V Veliki Britaniji so včeraj slovesno obeležili 800. obletnico magne carte libertatum oz. velike listine svoboščin, dokumenta, ki je predstavljal ključen korak na poti države do sodobne parlamentarne demokracije. Magna carta je spremenila svet, je na slovesnosti, ki se je je udeležila tudi kraljica Elizabeta II., dejal predsednik britanske vlade David Cameron.

Slovesnost so priredili ob reki Temzi v grofiji Surrey, na prizorišču, kjer je leta 1215 kralj Ivan pod pritiskom baronov dal svoj kraljevi pečat pod prvo različico prelomnega dokumenta, poroča STA. Listina je na novo določila odnos med kraljem in njegovimi podaniki, pri čemer tudi monarh ni bil več nad zakonom.

Kot je na slovesnosti s 4.500 povabljenimi dejal Cameron, je velika listina svoboščin »za vedno spremenila razmerje moči med vladanimi in vladarjem«, dokument pa je po njegovih besedah navdihnil različne generacije in države po vsem svetu.

Slovesnega dogodka se je udeležilo več članov kraljeve družine, vključno s kraljico Elizabeto II. in njenim soprogom, princem Phillipom. Princ William je odkril umetniško inštalacijo z naslovom Porotniki, ki z 12 bronastimi stoli ponazarja pravico do poštenega sojenja, kakršno določa magna carta.

V Veliki Britaniji, pa tudi v nekaterih drugih državah , so v počastitev pomembne obletnice priredili številne dogodke, od tematsko obarvanih čajank, ki jih je organiziral parlament, do političnih razprav.

Že v soboto je na krovu posebne kraljeve barke na pot po Temzi krenila replika velike listine. V spremstvu okoli 200 plovil je včeraj prispela na Runnymede, prizorišče nastanka magne carte.

Listina velja za najpomembnejši vir britanskega ustavnega prava, ki je postopoma pripeljala do vladavine prava in položila temelje za kasnejši parlamentarizem.

O pomembni obletnici je v zadnji številki Slovenskega časa pisal tudi Andrej Naglič:

Velika listina svoboščin

800-letnica listine, ki je imela velik vpliv na razvoj pravne države, demokracije in ideje človekovih pravic ter temeljnih svoboščin v Evropi in ZDA

Sredi letošnjega junija bo minilo 800 let, odkar je bila sklenjena Magna carta libertatum (Velika listina svoboščin). Listina je imela velik vpliv na razvoj pravne države, demokracije in ideje človekovih pravic ter temeljnih svoboščin v Evropi in ZDA. Čeprav je bila velikokrat razumljena in razlagana malone mitološko, je vendarle prinesla veliko dobrega in prispevala k razumevanju dostojanstva človeške osebe oziroma osebne svobode posameznika. Dandanes nobena ustava in ustavnosodna praksa ne more ignorirati te veličastne humanistične zapuščine angleškega ljudstva, če želi biti moderna in verodostojna pred mednarodno skupnostjo in svetovnim javnim mnenjem. Temeljna načela te dediščine so namreč med drugim zapisana v Splošni deklaraciji človekovih pravic iz leta 1948 in Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950.

Del mirovnega sporazuma

Veliko listino svoboščin so 15. junija 1215 v Runnymedu sklenili kralj Ivan Brez zemlje, sicer brat legendarnega Riharda Levjesrčnega, in uporni baroni, predstavniki najbolj udarnih in najbolj glasnih fevdalnih družin angleškega kraljestva. Končno verzijo besedila naj bi sestavil in uskladil predvsem Štefan Langton, takratni canterburyjski nadškof in kardinal katoliške Cerkve. Listina je za kratek čas prinesla mir med kralja in njegove aristokratske kritike, vendar jo je kmalu razveljavil mogočni papež Inocenc III., čemur je sledila vojna baronov. Listina naj bi namreč preveč posegala v ustaljena načela takratne evropske fevdalne ureditve.

