Zasedanja generalne skupščine sta se udeležila tudi predstavnika iz Slovenije, p. Miran Žvanut in s. Hermina Nemšak. Uvodni nagovor na srečanju je pripravila predsednica Hrvaške redovne konference s. Lidija Bernardica Matijević, ki je v kratkem pregledu dela Hrvaške konference redovnikov opozorila na zaskrbljujoč številčni upad Bogu posvečenih v zadnjem desetletju, zaradi česar je nemogoče ohranjati vse dejavnosti, ki so jih redovnice in redovniki opravljali doslej: v zadnjih desetih letih namreč na Hrvaškem beležijo skoraj 1.000 manj redovnikov in redovnic.

S. Lidija je poudarila, da je življenje redovnic na Hrvaškem danes zelo dejavno, omenjeni številčni upad in vedno višja povprečna starost redovnic pa predstavljata enega največjih izzivov v njihovem delovanju, so poročali hrvaški katoliški mediji. Predsednica Hrvaške redovne konference je v nagovoru spomnila, da ta združuje 77 redovnih skupnosti na Hrvaškem, od tega 54 ženskih in 23 moških.

Nekatere redovne skupnosti na Hrvaškem neprekinjeno delujejo že več stoletij: benediktinke v Trogirju že več kot 960 let, klarise v Splitu več kot 700 let.

Kriza redovnega življenja - od kdaj?

Skupno število redovnikov na Hrvaškem je 3.222 (2.395 redovnic in 827 redovnikov), v 17 skupnostih pa biva 187 klavzurnih redovnic. Nekatere od teh skupnosti po besedah s. Lidije »neprekinjeno delujejo že več stoletij: benediktinke v Trogirju že več kot 960 let, klarise v Splitu več kot 700 let«. Ob omembi krize redovnega življenja je Matijevićeva posebej izpostavila leto 1945, ko je vzpostavitev »novega družbenega reda«, katerega oblasti so »prepovedale verski vpliv in posest zasebne lastnine«, onemogočila redovnim skupnostim, da bi gojile svojo prvotno karizmo:

»Ko govorimo o ženskem redovnem življenju, lahko rečemo, da so dejanja nekdanjega socialističnega sistema bolj prizadela nas kot moško redovništvo. Medtem ko so redovniki sicer v težkih razmerah še vedno smeli delati v pastorali, je bilo preživetje redovnic pod vprašajem. Podobno kot v drugih evropskih državah so redovnice na podlagi svoje karizme vodile lastne bolnišnice, sanatorije, šole in izobraževalne ustanove. Ker so izgubile premoženje in jim je bilo prepovedano delati v družbi, so v takratnih razmerah uspele preživeti v pastorali.«

Preberite tudi: S. Ana Benedikta: od bančnice v Avstraliji do redovnice na Pagu

Kot je pojasnila s. Lidija, so bile zaradi teh razlogov vse ženske redovniške karizme izenačene. Poleg pastoralnega dela so se redovnice ukvarjale z ročnim delom in varstvom otrok, s čimer so podpirale svoje skupnosti. Takšen pristop k redovniškemu življenju in Cerkvi nasploh ter zelo težke materialne razmere so se po njenih besedah ohranili od leta 1945 do vzpostavitve demokratične oblasti na Hrvaškem leta 1990. Številne moške in ženske skupnosti so doživele prepoved nošenja redovniških oblačil, izgubo pravice do dela v javnih ustanovah, prepoved zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter zaplembo premoženja: »Žal danes na Hrvaškem vemo za veliko število naših članov, ki so zaradi sovraštva do vere izgubili življenje. Zanimivo je, da je bil odziv na duhovni poklic v teh letih zelo velik.«

S. Lidija med nagovorom udeležencev generalne skupščine Zveze evropskih konferenc višjih redovnih predstojnikov. FOTO: zg-nadbiskupija.hr

Še vedno pomembna navzočnost v cerkvenem in javnem življenju

Sprememba političnih in družbenih okoliščin na Hrvaškem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa je odprla nove načine dela za redovniško življenje: »Številne verske skupnosti odpirajo katoliške vrtce, osnovne in srednje šole ter študentske domove. Verska vzgoja je vstopila v šolski izobraževalni sistem, v šolah pa je zaposlenih veliko število redovnic in manjše število redovnikov. Našim članom zagotavljamo izobraževanje v vseh poklicih in na vseh ravneh ter strokovno usposabljanje za dejavnosti, ki so navzoče v skupnostih in so tam tudi potrebne.«

Kljub navedenim podatkom vsi apostolati poudarjajo zelo pomembno navzočnost redovnikov v cerkvenem in javnem življenju. Ta očitna potreba hrvaške družbe po njihovi navzočnosti in delovanju ustvarja pogoje za premislek o prihodnosti: »Spodbude, ki jih prejemamo od ljudi, je treba razumeti in uporabiti, da se odzovemo na znamenja časa. Ni dobrih ali slabih časov, je le ta čas, v katerem živimo. Naša naloga je, da molimo in delamo, razčlenjujemo in ustvarjamo s trdno vero in predanostjo Božji previdnosti,« je sklenila predsednica Hrvaške redovne konference.

Gledano v odstotkih je bil upad števila redovnic in redovnikov v zadnjem desetletju na Hrvaškem okoli 25-odstoten, v Sloveniji pa okoli 13-odstoten.

Kako je v Sloveniji?

Kot je za spletno Družino pojasnila s. Hermina Nemšak, je bilo v Sloveniji pred desetimi leti z večnimi zaobljubami 352 redovnikov in 496 redovnic, ter okoli 45 redovnikov in redovnic v začetni vzgoji. Danes je z večnimi zaobljubami pri nas 301 redovnik in 441 redovnic ter okoli 40 redovnikov in redovnic v začetni vzgoji, v desetih letih torej okoli sto manj.

Gledano v odstotkih je bil torej upad števila redovnic in redovnikov v zadnjem desetletju na Hrvaškem okoli 25-odstoten, v Sloveniji pa okoli 13-odstoten.