Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [9]

»Modra linija« v Prekmurju, kjer so komunisti streljali begunce

Pričevalci so omenjali poboje ob reki Muri. /.../ (1953) 11. 5. 2021 po e-pošti: »Sprašuješ o 'modri liniji', ki je še ena točka, ki je tudi za zgodovinarje precejšna neznanka, kaj šele za nas navadne amaterje. Govoril sem z različnimi zgodovinarji, ki ne vedo ali nočejo vedeti o tej liniji nič ali skoraj nič. Največ kar rečejo je, da so slišali zanjo. Območje, kjer je potekala modra linija je še ena zamolčana tema, ki je iz strani državne komisije za grobišča popolnoma neraziskana kakor tudi območje Gorenje Trebuše, Davče, velikih delov Dolenjske in še marsikje. Toliko na kratko.«

»Modra linija« je potekala od Radencev proti severu

/.../ 21. 5. 2021 po e-pošti: »Med drugo svetovno vojno je bilo Prekmurje zasedeno od Madžarov, ki so delovali v koaliciji s Hitlerjem. To pomeni, da Mura, ki se dotakne meje s Slovenijo pri Šentilju in gre po meji z Avstrijo do Radencev, potem pa po slovenskem ozemlju teče do Svetega Martina na Muri, tam pa gre približno po meji med Hrvaško in Slovenijo do tromeje z Madžarsko, zamejuje Prekmurje iz zahodne in južne strani. Po tej liniji je med vojno tekla tudi meja med nemško in madžarsko okupacijsko cono. Prekmurje pa je SV od Mure in modra linija je potekala od Radencev, tam kjer se meja z Avstrijo očitno obrne proti severu in gre mimo Cankove, Rogašovcev, severno od Kuzme do tromeje pri Gornjem Seniku, ki pa je že na Madžarskem. Logično je in tako so mi KNOJ-evci, ki so bili tam, tudi pripovedovali, da je ruska Rdeča armada novembra in decembra 1944 zavzela celotno Madžarsko in z njo tudi Prekmurje, torej del Slovenije, ki leži SV od Mure. JZ del pa je Štajerska, ki so jo do kapitulacije Nemčije pri nas (do 15. maja 1945 ) zasedali Nemci. Modra linija je bila postavljena že decembra 1944, torej takoj po zapustitvi Rdeče armade Prekmurja, ki je 'osvobodila' Prekmurje. Partizanske enote so že v nekaj dneh po umiku zasedle Prekmurje. Govoril sem z več pričevalci, ki so tam aktivno delovali, pa tudi s takimi, ki so severno od Murske Sobote živeli v neposredni bližini modre linije.«

Poveljnik »modre linije« je bil Franc Šifrer iz Veštra

»Modra linija je izključno opravljala le eno funkcijo: preprečevanje pobega Hrvatov in drugih v Avstrijo. Prehod v Avstrijo je bil najlažji prav v Prekmurju. Ta prehod je preprečila modra linija. Prehod je bil praktično nemogoč, kajti po pričevanju prič se prebežnikov ni opozarjalo temveč samo streljalo in seveda ropalo. Največ poskusov prebega se je, po pričevanju pričevalca iz Murske Sobote, dogajalo SZ od Murske Sobote med Radenci in Cankovo. Tam pelje tudi cesta iz Murske Sobote v avstrijsko Radgono, ki pa je že na severni strani Mure, Mura pa kot rečeno v Radencih prehaja na slovenska tla. Žal mi je, ker nisem več in bolj natančno spraševal pričevalcev, predvsem K. M., ki je bil kasneje zelo uperjen proti režimu, iz Škofje Loke in B. iz Murske Sobote pri katerem sem bil na obisku.«

/.../ 21. 5. 2021 po e-pošti: »Ustanovljena je bila decembra 1944 in prvi in edini poveljnik je bil Franc Šifrer iz Veštra. Kasneje je bil kratek čas vodja UDBE za Gorenjsko in približno šest mesecev tudi direktor Iskre v Železnikih v obdobju, ko je v Železnikih Iskra živa propadala (Lojze Žumer, knjiga). Enote KNOJ-a so spadale v 2. divizijo enot KNOJ-a.«

Spominske plošče na župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Apačah z imeni domačinov, ki so umrli zaradi medvojnih ter povojnih zločinov nacistov in komunistov. Foto: Ivo Žajdela

Franc Šifrer bil ena od tragičnih žrtev Udbe

Alojz Žumer (1932) 17. 8. 2021 po e-pošti: »Franc Šifrer je bil res na takratnem okraju Kranj to, kar ste navedli. Kot direktor tovarne v Železnikih je prišel v času, ko je v Beogradu takratni notranji minister Aleksander Ranković pripravljal puč proti Titu. Zato so po vseh ključnih točkah pričeli nameščati svoje pripadnike. Tako so zaradi tega tudi po večjih podjetjih pričeli nastavljati svoje ljudi. V tovarno ISKRA v Železnike je prišel Franc Šifrer. Ko je moj oče izvedel za to, mi je dejal, da je doma iz zelo pobožne in častite družine in je bil v tem duhu tudi vzgajan. Njegova rojstna hiša je ob nekdanjem kamnolomu pri cesti v Selško dolino, kjer se začne Soteska.