Mladoletni kralj Henrik III., ki je nasledil svojega očeta kralja Ivana, je leta 1216 listino znova uveljavil. Ob tem je iz nje izločil določbe, ki so (preveč) omejevale obseg kraljeve oblasti. Listina je svoje znamenito ime (t. j. Magna carta libertatum) dobila leta 1217. Postala je sestavni del mirovnega sporazuma, ki so ga vojskujoče se strani sklenile v Lambethu. Kralj Henrik III. je listino znova uveljavil leta 1225 kot koncesijo za odobritev dodatnih davkov. Nekaj podobnega je leta 1297 storil tudi njegov sin kralj Edvard I. Ta znameniti angleški zakonodajalec pa je listino hkrati potrdil za sestavni del zakonodaje svojega kraljestva. Temeljne določbe listine so odslej varovale svobodo delovanja katoliške Cerkve v Angliji, ščitile barone pred protipravnim odvzemom prostosti, zagotavljale možnost za učinkovito sodno varstvo in omejevale obseg kraljevega obdavčevanja fevdalnih gospodov.

Izmed 63. določb danes v Veliki Britaniji še vedno ostajajo v veljavi tri določbe Velike listine svoboščin: svoboda delovanja verskih skupnosti, starodavni privilegiji mesta London in pravica do pravnega postopka oziroma sodnega varstva.

Odgovor na način vladanja angleških kraljev

Vsebina Velike listine svoboščin je odgovor na način vladanja angleških kraljev v 12. in 13. stoletju. Kralj je namreč vladal po načelu vis et voluntas (t. j. s silo in samo-voljo). Pogosto si je enostransko prisvojil izvršilne pristojnosti, sprejemal arbitrarne odločitve in svoj pravni status izključeval iz splošnega prava kraljestva. S takšno politično filozofijo in vladanjem številni kritiki družbene ureditve niso soglašali že v tistem času. Prepričani so bili, da mora tudi monarh ravnati v skladu z ustaljenimi običaji in zapisanim pravom ter se pri tem posvetovati s predstavniki drugih stanov kraljestva.

Poleg tega je bila angleška država pogosto v vojni s francoskimi deželami. Prav kralj Ivan Brez zemlje je leta 1204 v bojih s kraljem Filipom II. izgubil številna angleška posestva v Franciji. Večletna bojna prizadevanja, da bi jih pridobil nazaj, so Anglijo finančno izčrpavala in vodila k vedno višjemu obdavčevanju angleških baronov. Po vojaškem porazu leta 1214 je kralj Ivan moral s Francozi skleniti premirje in jim izplačati visoko vojno odškodnino. To je močno omajalo njegovo avtoriteto med vodilnimi sloji v njegovem kraljestvu in številni baroni s severa in vzhoda Anglije so organizirali odpor proti kroni. Uporniki so sklenili, da se bodo zavzeli »za svobodo Cerkve in kraljestva« ter od kralja zahtevali potrditev listine svoboščin, ki jo je že v 12. stoletju v zaščito baronskih pravic razglasil kralj Henrik I.

Ta spor je kralj Ivan najprej poskušal reševati z arbitražnim posredovanjem papeža, ki pa so ga uporniki zavrnili. Sprti strani sta se nazadnje dogovorili, da bo mirovni proces med njima vodil takratni nadškof v Canterburyju Štefan Langton. Kralj in baroni so se srečali 10. junija 1215 v bližini Windsorja. Uporniki so vladarju predstavili reformne »baronske člene«, ki jih je nato nadškof Langton v pragmatičnem mediacijskem postopku uskladil v mirovni sporazum oziroma v Veliko listino svoboščin. Uporni baroni so 19. junija 1215 obnovili svojo lojalnost kralju Ivanu Brez zemlje in izdelali odpravke verodostojnih kopij listine, od katerih so se do danes ohranili štirje. K Veliki listini svoboščin je takrat pristopilo 25 baronov in 12 škofov ter 20 opatov katoliške Cerkve v Angliji.

Vpliv na nastanek ustave ZDA

Vsebina Velike listine svoboščin je v naslednjih stoletjih močno odmevala zunaj meja angleškega kraljestva. Izrazito je vplivala zlasti na ameriške koloniste v trinajstih kolonijah in nastanek ustave ZDA leta 1789, t. j. prve moderne zapisane ustave na svetu. Virginijska listina iz leta 1606 je npr. določala, da kolonisti uživajo enake svoboščine, pravice in privilegije kot v Angliji rojeni ljudje. V začetku 17. stoletja je namreč srednjeveška listina postala pomemben politični dokument v boju za omejitev oblasti angleške monarhije. Kralja Jakob I. in Karel I. sta širila pristojnost krone na temelju doktrine od Boga podeljenih pravic kralju. Njuni nasprotniki pa so se sklicevali na listino iz 13. stoletja in dokazovali, da kraljeva oblast je in mora ostati omejena. Po njihovem mnenju je listina svoboščin ščitila osebno svobodo slehernega posameznika, kralja podrejala splošnim pravnim načelom in normam kraljestva, vzpostavljala porotni sodni sistem in priznavala starodavnost parlamentarne politične ureditve.

