Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [7]

Prva družina Ivaniševih, Čerin

Obiskala sem Ivanko (Ivano) Kurnik (1932) v Segovcih. »Bilo nas je en kup totih Čerinov.« Je še edina iz Selške doline, ki je od vsega začetka tu na Apaškem in je ostala v Apaški dolini. Njen oče je bil Peter Čerin, p. d. Pogoriški, stanovali so na Pogorišu. Očeta Petra (1908–1942) so ubili Italijani v Novakih. Pomagal je pri Zarobarskih. Gospodinja ga je zakopala v krompir. Italijani so videli, da je krompir razgrabljen in so spustili rafal. Ko so ga odkopali in spoznali, kaj so storili, je bilo zelo hudo, saj je z njimi sodeloval pri kontrabantenju.

Petra Čerina so umorili Italijani leta 1942, zapustil je sedem otrok

Valentin Zdravko Čemažar je v knjigi Novaki, Novačani in »vaznkaš« skozi čas, (samozaložba, 2009, str. 89) zapisal: »Zločinski umor Jovaniša pri Zarobu. Dogodek se je zgodil konec leta 1942. Jovaniša iz Davče je večkrat skrivoma prišel na obisk k Zarobu preko jugoslovansko–italijanske meje, kjer so imeli v oskrbi tudi enega izmed njegovih otrok. Pri tem ga je usodni večer opazila italijanska patrulja v bližini Zaroba, najbrž na poziv ni počakal, ampak jim je ušel v hišo pri Zarobu. Hišo so ženske za njim hitro zaklenile, njega pa skrile v shrambo in ga založile v krompir. Po že zelo močnem udarjanju po vratih italijanske patrulje so ženske le odprle vrata, doma je bil tudi brat Jože in sedemletni sin Janko. Italijanska patrulja je pregledala vse prostore, nazadnje so pregledovali še prostor v shrambi in ker so bili skoraj prepričani, da ne more biti drugje, so začeli pregledovati tudi krompir. S puškami, na katerih so imeli nasajene nože, so začeli zabadati v krompir, dokler ni skriti, zaradi vboda z nožem zavpil. Izvlekli so ga in ga na kupu krompirja prerešetali s pištolo, da je na mestu izkrvavel.

Ustreljenega moškega so pustili na krompirju, domačim pa zapovedali, da ga ne smejo premakniti nikamor, dokler ne pride šef. Zjutraj je ta res prišel in pregledal umorjenega, pri njem pa našel tudi osebni dokument, po pregledu pa izjavil, da je bil neopravičeno umorjen. Kljub temu so odpeljali tri ženske in brata v zapor v Gorico, z izgovorom, da ne bi smele skriti pobeglega. Otroka so vzeli v oskrbo pri Obidu, tudi za živino so poskrbeli sosedje. Ženske so po nekaj tednih izpustili iz zapora, brat Jože pa je tam ostal zaprt do kapitulacije Italije. Umorjeni je bil Jovanišev Peter iz Davče, ki je zapustil sedem majhnih otrok. Nobene možnosti ni bilo, da bi ga pokopali na domačem pokopališču v Davči, ker je bila vmes državna meja. Skrivaj so ga naslednji dan peljali pokopat na novaško pokopališče Obidov Martin, Lešk Miha, in Črnsk Tone.«

Osemletnega Ivaniševega dečka so v gozdu žrle lisice

Otroke so dali v rejo, ker so imeli preveč otrok. Zgodba enega, dečka, je še posebej tragična. O njem sem poizvedovala tudi v arhivu. Luka Tul, arhivar nadškofijskega arhiva v Kopru, mi je 15. 7. 2021 sporočil: »Našel sem vpis o smrti in pokopu Petra Čerina (14. aprila 1908–9. ali 11. novembra 1942), ki je bil ubit s strani italijanskih vojakov. Pri vzroku smrti je dodano, da je kot tihotapec prišel v Gorenje Novake 44. Doma pa je bil iz Davče 65.

Vpisa o smrti in pokopu dečka iz Davče s priimkom Čerin pa nisem našel ne v Novakih, ne v Cerknem (pregledal sem leta 1944–1954). Župnija Leskovica pa je v ljubljanski škofiji, tako da vam svetujem, da se obrnete na župnijo ali na Nadškofijski arhiv v Ljubljani.«

Zdi se nam, da sta dogodka povezana: V kakšni divjini in samoti so živeli nam priča tudi večkrat pripovedovan dogodek, da so lisice požrle osemletnega Ivaniševega dečka, ki se je izgubil v gozdu.