Predvsem je bil ena od tragičnih žrtev Udbe. Kot šestnajstleten fant se je zadnje leto vojne priključil partizanom, vendar o tem ni nikoli govoril. Zelo lahko pa je bilo takrat take fante pridobiti za delo v Udbi. Ko se v prejšnjem sestavku sklicujem na moje spomine, moram povedati, da tam nisem uporabljal imen, vendar boste lahko ugotovili kateri del se nanaša na delo Šifrerja v tovarni. Ko je bil direktor v tovarni, smo se na njegovo željo večkrat srečavali tudi zasebno. Nikoli pa pri teh srečanjih nismo ničesar slišali o njegovem delu pri Udbi. Imel sem občutek da se tega sramuje. Bil je pač poštenjak. Ko se je upokojil, je živel z ženo v Škofji Loki. Sčasoma se ga je pričela lotevati tudi demenca. Vendar je bil še vedno toliko priseben, da je želel, da ga skoraj vsak dan obiščem. Vedno je sedel pred blokom in kadil eno cigareto za drugo tako, da je bilo okrog njega vse belo od čikov. Resnično je bil revež. Res je bil tragična žrtev Udbe.«

Ko so po vojni na mejah na zahod ubijali ljudi

Modra linija je skrivnost med ljudmi, neznana tudi med zgodovinarji. Nekaj malega o prečkanju Mure sem našla v diplomski nalogi Barbare Bratuša Dogajanje na vasi v okraju Radgona (1945–1947) (UNI v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor, 2010, str. 14) vendar poimenovanja »modra linija« ne omenja. Omenja pa tragične prehode meje. Pripovedovali so mi o težkih dogodkih in grozljivih zgodbah. Ljudje, tudi celotne družine, ki so si želeli rešiti življenje, nikoli niso prišle čez Muro. So izginili, so se izgubili? Komanda je delovala v ozkih krogih, poveljnik je bil Škofjeločan. Fantje na tej liniji so bili zelo mladi, veliko je bilo mladoletnih. Vse te mlade fante je takratna oblast prisilila v ubijanje in jih potem poslala na taka mesta s tako krutimi nalogami. Največja tragika pa je bil genocid nad lastnimi brati. Ko teh prebežnikov ni bilo več, približno do konca leta 1946, so udeleženci morali na duševno zdravljenje v Gozd Martuljek. Če se ne bo o tem govorilo, bodo čez čas dejali, da je to še ena izmed legend.

Iz Davče se je izselila še tretja družina Čerinovih (Ivaniševih)

V Davči je bila še tretja družina Ivaniševih, pisali so se Čerin. V Statusu animarumu sem za Davča, št. 65, našla: Tretji sin Anton (1903–?), po privatnem sporočilu je umrl na Štajerskem, por. z Angelo, roj. Fröhlich (1902–?). Otroci: Amalija, hči (1925–?), Marija, hči (1931–?), por. v Apačah z Emilom Mirkom, Julijana, hči (1956–?) por. z Jožefom Letnikom, Apače, Anton, sin (1935–?). Članov te družine nisem našla.

Valentin Zdravko Čemažar, (1946) iz Gorenjih Novakov mi je 21. 6. 2021 povedal: »Spomnim se zadnjih let, ko je moj oče zdravil kravo pri Ivaniševih, da je ni mogel pozdraviti. Dali so jo v klavnico. Ugotovili so, da je pojedla žebelj. Zaradi revščine, težko so se preživeli, so potem prodali svoje imetje. Kupila ga je ena gospa iz Idrije leta 1958. Napisano ima ime Jovanišev, verjetno je bil eden prvih gospodarjev Jovan ali Ivan.«

»Na pot na Štajersko je odšel tudi Ivanišev Pavle Čerin (1910–?), ki se je kasneje preselil v Logatec. Imel je tri hčerke in sina Petra, ki danes živi v Španiji. Zgodba bo v prihodnosti dobila nadaljevanje, saj se namerava povezati s sorodniki v Srbiji,« je povedala Kristina Gartner, roj. Čerin (1945), ki se je s Petrom 14. 6. 2021 pogovarjala po telefonu.