V dediščini politično-filozofskih idej Locka je bila ta listina celo pojmovana kot del družbene pogodbe, na katero pristajajo in z njo soglašajo vsi prebivalci države. Na podlagi takšnih razmislekov je bil monarhični absolutizem nadomeščen s suverenostjo parlamenta. Kodifikacija svoboščin kolonije Massachusetts je vsebovala določbe, ki so bile neposredno primerljive z 29. členom Velike listine svoboščin. Tudi sodišče te kolonije je listino pripoznalo za glavni vir angleškega običajnega prava. Kolonija Maryland je leta 1638 poskušala angleško listino razglasiti za del svojega prava. Angleški kralj Karel I. je ta predlog kategorično zavrnil. Pravniki angleških kolonij v ZDA so se kljub temu pogosto sklicevali na srednjeveško listino in jo kreativno razlagali v smislu, da zagotavlja pravico do porotnega sojenja in t. i. habeas corpus oziroma učinkovita in hitro izvedljiva procesna jamstva v primeru odvzema prostosti posamezniku. Ko so se ameriški kolonisti uprli in borili proti Združenemu kraljestvu, v ospredju njihovega boja ni bilo prizadevanje za nove svoboščine in pravice. Želeli so si zgolj ohraniti tisto, za kar so verjeli, da jim pripada na podlagi Velike listine svoboščin.

Sprejemanje posameznih določb te listine pa se je nadaljevalo in prešlo tudi v pravne akte novonastalih ZDA. Peti amandma k ameriški ustavi je določil, da nikomur ne bo odvzeto oziroma omejeno življenje, svoboda ali lastnina brez ustreznega pravnega postopka. To je mogoče zaslediti tudi v srednjeveški listini. Podobno kot listina je ustava ZDA pristopila k omejevanju oblasti vladarja oziroma predstavniškega organa. Pravica do habeas corpus naj bi smela biti omejena ali ukinjena samo v primeru upora, invazije ali zaradi javne varnosti. Skladno z ameriško ustavo nihče ne sme biti pridržan ali zaprt brez dokaza, da je storil kaznivo dejanje. Pisci ustave ZDA so si prizadevali zagotoviti, da bi v novi državi veljale vse tiste svoboščine in pravice, za katere so verjeli, da jih vsebuje že Velika listina svoboščin. Tudi vrhovno sodišče ZDA se je večkrat naslonilo na razlago, da je ta listina predhodnik pravice do učinkovitega sodnega varstva oziroma sojenja v razumnem roku, ki ga neposredno zagotavlja šesti amandma k ameriški ustavi.

Aktualnost listine

Velika listina svoboščin promovira načelo pravne države oziroma starodavno načelo, da se je dogovorov potrebno držati (lat. pacta sunt servanda). Naravna posledica tega je omejitev samovolje oziroma zlorabe oblasti. Moč in interes ne zadoščata za legitimacijo kakršnekoli politike vladarja. Katoliška Cerkev oziroma njen predstavnik nadškof Langton je bil eden izmed predstavnikov obrobnih središč moči (baronov), ki so uspeli ustaviti nebrzdanost središča moči (kralja).

Srednjeveška listina pa je tudi dandanes opozorilo partitokraciji sodobnih vladnih koalicij. Dobro namazani in disciplinirani parlamentarni glasovalni stroj ne opravičuje nezmernega izvrševanja zakonodajnih in izvršilnih pristojnosti oblasti. Zlasti ne opravičuje teptanja starodavnih in ukoreninjenih pridobitev človeške skupnosti, kot je npr. pravica do zakonske zveze med enim moškim in eno žensko.

Vir: STA / Slovenski čas
Foto: splet / Wikipedia