Nastanek in razvoj ljubljanskega Mestnega trga do leta 1300

Matej Draksler piše o nastanku in razvoju ljubljanskega Mestnega trga do leta 1300 v luči rezultatov arheoloških raziskav. Arheološke raziskave v središču Ljubljane, izvedene v letih 2009 in 2006, so razkrile pomembne podatke o zgodnjem razvoju Ljubljane. Najzgodnejši arheološki sledovi srednjeveške poselitve na raziskanem območju Mestnega trga, v bližini današnjega Tromostovja, kažejo na predurbano jedro kasnejšega mesta, ki se je začelo razvijati pred sredino 12. stoletja, kar vsaj okvirno sovpada s časom prihoda rodbine Spanheim na osrednjo Kranjsko. Sledi načrtna urbanizacija prostora z vzpostavitvijo ulic, ki so služile kot izhodišče za parcelacijo. Takšen velikopotezen projekt običajno ni bil del organske rasti mesta, ampak plod organizacijsko in finančno zahtevne rekonstrukcije obstoječe naselbine, ki jo lahko razumemo kot ustanovitev mesta. Glede na arheološke podatke in omembe v pisnih virih bi lahko bila Ljubljana ustanovljena za časa koroškega vojvode Hermana Spanheimskega (1161–1181), ni pa izključeno, da se je to zgodilo že v času njegovih bratov Henrika (1144–1161) ali Ulrika, ki se je leta 1144 prvi imenoval po Ljubljani.

Kiparska dela mariborskega kiparja Franca Krištofa Reissa (1688–1711)

V prispevku Deatribucija baročnemu kiparju Francu Krištofu Reissu pripisanih sta Simona Kostanjšek Brglez in Boštjan Roškar sistematično analizirala vsa kiparska dela, izdelana za cerkvene notranjščine, doslej nekritično pripisana mariborskemu kiparju Francu Krištofu Reissu (1688–1711). Kot izhodiščni deli za primerjalno analizo služita oltar sv. Frančiška Ksaverja na Ptujski Gori, kjer je Reissovo avtorstvo potrjeno z dokumenti, in oltar sv. Florijana v mariborski stolnici, ki mu je upravičeno pripisan. Na osnovi primerjav z njima lahko večino del, atribuiranih Reissu, iz opusa njegove delavnice izključijo. Medtem ko je veliki oltar v varaždinski frančiškanski cerkvi verjetno nastal v delavnici mariborskega kiparja Lovrenca Kaiserja, so drugi kosi iz vsaj šestih, za zdaj še neidentificiranih, kiparskih delavnic, ki so delovale na prehodu iz 17. v 18. stoletje.

Zgodba Janeza Miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov

Poudarek prispevka Borisa Golca Usoda soavtorja Pisanic Janeza Miheliča in prve samostojne zbirke slovenskih pregovorov je na zadnjih dokumentiranih letih življenja Janeza Miheliča (1750–ne pred 1796), soavtorja prvega slovenskega pesniškega almanaha Pisanice in zbiratelja pregovorov. Njegovo rokopisno zbirko Kraynski Pregovori, prvo samostojno zbirko slovenskih pregovorov, poznajo samo iz poročila Miheličevega mentorja Marka Pohlina, v prispodobah pa pred tem o njej govorita tudi Miheličeva in Pohlinova pesem v Pisanicah (1779). Doslej ni bilo znano, da je Mihelič trpel za hudo preganjavico ter zato pri 40-ih izgubil službo župnika in dekana na Svibnem pri Radečah. Umaknil se je v južnotirolski škofiji Briksen in Trident, kjer je spet služboval kot duhovnik. Od leta 1796 se je za njim izgubila vsaka sled. Njegovo zbirko pregovorov, za katero se je zanimal utemeljitelj slavistike Josef Dobrovsky, je leta 1809 po posredovanju Jerneja Kopitarja na Gorenjskem zaman iskal Žiga Zois.

Zgodovina oskrbe z vodo v Kranju do začetka 20. stoletja

Dušan Kos je raziskal zgodovino in topografijo oskrbe z vodo v Kranju do začetka 20. stoletja. Lega mesta Kranj nad sotočjem rek Save in Kokre je skozi vso starejšo zgodovino pogojevala oskrbo z vodo. Do leta 1842 so bili v mestu le trije (doslej znani) zasebni vodnjaki. Večina prebivalcev je morala prinašati vodo iz obeh rek. Poskusi, da bi s črpalno napravo pripeljali vodo iz Save, v 16. in 17. stoletju niso bili uspešni. Po požaru, ki je leta 1749 uničil mesto predvsem zaradi pomanjkanja vode, so mestne oblasti obudile načrte za mestni vodovod. Ta vodovod iz rečice Kokrica do vodnjaka na glavnem trgu ni deloval. V letih 1771/72 je Gabrijel Gruber, profesor mehanike na jezuitskem kolegiju v Ljubljani, postavil vodno črpalko ob Savi. Leta 1862 jo je zamenjala nova črpalka, ki je skupaj s tremi javnimi globokimi vodnjaki zagotavljala vodo še več kot desetletje po izgradnji modernega vodovoda leta 1911.

Katarina Keber je raziskala ostarele v Ljubljani v 19. stoletju

Julijana Visočnik je s pomočjo nagrobnikov osvetlila rimsko družino Oklacijev v Emoni in po imperiju. Martin Bele je pod naslovom Notarji, komorniki in dvorni mojstri naredil primerjavo razvoja dvornih služb na Štajerskem in Tirolskem v 12. in 13. stoletju. Goranka Kreačič piše o Mariji Tereziji baronici Oršić, roj. Kot baronica Wintershoffen (rodbina, zakon in knjige). Katarina Keber je raziskala ostarele v Ljubljani v 19. stoletju (mortaliteta na primeru Šempetrskega predmestja). Aleš Gabrič piše o pionirskem obdobju nogometa v Novem mestu po ustanovitvi SK Elan leta 1922. Mojca Šorn je prikazala sistem socialnega skrbstva v Sloveniji s poudarkom na Ljubljani neposredno po drugi svetovni vojni.