občutim njihovo bolečino.«

Nočne more in strah pred stiki

Duševno je bil »povsem na dnu«, ko je videl, kako se je v njegovi izpraznjeni cerkvi nabralo 132 krst. Kar enajstkrat so morala vojaška vozila krste odpeljati v sosednja mesta, do Bologne ali celo do Firenc, nazadnje prav na veliki petek. »To me je zelo bolelo. Pogosto imam nočne more, še danes. Še zdaj me je malodane strah imeti kakršne koli stike z ljudmi.«

Pomembno podporo mu v teh trenutkih predstavlja njegova skupnost: trideset bratov se med seboj podpira in drug drugemu vliva moči. »Domov se pogosto vrnem povsem izčrpan in pobit, in bratje mi prisluhnejo, pa je moje breme takoj malce lažje. Pravzaprav se ne smem pritoževati – saj nam nič ne manjka. Res je, da kdor vse podari, dobi stokratno povrnjeno, kot pravi evangelij. Mi smo imeli srečo: eden izmed naših bratov je kirurg in nas je še pravočasno poslal v izolacijo.«

Trije bratje so v zadnjem času umrli – ampak ne zaradi okužbe z virusom, temveč zaradi visoke starosti. Ljudska kuhinja za uboge, ki jo v Bergamu vodijo frančiškani, deluje tudi v času epidemije. »Običajno nahranimo okoli 150 ubogih, jemo skupaj z njimi. Zdaj to ni več mogoče – hrano dobijo v plastični embalaži, razdelimo pa jo okoli 180 ljudem.«