Pridiga ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. Alojza Urana
pri krizmeni maši v ljubljanski stolni cerkvi sv. Nikolaja


Spoštovani gospod nuncij, msgr. Santos Abril y Castelló, dragi sobratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, dragi člani metropolitanskega kapitlja, redovniki in redovnice, dragi bogoslovci, bogoslužni sodelavci, bratje in sestre!

»Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da oznanim leto Gospodove milosti.« (Iz 61,1–2).

Ko je Jezus v soboto v nazareški shodnici prebral ta odlomek preroka Izaija, ga je zaključil s homiletično mislijo: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali«(Lk 4,21). Kristusovo poslanstvo je oznanjevanje blagovesti, vesele novice, je delo osvoboditve jetnikov in zapornikov, je ozdravljenje slepih. Kristusovo poslanstvo hoče razodevati skrivnost Boga, ki je polnost usmiljenja do človeka. To razodetje spreminja človekovo življenje iz nesmiselnega tavanja na zemlji v neponovljivo romanje k edinemu Očetu. Jutri, na veliki petek, se začenja tudi devetdnevnica Božjega usmiljenja, ki jo je Božji služabnik papež Janez Pavel II. pred dvema letoma izpolnil dobesedno, ko je umrl na predvečer praznika Božjega usmiljenja.

»Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov«, pravi knjiga Razodetja (Raz 1,5–6). Po duhovniškem posvečenju smo tudi mi vključeni v isto odrešenjsko poslanstvo, ki izvira iz Kristusa velikega duhovnika. Ta udeležba je delo Svetega Duha, ki je v nas vtisnil svoj pečat in nas upodobil po Kristusu, da bi bili njegovi služabniki za odrešenje sveta.



»Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil.« Te besede lahko izreče vsak izmed nas. Ob izviru mojega duhovniškega posvečenja nisem jaz, niso moje želje, moje krhkosti in slabosti. Ob izviru je isti Sveti Duh, ki je Jezusa Kristusa mazilil, isti Duh, ki nam je bil dan, da bi nas napravil za Kristusove duhovnike sredi našega ljudstva. Vemo, da imamo ta zaklad duhovništva »v lončenih posodah, da bi bila presežnost moči Božja in ne iz nas« (2 Kor 4,7). To je neprecenljivi zaklad Kristusovega odrešenjskega posredništva, zaklad maziljenja Svetega Duha, ki izpolnjuje tudi danes v nas in po nas tri bistvene razsežnosti odrešenjskega poslanstva Jezusa Kristusa. Najbolj v današnjem času potrebujemo olje veselja namesto žalovanja, ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha. Poklicani smo, da zapustimo sami sebe, da bi lahko popolnoma pripadali edinemu velikemu duhovniku Kristusu in z njim »sotrpeli« s sodobnim človekom, ki je strt v srcu, jetnik, zapornik, žalujoči … Sveti Duh nas vabi, da se s Kristusom darujemo v Getsemaniju našega časa, da smo z njim v uri velike preizkušnje in se z njim prostovoljno in zavestno odločimo za daritev našega življenja, da bi tudi vse ljudstvo živelo svojo veliko noč.

Za to najdemo moč v evharistiji. Ni drugega izvira za našo neutrudno apostolsko gorečnost kot to. Evharistija je šola resnice (schola veritatis) in šola svobode (schola libertatis): v njej se naučimo gledati svet in človeka, ki nam je zaupan – v Resnici. V njej se tudi učimo ljubiti in postati resnično svobodni. Toliko smo svobodni, kolikor se darujemo za druge. Zato se naše duhovništvo postopoma oblikuje in preoblikuje v evharistiji, prav tako naša logika, naše mišljenje, naše srce ob prebodenem srcu Jezusa Kristusa, ki je iz ljubezni ranjeno.

Vsi danes doživljamo bolečino zaradi mnogih naših sodobnikov, ki se oddaljujejo od Cerkve. Vzrokov je veliko: splošna posvetna miselnost, ujetost v potrošništvo, medijski pogrom na Cerkev, ki je presojana po drugih merilih kot druge skupnosti in državljani.

Predvsem pa je naša notranja kriza tradicionalne vernosti, ki nima dovolj moči za posredovanje vere in pomembnih vrednot, ki so skozi stoletja držale pokonci našega človeka.

Kristjani smo slabotni tudi zaradi pomanjkanja molitve, zakramentalnega življenja in zaradi moralnega prilagajanja svetu (izven zakonske skupnosti, zaprtost za življenje, splavi …). Zato ima satan lahko delo.

Mnogi bežijo iz življenja v omamo alkohola in mamil, igralništva in interneta, najhujši problem pa je samomor. Tudi škofje in duhovniki smo otroci našega časa. Svet nas ogroža. Poleg tega pa je veliko resignacije, razočaranj, nemoči, kakor je doživljal že starozavezni Izaija: »Zaman sem se trudil, za nič in brez koristi sem potratil svojo moč« (Iz 49,4).

Vendar, ali hočemo biti mi na boljšem, kot je bil naš učitelj Jezus Kristus? Ali ni prav največja čast, da smo zavrnjeni, obsojani, prebičani in kronani, da vzamemo na rame križ našega duhovništva in križe naših ljudi; da vse to nesemo z Jezusom na Kalvarijo in smo pribiti na križ? Morda se to ne bo zgodilo dobesedno, zato pa je toliko več vredno naše notranje darovanje, ko z Jezusom vsak dan izrekamo besede: »To je moje telo, ki se daje za vas«.

Bratje, najprej smo mi poklicani, da odrešujemo svet z molitvijo in darovanjem. Vsak dan pojdimo na kolena pred Najsvetejšim vsaj za pol ure, po možnosti zraven povabimo tudi vernike. Prav ta teden sem slišal čudovito pričevanje: »Ko je šel župnik na kolena, so se pridružili tudi verniki in to v vedno večjem številu tudi med tednom«. Molimo posebej za duhovne poklice, saj bomo letos brez škofijskega novomašnika. Tudi sicer zevajo velike vrzeli pri pokrivanju pastoralnih potreb. Prosim vse sestre redovnice, da tako kot doslej, stojite ob strani vsem duhovnikom s svojimi molitvami.

Bratje, naša moč je moč Duha. Sveta olja, ki jih danes blagoslavljamo oz. posvečujemo in jih bomo ponesli po vseh naših župnijah, nas bodo ob 300-letnici posvetitve ljubljanske stolnice povezovala. Čestitam vsem duhovniškim in redovniškim jubilantom. Zahvaljujem se vam za vse vaše prizadevanje za rast Cerkve, ki se najprej kaže v tihi vztrajni zvestobi in ljubezni do Kristusa, do predstojnikov, do sobratov, do vseh ovc te črede, ki na dnu srca – kljub vplivom sveta – hrepenijo po Bogu. Do konca se darujmo zanje.

Za veliko noč vam vsem želim, da bi s Kristusom sprejeli križ in ga vztrajno nosili z njim, da bomo z njim tudi vstali v novo življenje. Amen.

msgr. Alojz Uran
ljubljanski nadškof in metropolit