Potem ko levičarji s položajev oblasti in medijskih monopolov brezsramno častijo komunistično »zmago« in »pravo stran zgodovine«, povsem pa zamolčujejo zločine – njihovi vzorniki so odgovorni za smrt med 50.000 do 70.000 Slovencev in po letu 1945 za zasužnjeno Slovenijo – smo se spomnili komunističnega umora enega največjih Slovencev 20. stoletja, prof. dr. Lamberta Ehrlicha.

Lambert Ehrlich je bil mož velikih talentov

Najprej smo se zbrali na Streliški ulici, ob stavbi nekdanje Ljudske kuhinje v Ljubljani, kjer sta vosovska morilca ustrelila dr. Ehrlicha in njegovega spremljevalca, mladega Viktorja Rojica. Dr. Helena Jaklitsch je v nagovoru dejala, da smo se zbrali, da počastimo spomin na dr. Lamberta Ehrlicha, duhovnika, teologa, mučenca za vero in narod ter idejnega očeta samostojne slovenske države, ki je bil odločen, da mora biti »Slovenija mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom« ... to nalogo pa bo mogla »Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu«. Poudarila je, da je bil mož velikih talentov, tudi ustanovitelj Akademskega društva Straža. Njegove člane je spodbujal k javnemu delovanju, pri čemer je poudarjal pomen doslednosti pri vzgoji mladih izobražencev v idejno neupogljive katoličane ter narodno zavedne Slovence. Na Svetih Višarjah jim je govoril: »Dokler bo slovenski narod v svoji materni besedi Boga častil in v njej našo pesem prepeval, toliko časa bo tudi slovenski ostal.« Tako kot je bil sam občutljiv za stisko drugih, je tudi pri mladih razvijal čut za sočloveka.

Helena Jaklitsch je o Lambertu Ehrlichu spregovorila na kraju komunističnega umora na Streliški ulici. FOTO: Ivo Žajdela

Vzklik, ki še danes odmeva po ljubljanskih ulicah

Spomnila je, da sta dr. Ehrlicha tu, na Streliški ulici, pred tedanjim Akademskim domom sv. Cirila oz. pred stavbo današnje Waldorfske šole, 26. maja 1942 umorila člana Varnostno obveščevalne službe Franc Stadler - Pepe in Kamilo Kratochwill - Mile, študenta, ki ga je takrat nič hudega sluteč spremljal, Viktor Rojic. »Zločinsko dejanje, ki si zasluži jasno obsodbo pred zgodovino, je dobilo po vojni še novo razsežnost. Leta 1946 je komunistična oblast oskrunila Ehrlichov grob na ljubljanskih Žalah in njegove posmrtne ostanke razmetala na danes neznani lokaciji.«

Časopis Slovenec je ob zadnjem slovesu, ki se ga je udeležilo okoli deset tisoč ljudi, zapisal: »Žale so se spremenile v pravo romarsko pot Ljubljančanov, ki so v tisočih in tisočih, kakor poprej v Akademski dom, sedaj hiteli tudi na Žale, da se še enkrat poklonijo in še enkrat pomolijo za duši obeh mučenikov«. Pogrebne slovesnosti je vodil generalni vikar Ignacij Nadrah, ki je med svojih pogrebnim nagovorom vzkliknil: »O, ti nesrečna Ljubljana, ki preganjaš in preklinjaš tiste, ki so k tebi poslani, da ti prinesejo mir.« Vzklik, ki še danes odmeva po ljubljanskih ulicah, po vseh poteh naše domovine, vse do Kočevskega roga, Teharij, Starega Hrastnika, Hude Jame.

Spominska slovesnost na Streliški ulici. FOTO: Ivo Žajdela

Odtlej zvesto prihaja k nam žanjica Smrt

Jaklitscheva je spomnila na Vinka Beličiča, ki je leta 1944 izdal zbirko Češminov grm, v kateri je pesem Mi – ka – el posvetil dr. Lambertu Ehrlichu. Za tak naslov pesmi se je odločil, ker si je, kot je dejal, »Ehrlichova mladina za svojega zavetnika izbrala sv. nadangela Mihaela, katerega ime je hkrati prevzela kot geslo.« Naj torej danes, ob 83. obletnici njegove smrti, na kraju zločina, spregovori pesem pesnika in pisatelja, prav tako dolga desetletja v domovini zamolčanega Vinka Beličiča.

V pojočem bregu cvetel je češmin, / dehtel je glog, smejale se gorice / v jutranje sonce in v neskončno sinj.

Ti si povzdignil hostijo in kelih, / zaprosil, zadnjič sklonjen nad oltar, / naj prekali nas milosti nebeške žar.

Umolknila je ulica po strelih, / zadrgetal si, v prah se zgrudil nem, / iz sènc je pripolzel rdeči diadem.

Odtlej zvesto prihaja k nam žanjica Smrt. / Najboljšim srcem svoj poljub je dala / in mi strmimo v opusteli vrt.

Ti prva struna ubranega godala / ne jenjaš klicati nas v prošnji krog, / prek vedno novih strun gre božji lok.

