Maronitski župnik Pierre El-Rahi, med kristjani na tem območju izjemno cenjen duhovni voditelj, je bil žrtev izraelskega bombnega napada v ponedeljek, 9. marca. Kot je vatikanski tiskovni urad zapisal v sinočnji izjavi za javnost, papež »izraža globoko žalost za vse žrtve bombardiranja na Bližnjem vzhodu v zadnjih nekaj dneh, za številne nedolžne ljudi, vključno s številnimi otroki, in vse tiste, ki so jim pomagali: med njimi je bil tudi oče Pierre El-Rahi, maronitski duhovnik, ki je bil danes popoldne ubit v Qlayai«.

V izjavi so še zapisali, da papež »z veliko zaskrbljenostjo spremlja dogodke in moli za hiter konec vseh sovražnosti«. Leon XIV. je že po nedeljski opoldanski molitvi angelovega češčenja pozval k molitvi za mir na Bližnjem vzhodu, od koder »še naprej prihajajo novice, ki prebujajo globoko zaskrbljenost. Poleg epizod nasilja in opustošenja ter razširjenega ozračja sovraštva in strahu obstaja strah, da se bo oboroženi spor razširil in da bodo druge države na tem območju, vključno z ljubljenim Libanonom, znova pogreznjene v nestabilnost. Povzdignimo svojo ponižno molitev h Gospodu, da bi se ustavilo treskanje bomb, da bi orožje utihnilo in da bi se odprl prostor za dialog, v katerem bi se mogli slišali glasovi ljudstev.«

Bombni napad na Libanon. FOTO: Vatican Media

Duhovnik umrl, ko je pomagal svojim župljanom

Oče Pierre El-Rahi, maronitski župnik v južnem Libanonu, je bil ubit v bombardiranju, ko je šel pomagat župljanu, ranjenemu v predhodnem napadu, je po navedbah vatikanskih medijev povedal p. Toufic Bou Merhi, frančiškan Kustodije Svete dežele. Človekoljubne organizacije na tem območju napad ostro obsojajo in opozarjajo na naraščajoče tveganje za civilno prebivalstvo. Smrt duhovnika, ki ni hotel zapustiti svoje župnije, po njihovih besedah pomeni »nadaljnje stopnjevanje nesmiselnega nasilja«.

Do napada je prišlo okoli 14. ure po krajevnem bejrutskem času, natančno teden dni po začetku stopnjevanja izraelskega bombardiranja na jugu države. »Prvi napad je bil v bližini njegovega župnišča, pri čemer je bil ranjen eden od župljanov. Oče Pierre mu je priskočil na pomoč z nekaj deset mladimi. Takrat je ista hiša doživela še en bombni napad in duhovnik je bil ranjen,« je povedal p. Toufic, župnik latinskih skupnosti Tiro in Deirmimas.

Pokojni oče Pierre je kristjane v Libanonu nenehno spodbujal, naj ne zapuščajo svoje domovine.

Župnika Pierra so odpeljali v najbližjo bolnišnico, kjer pa je kmalu zatem umrl.

El-Rahi je bil star 50 let in je veljal za vodilno osebnost med kristjani na tem območju. Nenehno jih je spodbujal, naj ne zapuščajo svoje domovine Libanona. Njegova smrt pomeni prelomnico za krščanske vasi na jugu države, ki so doslej vztrajale kljub številnim ukazom o evakuaciji.

Oče Pierre El-Rahi je veljal za vodilno osebnost med kristjani na območju južnega Libanona. FOTO: ACN/Pomoč Cerkvi v stiski

Žalost in strah v krščanskih občestvih

Duhovnikova smrt je globoko prizadela tamkajšnjo katoliško skupnost, ki je že tako pod vedno večjim pritiskom zaradi oboroženega spora. »Ljudje jokajo zaradi tragedije, obenem pa se zelo bojijo. Doslej niso želeli zapustiti svojih domov v krščanskih vaseh, toda v trenutnih razmerah se je vse spremenilo,« je pojasnil p. Toufic in dodal, da so mnogi, ki zapustijo svoje domove, »primorani živeti na ulici, spijo v svojih avtomobilih, ali pa poskušajo najeti hišo, vendar si večina tega preprosto ne more privoščiti«.

Po besedah p. Toufica frančiškanski samostan v Tiru trenutno nudi zatočišče okoli 200 razseljenim osebam, vsem muslimanom.

Humanitarna kriza: na tisoče razseljenih oseb

Oboroženi spor na Bližnjem vzhodu je povzročil tudi resno humanitarno krizo. P. Toufic še poroča, da frančiškanski samostan v Tiru trenutno nudi zatočišče okoli 200 razseljenim osebam, vsem muslimanom. Kot pravi, sprejemajo vse: »Kje drugje lahko v teh okoliščinah najdejo zatočišče tisti, ki pomoč potrebujejo?«

Pojasnil je, da je samo v Bejrutu skoraj pol milijona razseljenih oseb, medtem ko jih je skoraj 300.000 pobegnilo z juga države, več tisoč pa jih je zapustilo dolino Bekaa: »Ljudje vedo, kaj puščajo za seboj: svoje domove, svoje imetje, svojo zgodovino. Ne vedo pa, kam naj gredo. Mnogi spijo v avtomobilih ali na ulicah. Nismo bili pripravljeni na to, da bi morali sprejeti skoraj četrtino prebivalstva.«

Kljub okoliščinam frančiškan potrjuje, da si krščanske skupnosti prizadevajo ohranjati upanje: »Ves čas ponavljamo: zadnja stvar, ki v nas ne sme umreti, je upanje v Gospoda, ki nam vedno daje moč, da nadaljujemo. Kot je dejal papež: orožje ne prinaša miru, prinaša le pokole in sovraštvo. Prosimo le za malce dostojanstva.«