Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [8]

Malka Lešnik (1940), roj. Čerin, živi v Radencih, mi je pripovedovala: »Na Štajerskem niso vedeli za vojno, tu je bila do konca nemška oblast. Tudi tukaj, v Apaški dolini ljudje ne vedo, kaj se je zgodilo. Ne govorijo o tem. Izgnali so apaške ljudi. Malo ljudi ve za Apaško kotlino in njeno usodo. Zamolčano! Nekoč nas je delavec, ki je pri nas delal, kritiziral. Ni vedel, da smo tudi mi kolonisti. Dejal je, da ni pošteno, da smo samo prišli na tujo zemljo, v tujo hišo. Ti ljudje tukaj so morali oditi čez noč. En dan prej so te ljudi popisali. Kdor se je opredelil, da je Slovenec, je ostal, kdor ne, so ga izgnali. Ponoči so prišli s tovornjaki na dvorišče. Dali so jim malo časa. Na ukaz: 'Spakirajte!' so vzeli le nekaj osebne prtljage. O tem ne pišejo! Ne govorijo! Bilo je obupno. Vsak je poravnaval po svoje, nobenih zakonov ni bilo. Nekateri, ki so bili izgnani, so kasneje prišli zelo spoštljivo pogledat, kako se njihov dom obdeluje.«

Na Trati pri Škofji Loki so nas vkrcali na živinske vagone

»Kakšna je bila pot? Šli smo peš. Cesto v Davčo so naredili šele okoli leta 1961. Takrat sem prvič videla motor. Mislila sem, da je avto. Mene je nesla Vrtarca v košu do Trate v Škofji Loki. Tu smo se vkrcali na živinske vagone. S sabo smo nesli majhne stvari, vse ostalo smo pustili. V Radgoni so nas čakali s tovornjaki. Za nekaj dni so nas nastanili na gradu Črnci /dvorec Freudenau se nahaja v kmečkem naselju Črnci v občini Apače, op. a./. Naša hiša še ni bila prazna, niso jih še izgnali. Potem so nas preselili v hišo v Lutvercih. Kakšno hišo smo dobili? Večerja je bila na mizi, perutnina, kosti. Našli smo prerezane vzglavnike, hiša je bila polna perja, kovtri so bili prerezani. Prišli smo bolj kasno.«

Od leve Anica, por. Gartner, Dragica (1939–2015), teta Špela pred cerkvijo v Apačah. Foto: osebni arhiv Amalije Lešnik

Bila sem šestletna deklica, ostala sem sama z bratcem, ki je umrl

»Tisti, ki so prišli prvi, so pobirali in kradli iz drugih hiš opremo, posteljnino in hrano. Imeli so deže mesa, masti. Po nekaj dneh se je oče moral vrniti, saj je izvedel, da mu je v tem času umrl oče, naš dedek, Martin (1870–1946). To se je zgodilo samo par dni potem, ko smo prišli v Lutverce. Mati je ostala sama z otroki. Bratec Ciril (1945–1946) se je na vlaku močno prehladil. Mama je iskala zdravnika in izvedela, da je zdravnik na gradu v Gornji Radgoni. Šla je po zdravila, po rešitev. Bila sem šestletna deklica, ostala sem sama z njim. Vedela sem, da je umrl, iz ust so se mu valile pene. Odložila sem ga in šla po pomoč k sosedi, ki mu je zavezala okrog obraza ruto. Nič nismo govorili.«

Od leve stric Janez, Petrov boter, Petrov oče boter neprepoznanemu birmancu okoli leta 1950 v Križevcih. Foto: osebni arhiv Amalije Lešnik

Spali smo v predalniku in skrinji, dva pri vzglavju, dva na drugo stran

»Preživetje tu je bilo čudežno. Ni bilo denarja, obleke, posteljnine, elektrike. V hiši je bila črna kuhinja in enkraten štedilnik. Postelj ni bilo. Ležali smo v predalniku in skrinji, dva pri vzglavju, dva na drugo stran. Nekaj dni za nami je prišel Alojzij Prezelj, Podgrivar z družino iz Francije. /Podatke sem našla v Status animarum Davča: Njegova žena je bila Frančiška Čerin, očetova sorodnica. Sem so prišli Alojzija (1923–?), Janez (1925–?), Peter (1927–?), Marija (1928–?), in Franc (1929–?). V Francijo so odšli leta 1930./

Prezelj je bil tu z družino nekaj let v Janhovi, nato se je preselil v Ljubljano. Potem so se začeli vračati Pogorišarjevi iz Banata. Sprva so pripeljali otroke, posamezno, zadnji se je vrnil oče. Nekega jutra, ko sva se z bratom zbudila, je med nama ležala Veronika, ki je prišla ponoči.«

S sošolci v Apačah, v temni obleki Malka Lešnik. Foto: osebni arhiv Amalije Lešnik

Najprej smo dobili pet hektarov zemlje. Potem pa so vse to vzeli.