Na zemski maj nosim le še spomin. / Ob petju strašnih črnih maš mi lice / vzdrhteva ob nesmrtnih lúčih iz višin.

Človek, duhovnik, znanstvenik, vzgojitelj, vizionar, narodni voditelj

Po utrinku spomina na Streliški smo odšli v atrij Teološke fakultete, ob Ehrlichov kip, kjer je spregovoril dr. Janez Juhant. Dejal je, da je bil Lambert Ehrlich človek, duhovnik, znanstvenik, vzgojitelj, vizionar, narodni voditelj. Predvsem pa je bil globoko veren duhovni človek. Teologijo, filozofijo, etiko, posebno pa etnologijo in misiologijo je prežemal z globokim osebnim krščanskim duhovnim izkustvom. Vse življenje je skrbno pisal duhovni dnevnik. V njem je zapisoval, kako bo molil, se postil, premišljeval, se celo telesno pokoril in opravljal dobra dela. Zapisal je, da se je odpovedal cigari po kosilu, če je prejšnji dan nekoga užalil.

Janez Juhant pred kipom Lamberta Ehrlicha na Teološki fakulteti. FOTO: Ivo Žajdela

Mešetarji idej mu po ravni poti niso mogli slediti

Njegov učenec je zapisal: »Profesor Ehrlich je bil človek čistega značaja, čistega srca in čistih rok. Mešetarji idej mu po ravni poti niso mogli slediti. Sovražil je vsako laž, tudi tisto konvencionalno, za katero včasih mislimo, da se ji ne moremo izogniti. Že njegovo obličje z živahnimi, globoko prodirajočimi očmi je izžarevalo plemenitost in ljubeznivost. Bil je borben človek, toda viteški v boju. Človeka ni nikoli sovražil, ni se boril proti njemu, le reševal ga je. Svoje nasprotnike je obiskoval in tolažil celo po ječah – tudi tiste, ki so mu pozneje podpisali smrtno obsodbo. Sovražil je le zmoto, do nje je bil neusmiljeno neizprosen, človeka, ki se je motil, pa je ljubeznivo opozarjal, molil in maševal zanj ter ga skušal dvigniti. Če je le zgolj zaslutil, da se je kje v kaki sodbi morda zmotil, je samo že zgolj navidezne krivice takoj popravil, pa naj bi ta korak zahteval še tolikšno ponižanje in premagovanje, kajti nikdar ni mogel k počitku ali celo k daritvi sv. maše, ako bi njegovo čisto srce začutilo slutnjo krivično zgovorjene ali napisane besede ...«

Globoko je doživljal stiske Slovencev

Tudi svoje duhovne zapiske je preverjal v stalni dejavni ljubezni do ljudi, zlasti stiskanih in trpečih. Teh je bilo v njegovem času in jih je seveda tudi danes na pretek in Ehrlich je bil prijatelj odrinjenih in zapostavljenih. Srce pa mu je gorelo posebej za mlade. Njim je odpiral vrelce žive vode večnega življenja in jih za zaznamoval za Kristusa, za narod in pristne medčloveške in odnose med narodi. Razumljivo, da je bil odločen nasprotnik vseh totalitarizmov, ki so si hoteli podjarmiti človeka in narode. Globoko je doživljal stiske Slovencev, delavk in delavcev, dijakov in študentov na Koroškem in v Ljubljani ter beguncev med obema vojnama. Njegova ljubezen je po Kristusovem zgledu veljala celo nasprotnikom, saj je pred vojno posredoval za Borisa Kidriča, zaprtega v ječi na Dunaju, ki pa ga je med vojno dal umoriti.

Spominska slovesnost pred kipom Lamberta Ehrlicha na Teološki fakulteti. FOTO: Ivo Žajdela

Svete Višarje so bile njegovo duhovno središče

Kot ugotavlja dr. Juhant, je bilo Ehrlichovo duhovno življenje stalna molitev. Več ur na dan je posvetil premišljevanju, maši, duhovniškemu brevirju, rožnemu vencu in pripravi duhovnih osnutkov. Cenil je cerkve in svetišča, bili so mu hiše Boga, posebej od rane mladosti domače svetišče in Marijine Svete Višarje. Obiskal je večino cerkva po Koroškem ter božjepotna in duhovna svetišča po Sloveniji in v sosedstvu.

Svete Višarje so bile njegovo duhovno središče: Leta 1933 je tu spregovoril: »Ni naključje, da smo se zbrali prav tukaj, marveč je to božja volja. Božja volja nam tukaj, na Svetih Višarjah razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi, ki prihajajo od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani in Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali severu, na vzhodu ali na zahodu!«

Mašo je v stolnici daroval pomožni škof Franc Šuštar. FOTO: Ivo Žajdela

Ehrlicha smo spoštovali kot gorečega, požrtvovalnega duhovnika

Ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar je pri maši v ljubljanski stolnici dejal, da se posebej spominjamo duhovnika in profesorja dr. Lamberta Ehrlicha, ki so ga pred 83 leti ustrelili komunisti sredi Ljubljane. »Obsojamo ta umor in vse revolucionarno nasilje, ki so ga komunisti izvršili nad našim narodom, ter molimo za vse žrtve.« Izpostavil je nekaj pričevanj o Ehrlichovi pastoralni ljubezni.

