Romeo in Julija, foto: N.Razina

V slovenskem glavnem mestu tudi letos poteka Festival Ljubljana. Podrobneje smo ga predstavili v najnovejši številki Kažipota. Na spletni strani Družine smo že predstavili uglednega poljskega skladatelja in dirigenta Krzysztofa Pendereckega, tokrat pa vas vabimo na predstavo Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga.

Mariinsko gledališče se vrača na Festival Ljubljana z večno zgodbo o nesrečni ljubezni, baletom v treh dejanjih Romeo in Julija. Z glasbeno podlago Sergeja Prokofjeva in koreografijo Leonida Lavrovskega so ga prvič izvedli v Rusiji v gledališču Kirov, zdajšnjem Mariinskem gledališcu, 11. januarja 1940, v moskovskem Bolšoj teatru pa šest let pozneje. V Ljubljani bo balet in orkester Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga predstavil različico, ki sledi uspešni izvirni zasnovi izpred 75 let. Na sporedu bo v ponedeljek, 13. , in v torek, 14. julija ob 20. uri v Cankarjevem domu v Ljubljani. V ponedeljek bosta Romea in Julijo odigrala častna umetnica Rusije in primabalerina Viktorija Tereškina ter glavni plesalec Mariinega gledališča Vladimir Škljarov, v torek pa bosta glavni vlogi pripadli Jekaterini Osmolnikovi in Maksimu Zjuzinu.

Srečen konec ljubezni med Romeom in Julijo ni mogoč

Ruski skladatelj in pianist Sergej Prokofjev je v sodelovanju z gledališkim kritikom Adrianom Piotrovskim in koreografom Leonidom Lavrovskim balet Romeo in Julija ustvaril leta 1935 po Shakespearovi predlogi. Vendar si je zamislil srečen konec, česar pa občinstvo ni dobro sprejelo. Umetniški vodja leningrajskega Državnega akademskega gledališča Opera in balet, Sergej Radlov, in Lavrovski sta ga prepričala, da je partituri dodal še nekaj dodatnih točk in tragičen konec.



Romeo, V. Skljarov, foto: Gene Schiavone

Poleg modernističnih nagibov je v skladbah Prokofjeva prepoznati neoklasicističen slog. Tako je tudi pri baletu Romeo in Julija, ki je sicer zahteval tradicionalen pristop, kljub temu pa je poln visokih umetniških prizadevanj. Skladatelj je znano tematiko prepletel z neoklasicističnimi prvinami v obliki plesnih točk, kot so menuet, gavota, variacija, in mu dodal tudi folklorni ples.

Glasba Prokofjeva je Lavrovskega spodbudila, da je izpopolnil dramatične konflikte in teatralnost ter vključil inovativne tehnike in različne plesne sloge. Izrazna mimika pa je na oder prinesla realističen slog.