»Domačini, ki so ostali tukaj, nas niso marali. Tu so bili tudi Prekmurci. Naš sosed je govoril samo nemško, s sinom sta bila v času izgona v zaporu. Zgrešili so jih. 'Krucefix, nahamol' je preklinjal. V vsaki hiši so bili iz druge pokrajine: Dolenjci, Notranjci, Primorci, Gorenjci. Iz celotne Slovenije so prihajali sem v Pomurje. Pomagali smo si med seboj, se uskladili, posojali orodja. Sprva smo obdelovali svojo zemljo. Zemlja je bila tu, dobili smo dve kravi, prašiče, kokoši. Tu je bila druga pokrajina in drugačen način življenja, drugačne potrebe zemlje kot v hribih.

Potem pa se je vse spremenilo. Najprej smo res dobili vse to, tudi pet hektarov zemlje. Potem pa so vse to vzeli. Nastale so zadruge, zemlja je po novem pripadala zadrugam. Lahko smo imeli le eno kravo in hektar zemlje. Bili smo razočarani, zadruga ni delovala, ljudje so se začeli vračati. Država je vse sile naperila proti kmetom.«

S sošolci v Apačah leta 1952, Malka Lešnik čepi levo. Foto: osebni arhiv Amalije Lešnik

Starši so imeli v zavesti le, da otroke preživijo

»Vse si je bilo potrebno prislužiti. Otroci smo nabirali plavice, koprive, polže, kamilice, da smo imeli za šolske potrebščine, zvezke, knjige in kasneje za kino. V Jugoslaviji je bila huda lakota. Ko pa smo začeli dobivali pomoč iz Amerike, UNRRA pakete, v njih neki rumen sir, marmelada, ki smo jo rezali, mleko v prahu, oblačila, se je lakota omilila. S strani naše države ni bilo nobene pomoči za otroke. Nihče tudi ni imel hude zavesti, da bi otroke šolali. Vsak se je znašel, kakor se je sam znašel. Starši so imeli v zavesti le, da otroke preživijo. V naši družini sta se kasneje rodila še Dragica (1948–2018) in Miran (1952–2011).«

Od leve Dragica, Malka Lešnik, Peter, Cvetka, Anica, najmanjši Miran v Apačah. Foto: osebni arhiv Amalije Lešnik

Rada imela bi Kitajčka, zmeraj kuhala mu čajčka

»Otroci smo šli takoj v šolo v Apače. Sprva so nas učile še nune. Na šolo imam zelo lepe spomine. Dogodka ne bom nikoli pozabila. Naučile so me partizanke, že leta 1946. Z nekim fantom s širokim klobukom in nahrbtnikom sva nastopala za osmi marec. Oblekli so me v rdečo oblekico, zavezali so mi ogromno rdečo pentljo. Pesmico še danes znam zapeti: 'Rada imela bi Kitajčka, zmeraj kuhala mu čajčka, zmeraj bi mu kuhala, zraven pa prepevala'. Fant je odgovarjal: 'Jaz sem prišel iz Kitajske, da prinesel bi vam čajčke. Moje ime je Čing, Čang, Čanj in prinašam vam vaš čaj'.«

Šola in učitelji v Apačah, Malka Lešnik je v tretji vrsti z leve šesta. Foto: osebni arhiv Amalije Lešnik

Malka Lešnik, izrez iz gornje fotografije.

Veliko so jih ustrelili pri pobegu čez Muro, v reki Muri

»Za prvi maj so nas mlade naložili na okrancljane vozove s španskim bezgom in trakovi. Hodili smo za Muro in kričali čez reko: 'Tujega nočemo, svojega ne damo!' Reka, Trst, Gorica, naša je pravica! Avstrijci so kričali na drugi strani. Granica je potekala čez naš vrt. Brez opozorila so streljali. Pogosto je pokalo. Veliko so jih ustrelili pri pobegu čez Muro, v reki Muri.

Čez nekaj let so se sorodniki vrnili nazaj v Davčo ali v dolino, jaz pa sem še naprej obiskovala trgovsko šolo v Murski Soboti. Sama sem ostala tu. Po poroki sva se z možem leta 1962 preselila v Ševlje, v Selško dolino, nato pa za trideset let v Škofjo Loko. Leta 1996 sem se vrnila nazaj v Lutverce in zdaj živim tu.«

Malka Lešnik, prodajalka v Apačah, leta 1958. Foto: osebni arhiv Amalije Lešnik

Okna so bila zastrta s kartoni, papirjem

Slavko Gartnar (1928) se je spominjal, da so se trije iz Podlonka in en iz Rudna (on, Markotov Franc, Gašperjev z Rudna, vozil je Torkarjev) s tovornjakom odpeljali v okolico Radencev po koruzo. Zdi se mu, da je bilo to v šestdesetih letih. Ljudje so bili brez denarja, tako brez, da so naložili le toliko koruze, kot so imeli denarja. Denarja jim niso mogli vračati, z njim niso mogli trgovati, ker ga niso imeli. Spomnil se je hude revščine, čeprav je sama arhitektura nakazovala, da so tu nekoč stala mogočna posestva. Okna so bila zastrta s kartoni, papirjem. Pri vsaki hiši so bili ljudje iz drugega okolja, drugega kraja, druge slovenske pokrajine. Kako so uskladili navade, kulturo? Dokumentacija je uničena, nekaj pa je obstaja v arhivih ali pa je zakonsko še vedno nedostopna.

Konec v: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [10]

1/9