Kakšni so običaji v velikem tednu v Mehiki?

Vsak del Mehike ima svoje navade, ampak za celotno državo je najbolj značilno, da na veliki petek uprizarjajo križev pot. Najbolj znana uprizoritev je v kraju Iztapalapa, ki jo spremljajo s kamerami, tudi iz helikopterja. Najbolj se torej obhaja veliki petek, za samo veliko noč pa je veliko manj običajev. Na veliki petek se začnejo pripravljati zelo zgodaj. Ko sem bila še v Naucalpanu (predmestju glavnega mesta), so nas takoj po božiču poklicali, da bomo začeli priprave na veliki petek. Mislila sem, da se šalijo, a je bilo res. Na veliki teden se pripravljajo dvakrat tedensko, lahko tudi vsak dan, odvisno od župnije. Uprizoritve so zelo podrobne, vse vzamejo zelo resno, še posebej oseba, ki prevzame vlogo Jezusa. V nekaterih župnijah ima to vlogo vsako leto ista oseba, drugod gre za človeka, ki se je posebej zaobljubil, da bo odigral Jezusa v pasijonu.

FOTO: Osebni arhiv Barbare Čuk

Začne se že na cvetno nedeljo s slovesnim vstopom Jezusa v Jeruzalem. Najbolj zanimivo mi je bilo, ko so imeli Jezusa na osličku, ki so ga vsi pričakali z ogromnimi palmovimi vejami. Uprizarjajo tudi zadnjo večerjo na veliki četrtek, pasijonska igra na veliki petek pa se začne že dopoldne in lahko traja več ur. Odvija se po ulicah s postajami, kot so srečanje z Veroniko, z Marijo, z ženami, vse do vzpetine, kjer je Jezus križan. Tam so seveda tudi rimski vojaki in zgodilo se je, da si je nek otrok zapomnil enega od njih in mu, ko ga je kasneje srečal, očital: »Ti si Jezusa tepel!«

Po velikem petku ni tako posebnih običajev. Včasih so na veliko soboto poznali oblivanje z vodo, kar je bilo v posebno veselje otrokom, saj je v tem času pri nas že precej vroče. Danes je to strogo prepovedano, ker smo v sušni dobi in primanjkuje vode. Glavna slovesnost je vigilija v soboto zvečer, ki lahko traja več ur. Nekatere župnije imajo med vigilijo poseben obred, v katerem razkrijejo kip Jezusa, ki je bil prej skrit za zavesami. Moram reči, da so zelo ustvarjalni in se moram včasih prav nasmejati. Na velikonočno nedeljo pa gre vse že bolj v običajne tirnice.

Tedna pred in po veliki noči sta čas šolskih počitnic. Včasih so se strogo držali praznikov, danes pa jih veliko gre v tem času tudi na morje. Zato se je praznovanje nekoliko spremenilo, a jih veliko še vedno ostane in nadaljujejo tradicijo.

Barbara Čuk je laična misijonarka v Mehiki.

Kako pa je z blagoslovom velikonočnih jedi?

Tega ni, saj ne poznajo posebnih velikonočnih jedi. Imajo pa značilne jedi v postu. Mesnice, ki običajno prodajajo goveje in svinjsko meso, na postne petke prodajajo ribe. Za veliki petek je značilna tudi posebna slaščica, ki se imenuje capirotada (iz popečenega kruha, sladkornega sirupa in sira). To ni ravno v skladu s slovensko logiko, ampak eden od običajev v našem delu Mehike je, da se na veliki petek uživa sedem različnih jedi.

Jezus nese križ. FOTO: Osebni arhiv Barbare Čuk

Kdaj pogrešate slovensko velikonočno hrano, si spečete potico?

Ne, potice ne spečem, včasih pa mi res zadišita šunka in hren. Tu imajo veliko različnih vrst sladkega kruha, čeprav ni nobeden podoben potici, tako da sladkega ne pogrešam, drugače pa je s hrenom. V Mehiki imamo veliko pekoče hrane, veliko vrst čilija, a nobeden ne peče tako kot hren.

FOTO: Osebni arhiv Barbare Čuk

Kaj pa je na splošno značilno za praznike v Mehiki?

Za Marijine ali župnijske praznike so značilni plesi v posebnih tradicionalnih oblačilih. Za prvotne Mehičane je resnica povezana s plesom, glasbo in rožami, zato ne more biti praznika brez glasbe ali plesa. Skozi ples vzpostavijo povezavo s štirimi smermi neba in z zemljo, za njih je kot molitev. Za veliko noč to ni značilno, ampak za vse druge praznike.

Seveda pa noben praznik v Mehiki ne mine brez ogromne količine hrane, ki jo vedno delijo. Če recimo nekdo pride prosit v prodajalno s tacosi, mu bodo vedno dali nekaj hrane. Pravijo, da kjer je eden, jedo vsi. Zelo so odprti in ljudje, ki živijo na ulici, nikoli ne umrejo od lakote. Tudi ko greš na obisk in ti ponudijo hrano, nikoli ne zavrneš, saj to razumejo, kot da nočeš deliti z njimi. Tako je kot v evangeliju, ko je Jezus šel in jedel z ljudmi. Včasih je to lahko zoprno, če nisi navajen tako pekoče hrane … Za Mehičane je res značilno gostoljubje, vedno ti rečejo: »Mi casa es tu casa. – Moja hiša je tvoja hiša.« Imamo seveda druge probleme, predvsem z nasiljem, ampak od lakote pa ne bo nihče umrl.