Papež Frančišek v letni rezidenci in kmetijskih posestvih v Castelgandolfu vidi nekakšen »anahronizem«, zato nima nikakršne želje, da bi tam preživljal svoj letni dopust, je v prispevku z naslovom »Kjer papeži nič več ne počitnikujejo« za dunajski škofijski časnik Der Sonntag zapisala Gudrun Sailer z nemškega uredništva Radia Vatikan.



Kjer so v antiki poletno svežino uživali rimski cesarji, zadnjih 400 let pa rimski škofje, se lahko danes sprehajajo obiskovalci in »si ogledajo delček papeške zgodovine, ki se je s Frančiškom, »ubožcem«, najverjetneje za daljši čas zaključila, piše Sailerjeva. Palača v Castelgandolfu je od nedavna »muzej za številne goste«. Frančišek letne rezidence »niti enkrat samkrat« ni zares izkoristil, »hišni gospodar je le dvakrat prišel na krajši obisk«, nazadnje pred štirimi leti na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 2013.

Tradicija letovanja v Castelgandolfu se je začela s papežem Urbanom VIII. (1623-1644). Ta je svojemu najljubšemu arhitektu Carlu Maderni naročil, naj mu južno od Rima postavi palačo, ki naj bi postala letna rezidenca. »Odtlej so papeži posestvo uporabljali več mesecev v letu, večinoma od julija do septembra. Nekateri so se sproščali z jahanjem in lovom, kasnejši papeži so dopust izkoristili za duhovno obnovo, »športni« papež Janez Pavel II. pa je dal zgraditi še manjši bazen, »kajti navsezadnje se papež ne more kar tako sprehoditi do morja in skočiti v vodo, pa če si tega še tako želi«, ugotavlja Sailerjeva.



K papeškim posestvom v Castelgandolfu sodi tudi kmetija. »To je dal urediti Pij XI. V skrajnem primeru naj bi tamkajšnje kmetovanje priskrbelo zadosti hrane za papeža in njegovo spremstvo. Do takšnih skrajnosti ni nikoli prišlo, kmetija deluje še danes in Vatikan oskrbuje z mlekom in jajci »srečnih živali«. Dobička pa vsekakor ne prinaša«, piše avstrijska vatikanistka.

V Frančiškov svet takšna idila ne sodi: »Kajti že v Argentini kardinal Bergoglio ni kaj dosti dal na razkošne vile državne elite, ampak se je z avtobusom raje odpeljal v barakarska naselja, kjer so ljudje živeli brez tekoče vode. Tudi na dopust ni hodil in tega še danes ne počne.«

Pozornost do ubogih pri Frančišku hodi z roko v roki z odločnim »odklanjanjem razkošnega življenjskega sloga, ki so ga njegovi predhodniki živeli iz prepričanja, pogosto pa tudi preprosto zaradi spoštovanja ustaljenih tradicij«, pojasnjuje Sailerjeva: »Očitno je bil potreben papež iz novega sveta, da je spoznal, kako je tovrstna letna rezidenca v nasprotju s sporočilom Nazarečana, in da je temu spoznanju prilagodil svoja dejanja.«

Vir: Kathpress
Foto: splet