V knjigi Med Kobaridom in Parizom. O življenju in delu gradbenega inženirja in likovnika Venceslava Smrekarja (1875–1944) (založba ZRC) je Lidija Tavčar raziskala življenje in delo Venceslava Smrekarja, gradbenega inženirja in likovnika, skozi prizmo mikrozgodovine. Ta metodološki pristop postavlja v ospredje posameznikove izkušnje in vsakdanjik, da bi razkril širše zgodovinske, družbene in kulturne procese.

Sooblikoval je kulturni in tehnični prostor svojega časa

Smrekarjeva pot je vodila iz Kamna ob Soči preko Goriške in Ljubljane, v Beograd in Francijo, ter odseva prelomne zgodovinske dogodke – od prve svetovne vojne do migracij slovenskih intelektualcev in umetnikov. Čeprav se kot slikar ni uveljavil v velikem umetnostnem kanonu, njegovo delo v risbi, ilustraciji in kartografiji odkriva tehnično natančnost, ustvarjalno vztrajnost in fotografski pristop.

Knjiga prikazuje Smrekarja kot posameznika, ki je sooblikoval kulturni in tehnični prostor svojega časa. Pomen dela presega umetnostnozgodovinski okvir in opozarja na vrednost mikrozgodovinskega pristopa za prepoznavanje in dokumentiranje obrobnih, a pomembnih zgodb zgodovine.

Smrekarjeva zgodba je značilen primer poti samorastnika

Knjiga Med Kobaridom in Parizom govori o življenju in delu gradbenega inženirja ter likovnika Venčeslava (Slavka) Smrekarja, rojenega leta 1875 v vasi Kamno pri Kobaridu. Smrekarjeva zgodba je značilen primer poti samorastnika, ki se ni uveljavil v likovni umetnosti, a je s svojo življenjsko in ustvarjalno potjo sooblikoval kulturni in tehnični prostor, v katerem je deloval. Poklicno pot je začel v geodetski pisarni v Kobaridu, nato pa se je v Nemčiji izobrazil za gradbenega inženirja. Po smrti prve žene se je vnovič poročil z Bogomilo Volarič, hčerko skladatelja Hrabroslava Volariča; v Ljubljani jima je bil poročna priča slikar Rihard Jakopič.

Ob začetku prve vojne se je znašel v kolesju zgodovine

Po Kobaridu se je zaposlil v Gorici, nato v Ljubljani, kjer se je zbližal z kulturno umetniškim krogom. S Hinkom Smrekarjem sta bila soimenjaka, vendar si nista bila naklonjena kot umetniška kolega. Prva svetovna vojna ju je ujela povsem različno: Hinko je občutil težo avstrijskega vojnega režima, medtem ko se je Venčeslav znašel na nasprotni strani, v Srbiji, kamor je prišel že pred vojno po posredovanju dr. Henrika Tume, ki mu je v Beogradu priskrbel delo.

Ob začetku vojne se je znašel v kolesju zgodovine, ki je vstopila v kanon srbske nacionalne pripovedi z tragičnim umikom srbske vojske, skupaj s slovenskimi dobrovoljci, (kraljem, vlado, civilnim prebivalstvom in vojnimi ujetniki), do albanske obale. Od tam so ga kot begunca prepeljali v Francijo. V različnih francoskih mestih je živel skoraj dve desetletji kot naturalizirani državljan, dokler ni preminil v Quincy-sous-Sénartu pri Parizu leta 1944.

Lidija Tavčar s knjigo o Venceslavu Smrekarju Med Kobaridom in Parizom. Foto: Ivo Žajdela

Našel je pot v drugo strokovno smer, v gradbeništvo

Na podlagi slovenskih, predvsem pa francoskih arhivskih raziskav – med drugim tudi dokumentov Smrekarjevih francoskih potomcev – je avtorica rekonstruirala življenje ustvarjalca, ki je nihal med umetnostjo in tehniko. V Ljubljani so ga likovni kritiki zavrnili.

Smrekarjevo slikarsko delo je omejeno in je znano predvsem po naslovih slik. Posvetil se je fotografiji, ki jo najdemo le v časopisu Slovenski Ilustrovani Tednik, preizkusil se je tudi v ilustraciji in kartografiji, slednjo je gojil v Beogradu. Kljub umetniškim porazom je našel pot v drugo strokovno smer, gradbeništvo, in v Franciji je celo patentiral gradbeni izum, ki je bil nagrajen.

Raziskovalna metoda sledi sleherni sledi

Avtorica v knjigi ob tem opozarja na strukture družbenega delovanja, umetniškega sistema, medkulturnih povezav in usod migracij slovenskih ustvarjalcev v začetku 20. stoletja. Po besedah urednice dr. Petre Kolenc knjiga »presega umetnostnozgodovinski okvir, v ospredje postavi raziskovalno metodo, ki sledi sleherni sledi, ne glede na to, kako oddaljena, razpršena ali pozabljena je. S tem Smrekarju vrača mesto v kulturnem spominu in obenem dokazuje, kako pomembno je mikrozgodovinsko razmišljanje v slovenskem raziskovalnem prostoru.«

Mojca Jenko, Kdo je bil Venčeslav Smrekar?, Lidija Tavčar, Novi glas, 19. 2. 2026