Vsak otrok se kdaj zlaže. Naloga staršev (in vzgojiteljev, učiteljev …) je, da otroka vzgojijo tako, da laž ne bi bil njegov običajen odziv na stisko, dolgčas …. Kako pa to storimo? Zelo pomemben je naš odziv, ko zalotimo otroka pri laži. Spomnim se nekega fanta, ki je mami priznal, da se je zlagal. Mama je bila jezna, na otroka je začela kričati, da lažejo samo barabe in da česa podobnega ne želi več slišati. Mamimo jezo lahko razumemo. Gotovo se je trudila, da bi sina vzgojila v iskrenega otroka. Pa vendar ostanimo še trenutek pri njenem odzivu. Ali je z njim poskrbela, da fant ne bo več lagal? Verjetno ne, skoraj gotovo pa ji laži nikoli več ne bo priznal. Tako se bo njena zahteva, da česa podobnega ne želi več slišati, pravzaprav res uresničila, čeprav ne na način, kot si je želela.

Kakšen odziv bi bil primernejši? Kot (skoraj) vedno, ko naredi kaj narobe, se je tudi na otrokovo laž dobro odzvati mirno. Seveda to ni vedno mogoče. Na to vpliva naš značaj (kolerik se bo npr. za skoraj vsak miren odziv moral pošteno potruditi in mu gotovo ne bo vedno uspelo), prav tako pa tudi okoliščine in sicer tako sama »velikost oz. pomembnost« laži, kot tudi širši kontekst, v katerem se starši (vzgojitelji, učitelji) takrat nahajamo. Če smo pod hudim stresom v službi, nas močno bremenijo odnosi ipd., bomo v miren odziv ob laži otroka morali vložiti več zavestnega truda.



In če nam ne uspe? Morda bi bilo bolj napisati »ko nam ne uspe«, saj nihče ni tako popoln, da bi se vedno odzval popolnoma pravilno. Ko torej na otrokovo laž neustrezno (npr. preveč burno) odreagiramo in to sami pri sebi zaznamo, je najbolje, da se skušamo pomiriti. Ko smo mirni, pa je morda priložnost za pogovor z otrokom. Povemo mu lahko, kako smo se počutili, ko smo odkrili, da se nam je zlagal. Če je na naš odziv vplivala tudi neka zunanja okoliščina, mu jo, če je to otrokovi starosti primerno, opišemo. Tako bo otrok lažje razumel naš buren odziv.

Seveda pa ne sme ves pogovor obravnavati le našega ravnanja; ustrezno težo moramo dati tudi otrokovi laži. Morda lahko uporabimo »jaz stavke«; torej otroku povemo, kako se počutimo ob njegovi laži, pri tem pa smo pozorni, da ne dajemo oznak osebnosti (»Ti si lažnjivec!«) pač pa kot neprimerno označimo le dejanje. Kot tudi sicer ob kritiki je tudi v pogovoru o laži smiselno otroku pokazati/opisati pravilno ravnanje. Ko ga naslednjič uporabi, pa ne pozabimo na pohvalo!

Vsakič, ko ugotovimo, da se nam je otrok zlagal, je dobro, če nam uspe raziskati, zakaj se je zatekel k laži. Ga je morda kaj skrbelo, ga bilo strah, je bil v stiski, ali pa je morda le hotel dobiti nekaj, česar z iskreno prošnjo ne bi dobil? Ko poznamo razlog, se mu lahko posvetimo, npr. skušamo ugotoviti, česa točno se boji in ali bi lahko dosegli, da bi bil strah pred priznanjem napake manjši, tako da bi bil otrok do nas lažje iskren. Ko nam nekaj iskreno pove oz. nam sam od sebe prizna, da se nam je zlagal, ne smemo pozabiti pohvaliti iskrenosti, pa čeprav je morda otrok priznal nekaj, za kar si zasluži tudi kritiko.

Vrnimo se k izhodiščnemu vprašanju: kako doseči, da otrok ne bo pogosto lagal. Besede imajo veliko moč, a še bolj se v otrokove možgane vtisnejo različni zgled. Težko bi pričakovali, da bo otrok iskren z nami, če ni nismo iskreni v odnosu do njega, sozakonca ali kogarkoli drugega. Seveda ni vse primerno za otrokova ušesa – včasih se otroku zlažemo, ker se nam zdi bolje, da o nečem ne posluša. A morda je v tem primeru je vsaj nekoliko starejšemu otroku bolje iskreno povedati, da tema ni primerna za otroke, zato mu o njej ne moremo razlagati. Tega pa gotovo ne naredimo vedno (morda vedno tudi ni smiselno) in lahko se zgodi, da otrok prej ali slej ugotovi, da smo se mu zlagali.

Če pride do tega, je potreben resen pogovor, otrok si zasluži pojasnilo. Morda se lahko pogovorite o beli laži. Če pa otrok zaradi naše laži ni bil na boljšem in smo se zlagali morda le zaradi lastnega egoizma, je prav, da se otroku tudi opravičimo. Konec koncev si gotovo želimo, da bi se naš otrok znal opravičiti, ko ga polomi.

Ne svoje obnašanje lahko (vsaj delno) vplivamo, ne moremo pa spremeniti ravnanja otrokovih prijateljev. A tudi tu nismo povsem nemočni. Pomembno je, da se z otroki o ravnanju prijateljev pogovarjamo in da se jasno opredelimo do obnašanja, ki se nam ne zdi dobro. Če otrok zazna, da se je njegov prijatelj zlagal in nam to pove, je to priložnost, da se z njim (spet) pogovorimo, zakaj takšno ravnanje ni dobro in skupaj razmislimo, kaj bi prijatelj lahko storil, da bi bilo njegovo obnašanje boljše. Tudi pri tem pa pazimo, da smo kritični le do dejanja in otrokovega prijatelja ne označimo bolj negativno, kot si zasluži.

Ilustriral Damijan Stepančič