Gospod Peterle, ali se morda še spomnite, s kakšnimi mislimi ste šli spat 26. junija 1991 po slovesni razglasitvi samostojne Slovenije, o čemer je dan prej odločila velika večina članov tedanje slovenske skupščine?

Novica o napadu me je dosegla na poti od škofijskega dvorca, kjer smo zapeli podoknico nadškofu Šuštarju, do mestne hiše. V glavi so mi odmevale Kučanove besede: »Danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan.« Zgodil se je dan, ko je padlo po nas. Drugo pa je bilo vprašanje, ali smo dovolj pripravljeni na obrambo. Napeta situacija ni navajala na spanje, ampak na polno budnost. Kljub temu sem del noči predremal na preprogi v svoji pisarni, zgodaj zjutraj pa smo imeli sejo razširjenega predsedstva.

Novica o napadu me je dosegla na poti od škofijskega dvorca, kjer smo zapeli podoknico nadškofu Šuštarju, do mestne hiše.

So se torej sanje tiste noči raztreščile ob čereh realnosti vojne naslednjega dne in nato vseh drugih težav, s katerimi se je Slovenija soočala od junija 1991 do junija 2026?

Bistveno je, da smo računali tudi na možnost napada in se nanj pripravili. Brez tega bi kljub močnemu rezultatu plebiscita lahko k sanjam, željam in pozivom dodali še eno deklaracijo. Takrat se na strani državotvornih sil ni nič raztreščilo, ampak smo se osredotočili na obrambo. Tudi strahu se ne spominjam. Sanje je bolj prizadel razvoj po osamosvojitvi, ko so začele stranke komunističnega izvora postopoma vračati koncept sovražnika. Namesto ponotranjenja prazničnega dejstva osamosvojitve v duhu novega slovenskega skupaj smo v zadnjem mandatu prišli do odkrite borbe med vrednotami revolucije in vrednotami osamosvojitve.

Če vas v duhu Martina Lutra Kinga vprašam: o kakšni Sloveniji prihodnosti pa sanjate danes?

O taki kot 26. junija 1991: o suvereni državi Sloveniji, v kateri je spoštovano dostojanstvo vseh in so vsi dobrodošli; o Sloveniji, ki živi s kulturo življenja v sproščeni medsebojnosti in z voljo po skupnih ciljih in skupni prihodnosti.

Na koga računate, da bo te sanje pomagal uresničiti?

Optimizem mi vzbujajo mladi ljudje, ki prevzemajo politično odgovornost in niso zasvojeni z ideologijami globalizma. Te hočejo razkrajati identitete, še posebej družino in narod. Mladi postavljajo oboje na vrh lestvice vrednot.

Ali kot krščanski demokrat v udejanjanju osamosvojitvene obljube o Sloveniji kot svobodni demokratični družbi vidite kakšno posebno vlogo in nalogo kristjanov?

Mimogrede – krščanski demokrati smo zagotovili slovenski pomladi relativno največ glasov, kristjani pa absolutno večino. Kristjani smo dediči koncepta bližnjega. Nobena politična linija ni vzpostavila med »jaz in ti«, med menoj in drugim/ bližnjim večjega enačaja kot Kristus z zapovedjo: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. To presega koncept dostojanstva, ki se lahko omeji samo na toleriranje drugega. Koncept bližnjega navaja na odnos in odgovornost. Kakovost družbe je odvisna od kakovosti medosebnih odnosov v njej. Da vstopimo v odnos z nekom, ne potrebujemo strankarskih navodil.

V Slovenskem času objavljamo tudi analitičen prispevek Lojzeta Peterleta o slovenskem tukaj in zdaj 35 let pozneje, napovemo pa lahko tudi skorajšnji izid zbornika Lojze iz Čužnje vasi (456 strani z več kot 50 prispevki prav toliko avtorjev; urednik Pavel Bratina).

Kaj bi bralcem Družine voščili ob 35. rojstnem dnevu osamosvojene Slovenije?

Najprej si želim zavesti, da gre danes za vprašanje biološkega in kulturnega preživetja – leta 1991 je šlo za političnega. To stanje bi moralo pomeniti alarm za vse, ki jim ni vseeno za Slovenijo. Za več veselja do življenja smo odgovorni vsi. Skladi ne bodo dovolj, investirati moramo v duha, ki bo podpiral življenje. Praznujmo z mislijo na prihodnost.