Spominske plošče na župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Apačah z imeni domačinov, ki so umrli zaradi medvojnih ter povojnih zločinov nacistov in komunistov. Foto: Ivo Žajdela

»Resnica« in »pravica« sta bili v lasti vladajočih

Resnica in pravica sta bili v lasti vladajočih. V očeh vladajočih brez topline le surovost, radovednost in privoščljivost. Prizadeti so bili živi grob, zakopali so in skušali pozabiti. Teh dogodkov se ne da razvezati samo s skritimi solzami, treba je bilo povedati in zapisati. Človek postane kamen, ko mu mir ne dovoli nobene mehkobe. Politika zapre oči, srce zapre denar. Kako ubesediti trenutke?

Težko je brati te zgodbe, težko jih je zapisati. Če ljudi poznaš te zgodbe presunejo.

Pričevalci so si bili edini: »Kako je to prišlo v našo (Selško) dolino? Mi smo bili kolonisti, begunci, migranti. Na lažniv način pregnani, prefinjeno prevarani. O tem se ni govorilo. To je bil zločin nad ljudmi, zločin nad apaškimi, banatskimi Nemci in zločin nad nami, ki so nas v to potisnili. Naši starši so se za to odločili na osnovi bede.« Vsi so si danes edini v tem, da jih je politika s svojo zvijačnostjo nagnala. Zakaj so bili iztrgani iz domačega okolja? Posledica skrbi, razočaranj, umazanih namenov, naključnosti, namenskih in instinktivnih dejanj?

Človek alpskega tipa se ravninskemu podnebju težko prilagodi

Zdenko Čepič je v knjigi Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948), (Maribor, založba Obzorja, 1995, str. 185–237) zapisal: »Novo okolje in novi pogoji za obdelovanje, pomanjkanje delovnih izkušenj, drugačno obdelovanje zemlje, težave s prehrano v prvih dneh naselitve, težka dela pri setvi; vse to je vplivalo na proces odseljevanja oziroma vračanja slovenskih kolonistov iz Banata. Vračali so se na lastne stroške. Vzroki za to so bili geografsko klimatski, psihološki – domotožje in družbeno–ekonomski. Človek alpskega tipa se ravninskemu podnebju težko prilagodi. Kolonisti so se razlikovali nacionalno, kulturno-zgodovinsko. Razlike so bile v jeziku, narodnosti, veroizpovedi, načinu življenja, v tradiciji. Vzrok je bil tudi v prilagodljivosti, drugačnem načinu obdelave, v novih pogojih, neznanju obdelovanja. Vprašanje je bilo tudi, kaj storiti z njihovimi posestvi doma. Predsedstvo je predlagalo, naj počakajo z delitvijo posestev, ki so sicer zakonsko prešla v zemljiški sklad za tri leta; v tem času pa naj krajevni organi poskrbijo za njihovo obdelovanje in vzdrževanje. Posest, ki jo je kolonist pustil v kraju, je formalno ostala njegova last tri leta, po tem pa je ostala predmet agrarne reforme. V tem času je z njim upravljal krajevni oblastni organ. Ta je dal v zakup najpotrebnejšim agrarnim interesentom.«

Spominska plošča na župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Apačah. Foto: Ivo Žajdela

Nekateri se niso mogli vživeti v nov način življenja, želeli so domov

Avtohtoni prebivalci so bili v Vojvodini in na Apaškem polju prilagojeni na kmetovanje. Poznali so potrebe zemlje, okolja, znali so obdelovati. Tudi za ljudi, ki so prej živeli na hribovskih kmetijah, je bila ta prilagoditev, način življenja na ravnini, težka. Mnogi so se po nekaj letih vrnili na svoj dom. Mnogi so si daleč od doma ustvarili nov dom. Njihovo imetje je bilo podržavljeno ali pa je dobilo novega lastnika. Na tujem so ostali mladi, mlajši. Nekateri se niso mogli vživeti v nova okolja, nov način življenja. Želeli so si domov. Ob vrnitvi se je začel boj, kako dobiti izropano posestvo nazaj. Koliko napora je bilo potrebno, da je spet zaživel hlev, zapela žaga v gozdu, oblič v mizarski delavnici, oživel stari mlin? Počasi so ponovno ustvarjali toplino in domačnost. Živeli so v skromnosti, otrok niso mogli šolati. A nikoli jih niso mogli in nikoli niso bili premagani.

