Udeleženci kulturno-umetniškega in prijateljskega druženja, posebej Lovrenčevi sorodniki, so že takrat izrazili željo, da bi njegove izdelke pokazali na razstavi. Želja se jim je izpolnila 21. oktobra letos, ko so Občina Komenda, Medobčinski muzej Kamnik in Slovenski etnografski muzej Ljubljana pripravili razstavo ob Šolski poti med Komendo in Gmajnico; projekt je podprla naša občina. Na pravem mestu, kajti umetnine morajo kdaj pa kdaj tudi iz muzejev, namesto da jih imajo tam v depojih, skrite očem.

Odprtje razstave del ljudskega podobarja Lovrenca Erzarja ob Šolski poti v Komendi. FOTO: Jožef Pavlič

O Lovrencu Erzarju, pomenu njegovega ustvarjalnega dela, posebej njegove značilnosti – cikcakasti oz. zobčasti rez – s katerim je prikazal svetlobno-senčne učinke in odtenke, je spregovorila direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik mag. Zora Torkar. 

Življenje, delo in pomen Lovrenca Erzarja je predstavila direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik mag. Zora Torkar. FOTO: Jožef Pavlič

Predstavila je tudi na panojih prikazane rezbarjeve umetnine. V glavnem dela z religiozno motiviko, iz verskega življenja in doživljanja svetega preprostih ljudi, kakršen je bil tudi Lovrenc sam. Za marsikoga čudak, ko je v samotnem mlinu ob potoku Brnik okrog dvesto metrov oddaljenem od vasi kmetom mlel žito, ko ni imel dela, pa s preprostimi pripomočki, med njimi nožičem, ustvarjal prav neverjetne umetnine.

Navdih zanje je dobival pri obiskovanju bližnjih cerkva, med njimi izjemne komendske sv. Petra, v kateri je bil krščen po rojstvu 29. julija 1835 očetu Gregorju Erzarju in materi Mariji, rojeni Lap; umrl je 6. julija 1903. Ostal je samski, kar mu je dajalo še dodatno moč in čas, da se je umetniško izražal. Baje so ga, tako so pripovedovali najstarejši vaščani, v mlinu obiskovali rokovnjači. Če ti ne, pa rokomavhi, saj je bilo od njegovega mlina do bližnjega gozda le nekaj deset metrov. Kdo bi si upal ponoči, ko še ni bilo elektrike, le prižgane smolnate baklje in leščerbe, stikati okrog mlina? Ker je bil spretnih rok, je Lovrenc verjetno hitro z rokami ulovil kakšno postrv, ki jih je bilo nekdaj v obilju med koreninami vrb in jelš, pa tudi rakov, so jih vaški fantje v moji mladosti tam radi lovili. Dekleta in žene pa so se, skrite radovednim moškim očem, hodile sončit na betonske ostanke mlina in hladit v še čisti vodi. O mlinu danes ni sledu, Brnik je zaraščen, opuščen je tudi niže ležeči nekdanji Žimantov (Drešarjev) mlin pa Martinovčeva kovačija. Velika škoda!

FOTO: Jožef Pavlič

Mogoče še ima kdo kakšen Erzarjev »hišni oltarček«, ki jih je Lovrenc rezljal iz lipovega ali smrekovega lesa, monštranco, kipe Marije, Jezusa, angelov, svetnikov, svečnik ali kaj drugega, pa je raje tiho … Pri nas doma smo imeli v niši na naši kmečki hiši kipec sv. Florijana, pa ga je v zameno za ceneni kip iz mavca od staršev »izprosil« mesar Ambrož iz Lahovč, zbiratelj ljudskih rezbarij. Že prej pa so veliko »pobrali« drugi zbiratelji, med njimi Niko Sadnikar iz Kamnika. Tisti, ki so vedeli, da je to veliko vredno. Preprosti kmetje pa ne, so imeli Lovrenčeve izdelke predvsem za bogočastje v t. i. Bogkovem kotu v svoji kmečki hiši, so ob njih molili in peli.

Tako mag. Zora Torkar kot dr. Bojana Rogelj Škafar kot predstavnica Slovenskega etnografskega muzeja iz Ljubljane, ki je ob odprtju razstave spregovorila o ljudski umetnosti, katere pomemben ustvarjalec je bil prav Lovrenc Erzar (omenjeni muzej je »dal na ogled« dve njegovi umetnini) sta zbrane in obiskovalce razstave povabili, naj povedo, če hranijo še kje kaj Erzarjevega oz. vedo za to. Mogoče se bo res še kje kaj našlo, ko se bodo komendski občani in drugi sprehodili od panoja do panoja, se »rešilo« za prihodnost in morebitni muzej v Komendi, v katerem bi strokovno predstavili, kar je vrednega v našem koncu od arheoloških najdb do lončenine, panjskih končnic, slik ljudskih umetnikov in izdelkov rezbarjev, Lovrenčevih posnemovalcev?

Razstave se je zelo razveselil komendski župan Jurij Kern. V nagovoru obiskovalcem je poudaril, kako je pomembno, da občani ob takšnih dejanjih spoznavajo svoje manj znane ali skorajda neznane ustvarjalce, si ogledujejo njihova dela, obenem pa sprehodijo ob tako prijetnih poteh, kot je Šolska pot. 

Komendski župan Jure Kern (prvi z leve) je napovedal, da bo Občina Komenda še razširila takšne projekte. FOTO: Jožef Pavlič

Občina bo nadaljevala in še razširila tovrstno »ponudbo«, katere sad je tudi razstava o našem najbolj znanem rojaku – najuspešnejšem kolesarju na svetu Tadeju Pogačarju, za katerega bi bilo prav, da bi čim prej dobil varne notranje razstavne prostore, kot jih je v Črni na Koroškem Tina Maze in drugi odlični športniki in pomembni možje in žene po Sloveniji.

FOTO: Jožef Pavlič

Občina Komenda je v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnik in Slovenskim etnografskim muzejem v Ljubljani z razstavo o ljudskem podobarju Lovrencu Erzarju v tem pogledu naredila pomemben korak naprej. Želeli bi, da ga naredijo še komendski občani in župljani, da si ogledajo razstavo in spoznajo nekdanjega velikega umetnika. Lepo bi bilo, če bi ga, kot leta 1993, vnovič predstavili rojakom Nasovčanom s kakšnim njegovim izdelkom, predvsem pa, da bi vaščani spet »stopili skupaj«, se ob takšnem dogodku zbližali med seboj, pogovorili, zapeli ljudske pesmi, je ob odprtju razstave omenil in povabil Jožef Pavlič. To velja tudi za vse druge vasi. Župan Jurij Kern in naša občina ima posluh za to, imejmo ga še mi. Pobrskajmo po spominu, koga bi še veljalo predstaviti podobno kot Lovrenca Erzarja. Presenečeni bomo, koga vse bomo našli ob njegovih okroglih življenjskih obletnicah, je prav, da se ga spomnimo. Če to zmorejo Američani ali prebivalci Velesovega z razstavo o njihovem rojaku misijonarju Janezu Čebulju, bi lahko tudi Komendčani …

Še sreča, da je Medobčinski muzej Kamnik ob razstavi o ljudskem podobarju Lovrencu Erzarju pripravil tudi lično in s podatki ter fotografijami obogateno zgibanko.