»Darja Smrkolj, upokojenka iz Kandrš, se zaradi pritlikavosti že vse življenje spopada s predsodki. To je razlog, da se je dolgo bala iti med ljudi. Pred petimi leti jo je na prvo delavnico prijavila prijateljica, saj sama ni imela dovolj poguma. Do danes je opravila preko 500 ur učenja računalništva in tujih jezikov.« Tako so predstavili nagrajenko na prireditvi ob začetku tedna vseživljenjskega učenja (od 11. do 20. maja) v organizaciji Andragoškega centra, ko so ji podelili priznanje za promocijo učenja in znanja odraslih. (več o nagrajenki Darji Smrkolj v novi tiskani Družini)

Darja Smrkolj na obisku v knjigarni Družina na Krekovem trgu

Rodila se je leta 1966 v običajni kmečki družini v vasi Žvarulje na Izlakah. Že na pogled je bila drugačen dojenček in diagnoza je bila nedvoumna: hondrodistrofija, vrsta pritlikavosti, ki nastane zaradi genetske napake. Znanost razlaga, da je bolezen dedno pogojena, a Smrkoljevi za več rodov nazaj ne vedo, da bi kdo v rodu imel takšno bolezen; tudi Darjin tri leta starejši brat Franci in šest let mlajša sestra Jožica sta običajne velikosti.

Izšolala se je za šiviljo in bila skoraj dve desetletji zaposlena v tekstilni tovarni v Zagorju ob Savi. Leta 2003 se je invalidsko upokojila in takrat se je po spletu dogodkov in srečanj, kot pravi, začel odpirati svet. »Prej sem hodila v službo, v knjižnico in k maši, s pomočjo izlaškega župnika in prijateljev pa sem se odločila, da se ne bom več skrivala pred svetom in smilila sama sebi«.

Zakaj Darja pri kuhi ne mara cvrenja?

V hiši pri bratu Franciju si je uredila stanovanje in živi običajno življenje v svojem gospodinjstvu. »Nimam prirejenega pohištva, vse je po standardih. Moj nujen pripomoček pa je seveda pručka,« se pošali in pristavi, da skoraj ni opravila, ki ga ne bi zmogla sama: »Tudi okna pomijem. No, pajčevino pa res težje obrišem.« Rada kuha, le cvrenja na olju se brani. Posoda na štedilniku je namreč v višini njene glave. »Ko v posodi šprica kuharici standardne velikosti, ji po roki, meni pa naravnost v obraz,« pojasni.

Kako se znajde pri nakupovanju?

Poseben podvig je tudi nakupovanje. »Za nakupovalnim vozičkom se ravno skrijem in včasih opazim, kako so ljudje presenečeni, ko me zagledajo – na prvi pogled namreč zgleda, kot da se voziček sam premika po trgovini.« Nima pa sramu ali zadržkov, da ne bi prosila za pomoč, ko ne doseže stvari na višjih policah. »Ni se mi še zgodilo, da kdo ne bi bil pripravljen pomagati. Tudi iz vozička na trak pri blagajni ne morem zložiti sama in ljudje radi pomagajo.« Čeprav mnogi mislijo, da mali ljudje vse življenje kupujejo oblačila na otroškem oddelku, Darja pravi, da to ne drži. Kupuje na ženskem oddelku, na srečo pa je šivilja in si lahko sama pokrajša hlače in rokave.

Zakaj hoče na avtobus sama?

Darja je pred dobrimi dvajsetimi leti naredila vozniški izpit in si s prihranjenim denarjem kupila prirejen avto s podaljšano sklopko. Mestne vožnje ne mara, zato parkira na obrobju in se v mesto odpelje z avtobusom. Nanj se povzpne in sestopi tako, da se močno oprime za držalo in se nanj dobesedno potegne. »To je pravi manever,« se pošali. »Moram biti gibčna, moram krepiti mišice. Saj ljudje bi radi pomagali, a moram vzdrževati kondicijo, ne smem se zapustiti.« Zato vsako jutro telovadi, saj mora premagovati ovire, o katerih se, kot pravi, »ljudem običajne velikosti niti ne sanja.«

Kako so Darji v najstniških letih za sedem centimetrov podaljšali noge, kako ji je branje berila pri maši spremenilo življenje in kako je razbijala predsodke o malih ljudeh povsod, kjer se je pojavila, pa v novi tiskani Družini.