Razumeti pomeni imeti veliko življenjskih preizkušenj

Dejanskega število ljudi, ki so se soočili s to avanturo, ne bomo nikoli ugotovili. Tudi za to ne, ker so jo hoteli izbrisati iz spomina. To ni povest, ki jo le napišeš. Take povesti ne napišeš, če je ne začutiš, če ne začutiš bede malega človeka in če nimaš oči obrnjenih navzven. Poskušala sem se vživeti v te življenjske pripovedi. Veliko sem razmišljala o zgodbah teh družin, mater. Vesela sem, da so mi jih kljub strahu, ki zakrči in vzame vso kreativnost, zaupali. Zgodbe se te dotaknejo, izmodrujejo. Razumeti pa pomeni imeti veliko življenjskih preizkušenj, da razumeš tudi dolgotrajni molk. Tudi to so ilustracije nekega obdobja življenja. Vsekakor pa nas je premalo, ki bi zmogli nositi zgodbe tistih dni. To je hkrati tudi utrudljiv lov na dokumente in pričevanja. Zgodba in zapis nimata cene. Od skrbi zgubani obrazi, utrujene dlani so dobile povsem druge poteze, ko so spregovorili o sicer le še drobnih in posameznih spominih, ko so se zavrteli dogodki za nekaj desetletij nazaj. To so najlepša darila, a v glavi zvoni.

Poznamo le svojo zgodbo, kako je pri drugih lahko le slutimo

V prispevku sem globoko počastila žrtve, ki so si to večinoma posthumno (posmrtna rehabilitacija) zaslužile in jim s tem naklonila velik poklon. Resnično poznamo le svojo zgodbo. Kako je pri drugih lahko le slutimo. Prispevek je darilo vsem, ki so mi tako srčno pomagali, posebno pa gospe Kristini Gartner, roj. Čerin (1945), Pogorišarjevi, ki me je vodila in mi pomagala najti pot do resničnih, življenjskih pripovedi. Povedala mi je, da že dolgo ni »obredla« toliko sveta kot ob raziskovanju lastnih korenin. Zgodba se vsekakor še ni zaključila.

Janez Porenta je ob smrti Urške Omejc (1945–2021) zapisal: »Zame je največja nagrada, če lahko koga razveselim in mu vlijem veselje do življenja. Najhujša je namreč človekova osamljenost in občutek, da je drugim vseeno zanj. Pri tem je treba dobro paziti, da ne prizadeneš njegovega dostojanstva, ker je veliko lažje pomoč dati, kot jo prejeti.«

Spominska plošča v Apačah z imeni domačinov, ki so umrli zaradi medvojnih ter povojnih zločinov nacistov in komunistov. Foto: Ivo Žajdela

Odmevi ob objavi tega prispevka v Zavezi (št. 121, 2021, str. 14–47)

Jernej Gartner (1943) 11. 10. 2021 po e-pošti: »Ko pa sem potem premišljeval, je pa dejstvo, da primer, ki ga zdaj opisuješ, gre za pravi 'vlak brez voznega reda', ko so naseljevali družine iz cele takratne Jugoslavije na posestva pregnanih Nemcev ali 'nemškutarjev' po Slavoniji in Vojvodini. Prikrite stvari, šele zdaj prihajajo na dan, večje preseljevanje iz Davče je novost. Ustrahovanje je bilo popolno.«

Alojz Žumer (1932–2022) 14. 10. 2021 po e-pošti: »Najlepša hvala za poslano. Ko sem vse prečital, moram reči da sem ostal brez besed. Opravili ste veliko delo. Veliko novega sem izvedel, ker se določenih dejstev, predvsem kolonizacije le bežno spominjam. Vem le, kako so takoj po vojni silili kmete v zadruge, ki so jih v ta namen ustanavljali. Pobirali so jim zemljo in jo zaokroževali v enotne skupine. Temu so rekli komasacija. Bil sem nekoč na nekem zborovanju, kjer je neki aktivist predaval o tem. Pri tem je govoril, da je v današnjem času najbolj pomembna 'kosmatacija' kmečkih zemljišč in njihove živine. Taki tvorbi so po sovjetskem vzorcu rekli kombinat. Lep primer takega kombinata je nastal na Bukovškem polju. Tam, kjer so nekoč zorela žita, je nastal travnik. Ob Sori so zgradili hlev, kjer naj bi bila živina, ki so jo odvzeli okoliškim kmetom. Ker se niso dogovorili kako in kdo bi jo hranil, je grozilo, da bo od lakote poginila, zato so kmetje to živino ponovno odgnali v svoje hleve. Od slavnega kombinata je ostal le hlev«

Dušan Ščap, Apače, Izgon apaških Nemcev