Škof Stanislav Lenič je v Dnevniku zapisal (Tamara Griesser Pečar, Stanislav Lenič, Življenjepis iz zapora, str. 57.): »Navduševal nas je za karitativno delovanje in ko smo hodili na obiske k revnim družinam po mestih in jim nosili kruh, ki smo si ga pretrgali, so nam te družine pripovedovale, da je njihov stalni dobrotnik prof. Ehrlich, ki jih obiskuje in jim prinaša podpore. Radi vsega tega smo Ehrlicha spoštovali kot gorečega, požrtvovalnega duhovnika.

Bil je neutrudljiv in vsestranski delavec

Pavle Verbič je zapisal (Rudolf Čuješ, Stražar naših svetinj, str. 105.), da je bil Ehrlich »univerzitetni profesor z obširno znanstveno razgledanostjo, človek jasnih spoznaj, vedno mlad in v stiku s trenutno problematiko, oster opazovalec, ki je prinesel iz svojega delovanja v mednarodnem svetu velika spoznanja in izkušnje, sam notranje strogo urejen človek – asket, poosebljena dobrota, a pogumen in odločen v borbi za resnico. Njegova vzgoja je bila prepričevalna zaradi močne argumentacije in neprisiljena zaradi velikega zgleda, ki je kar sam vabil s seboj. Bil je neutrudljiv in vsestranski delavec na dušnopastirskem, znanstvenem, misijonskem, dobrodelnem področju, vendar pa je glavna teža njegovega dela bila posvečena oblikovanju slovenske akademske mladine in po njej slovenske kulture ...«

Somaševalci v stolnici. FOTO: Ivo Žajdela

Kakor preroki stare zaveze in svetniške osebnosti v krščanski zgodovini

Ehrlicha lahko označimo kot mistika, ki je svojo duhovno ukoreninjenost in poglobljenost zmogel, hotel in znal posredovati in širiti drugim, kar je imel za bistvo svojega duhovniškega in človeškega poslanstva. Dr. Alojzij Kuhar je takole zapisal svoje pričevanje: »Prof. Ehrlich je slovel ne le kot zelo izobražen, znanstveno usmerjen in svetovno razgledan človek, temveč tudi v vsakem oziru zgleden slovenski duhovnik. V Ehrlichovem razporedu vrednot je bilo njegovo znanje in delovanje prirejeno njegovemu vselej poglavitnemu poklicu, da je posvečen Kristusov duhovnik ... Kakor preroki stare zaveze in svetniške osebnosti v krščanski zgodovini je Lambert Ehrlich v vsem, kar je mislil, čutil in delal, hotel služiti svojemu Bogu, pri tem pa se je zavedal, da s tako posvetitvijo svojega življenja najučinkoviteje pomaga tudi svojemu zapostavljenemu narodu in soljudem v potrebi.«

Ciril Žebot je dodal (Neminljiva Slovenija, str. 28) pričevanje dr. Alojzija Kuharja, ki se je kot dijak z drugimi zbiral pri Ehrlichu in potem bil njegov študent v bogoslovju, »kjer je bil (Ehrlich) srce Akademije slovenskih bogoslovcev« Tri leta je bil z njim v Parizu, potem spet v Ljubljani: »Mnogo spominov hranim /na/ takšnega Ehrlicha, kot je v resnici bil: velik, na kateremkoli področju uma in srca se je pojavil, toda ki postane razumljiv šele v vseobjemajočem okviru njegovega duhovniškega poklica: popolna služba Bogu in božjim postavam med ljudmi ...«

Ni se zadovoljeval s »šolsko znanostjo«, zavito v kopreno nadčasovnosti

Profesor Drago Ocvirk, je v zapisal (Znanstveno in organizacijsko delo dr. Lamberta Ehrlicha, Bogoslovni vestnik 52, 1992, št. 3, str. 274): »Oznanjati Kristusa, doma in v misijonih, je bila osnovna skrb in prizadevanje dr. Ehrlicha. Tudi njegovo zelo pestro znanstveno in organizacijsko delo lahko v celoti razumemo le v okviru te temeljne usmeritve ... Ni se zadovoljeval s 'šolsko znanostjo', zavito v kopreno nadčasovnosti, ampak je svojo misel nenehno soočal in preverjal z duhom in potrebami svojega časa. Ni pisal za Večnost ali Znanost z veliko začetnico, temveč za človeka svojega časa in iskal odgovore na njegova zelo konkretna vprašanja. Njegova znanstvena prizadevanja so bila usklajena z njegovim neutrudnim zavzemanjem za človekovo duhovno in kulturno rast ter materialno blaginjo.«

Ivo Žajdela, Mož velikih talentov, Lambert Ehrlich, Janez Juhant, Družina, 8. 6. 2025

1/7