Papež Frančišek je ob dvestoletnici rojstva svetega don Boska pisal vrhovnemu predstojniku Salezijanske družbe Angelu Fernandezu Aritimeju. S pismom se je želel znova zahvaliti Bogu za dar tega »svetnika mladih«, obenem pa je nakazal nekaj temeljnih vidikov don Boskove duhovne in pastoralne dediščine ter vso salezijansko družino spodbudil, naj jo pogumno živijo. Kot je sveti oče zapisal v pismu, nam don Bosko pričuje, da je krščanstvo izvir sreče.

»Italija, Evropa in svet so se v teh zadnjih dveh stoletjih zelo spremenili, a duša mladih se ni«, poudarja papež Frančišek. Tudi danes so dekleta in fantje odprti za življenje in srečanje z Bogom ter drugimi, obstaja pa veliko nevarnosti, ki povzročajo izgubo poguma, duhovno medlost in izključenost. Don Bosko nas uči, naj ne samo opazujemo, ampak se postavimo v prvo linijo, da bi mladim ponudili celostno vzgojno izkušnjo, ki je trdno postavljena na versko razsežnost ter vključuje misli, čustva in vso osebo, ustvarjeno in ljubljeno od Boga. Od tu po Frančiškovem prepričanju izhaja tudi »pristna človeška in krščanska pedagogika«, ki sloni na preventivni in vključevalni skrbi, predvsem za otroke in mlade, ki prihajajo iz preprostih slojev in družbenega obrobja, da bi postali dobri kristjani in dobri državljani. Don Bosko se je zavzemal za moralno, civilno in kulturno vzgojo mladih ter tako deloval za dobro oseb in civilne družbe, v skladu s programom, ki povezuje veselje, učenje in molitev ter tudi delo, vero in krepost.

»Značilna poteza don Boskove pedagogike je ljubeznivost, ki se razume kot izražena in zaznana ljubezen, s katero se kažejo simpatija, naklonjenost, razumevanje in soudeleženost v življenju drugega«, piše papež. Na področju vzgoje ni dovolj samo ljubiti, ampak je pomembno, da se ljubezen vzgojitelja izrazi s konkretnimi in učinkovitimi dejanji. Ob tej ljubeznivosti je veliko otrok in najstnikov v salezijanskih okoljih izkusilo pristno in zdravo čustvenost, zelo pomembno za oblikovanje osebnosti in za življenjsko pot. Papež navaja še druge značilnosti don Boskove vzgojne prakse: družinsko ozračje, navzočnost vzgojitelja kot očeta, učitelja in prijatelja, vzdušje veselja in praznovanja, veliko petja, glasbe in gledališča, pomen igranja, rekreacije, sprehodov in športa.

Sveti oče v nadaljevanju pisma spregovori o salezijanski družini v današnjem času, ki se odpira k novim vzgojnim in misijonarskim obzorjem, sprejema nove načine družbenega komuniciranja in inkulturalne vzgoje. »Kot salezijanska družina ste poklicani, da pomagate zacveteti karizmatični ustvarjalnosti znotraj in zunaj vaših vzgojnih ustanov, tako da se z apostolsko predanostjo podate po poteh mladih, predvsem tistih na periferijah«, sveti oče spodbuja salezijance. Mladinsko pastoralo, kakor jo navadno uresničujemo, je prizadel val družbenih sprememb. Mladi v splošnih strukturah pogosto ne najdejo odgovorov na svoje skrbi, stiske, težave in ranjenosti. Mi odrasli jim moramo potrpežljivo prisluhniti, razumeti njihove skrbi in njihove zahteve in se naučiti z njimi govoriti jezik, ki ga razumejo, papež navede besede iz apostolske spodbude Veselje evangelija.

V pismu poudarja, naj ne razočarajo globokih hrepenenj mladih, kot so potreba po življenju, odprtost, veselje, svoboda, prihodnost; želja po sodelovanju pri izgradnji pravičnejšega bratskega sveta, pri razvoju vseh narodov, pri varovanju narave in življenjskih okolij. Pomagajo naj jim doživeti izkušnjo, da se samo v življenju milosti, torej v prijateljstvu s Kristusom, lahko v polnosti uresničijo najpristnejši ideali. »Z veseljem jih spremljajte v iskanju sinteze med vero, kulturo in življenjem, v trenutkih, ko sprejemajo pomembne odločitve, ko si poskušajo razložiti zapleteno stvarnost«, spodbuja sveti oče.

V ospredje postavi dve posebni nalogi: vzgajati v skladu s krščansko antropologijo ter v jeziku novih komunikacijskih sredstev in socialnih mrež, in pospeševati različne oblike družbenega prostovoljstva. »Biti vzgojitelji, ki evangelizirajo, je dar narave in je milost, a je tudi sad izobrazbe, študija, premišljevanja, molitve in askeze«, poudarja papež v pismu in salezijansko družino povabi, naj na področju vzgoje vlagajo v povezanost različnih verskih in laičnih ustanov, da bi nadaljevali pot z raznolikostjo karizem in v korist mladih po različnih celinah. Posebej nujno pa je v vzgojo vključiti družine. Brez družinske pastorale namreč ni mogoče doseči učinkovite mladinske pastorale.

Salezijanec je vzgojitelj, ki v mnogoterosti odnosov in obveznosti pusti, da vedno odmeva prvo oznanilo, lepa novica, ki neposredno ali posredno ne more nikoli manjkati: »Jezus Kristus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, krepil in osvobodil«, piše Frančišek in dodaja, da don Bosko pričuje o krščanstvu, ki je izvir sreče, kajti krščanstvo je evangelij ljubezni. V tem izviru najdeta veselje in praznovanje trdnost in trajnost tudi pri salezijanski vzgojni praksi. »V polnosti postajamo človeški, kadar smo več kakor človeški, ko namreč dovolimo Bogu, da nas popelje onkraj nas samih, da bi dosegli svojo najbolj resnično bistvo. Tu je izvir evangeljskega delovanja.«

Vir: Radio Vatikan / M.M.Š.
Foto: splet