Našli so ga v Graparjevi meji v Dolenjih Novakih

Valentin Zdravko Čemažar (1946) iz Gorenjih Novakov mi je 22. 6. 2021 povedal: »Zgodilo se je leta 1949. Povedala mi je Frančiška, roj. Tušek (1934), Lazarska iz Gorenjih Novakov, ki danes živi v Italiji. Takrat je bila stara štirinajst let. Deček je bil star okrog osem let in se je izgubil v gozdu. Prišel je do kmetije za Zarobom. Zarobarska Julka mu je dala še kos kruha, ker je bil lačen. Obrnil se je, zato je bila prepričana, da je šel domov. Toda domov ga ni bilo. Organizirali so obsežno reševalno akcijo, iskalo ga je veliko ljudi, k reševanju je pozival tudi župnik v Novakih, toda dečka niso našli. V naslednjem letu, septembra ali oktobra, ga je našla Reza Peternelj, Joškova v Dolenjih Novakih. Našla ga je blizu svoje domačije v Lazu, v Graparjevi meji v Dolenjih Novakih. Ugotovili so, da okostje pripada omenjenemu otroku.«

Nanj so »pozabili«, da je bil, da je obstajal

Tudi sama sem 22. 6. 2021 govorila s Frančiško Difant (1934), živi v Italiji, ki se je tega dogodka še dobro spominjala: »Tu je bila meja med cono A in B. Deček je prišel v hišo, gospodinja mu je dala kruh. Videla je, ko je šel nazaj v hrib. Zvečer so ga začeli iskati domači, potem pa ga je iskalo res veliko ljudi.«

V knjigi umrlih ga nisem našla. Nemci so ob njegovem rojstvu izgnali iz doline vse duhovnike. Bilo je tako hudo, da so ga »pozabili«, da je bil, da je obstajal. Brez besed, le občutki, neznansko težki, instinkti, ki pa niso zgodovina. Le spomini, ki ostanejo tistim, ki tega ne bodo nikoli pozabili.

Niti v Status animarum jih niso vpisali, saj za to ni bilo nikogar 

Zapisi v župnijski knjigi Status animarum Davča so žal nepopolni in so bili vpisani naknadno po spominu. Župnika v Sorici, ki je upravljal tudi Davčo, med vojno ni bilo. Predvsem manjkajo podatki med leti od 1941 do 1945. Takrat ni vpisanih niti rojstev in niti pogrebov. Tudi po vojni so bile tu razmere izjemno težke. Župniki si niso upali niti zapisovati. V župnijskih knjigah so se podatki zapisovali naknadno po spominu še leta 1948 ali še kasneje. Sorodniki družin, ki jih bom omenila v nadaljevanju, so povedali, da v Davči v tem obdobju niso vpisani vsi bratje in sestre.

Leta 1942 so jim ubili očeta in zaradi meje porušili hišo

Ko se je končala vojna, je bila Ivana Kurnik (roj. Čerin) stara trinajst let. Še danes se pogosto sprašuje, kako je mama preživela otroke. »Koš na rame in delati. Kdor ne proba, ne verje,« je dejala v prekmurskem narečju. Najprej so živeli na Tuškovc v Davči. Ko so, zaradi meje leta 1942, porušili hišo, so se preselili k Dolinarju v Davčo. Tu jih Angela ni bila najbolj vesela. Otroci so ji presedali. Ko so jo zagledali, so utihnili, tekli in se stisnili na peč. Tudi to je razumljivo, toliko otrok. Spomni se, da so Dolinarjevega Lojzeta ubili Nemci, potem še nekega pastirja. Nemci so vzeli tudi mamo Rezo, da jim je kazala pot. Otroci so mislili, da mame ne bodo več videli. Nato so se spet selili na Pogoriše, po vojni v Vojvodino in na koncu so pristali na Štajerskem.

Med vojno in po njej sem in tja, selili smo se kot cigani

Vsak od njih ima svojo življenjsko zgodbo. Treba je poznati in razumeti razmere, ki so vladale v tistem času. Mnogo let je že preteklo, ko se je Ivana s svojo mamo Terezijo (1909–2008), brati in sestrami podala na dolgo pot v Srbijo, v Banat, za preživetje otrok. Reza s svojimi šestimi otroki: Marico (1931–2011), Rozalijo (1935–?), Cecilijo (1937–?), Dorotejo (1941–?), ki je živela in je pokopana v Berlinu, Francem (1939), ki še živi v Kanadi. Spominja se, da je mamo nagovarjal svak Franc. »On pa je moral že kje slišati,« je dejala Ivana. V Srbijo so jih vlekli domačini, mamina sestra, teta, stric. »Kar je bilo, je bilo. Med vojno in po njej sem in tja, selili smo se kot cigani,« je dejala. Nagovarjali so jih, da bodo dobili pet hektarov zemlje. S seboj so vzeli vse, kar so imeli. Imeli pa tako niso veliko, vse so lahko nesli. Spomni se poti v Srbijo, vožnje v živinskem vagonu in strahu z vožnjo na trajektu preko Donave. Vršac je bilo veliko mesto.

V Srbiji so Čerinovi prišli v prazno in izropano hišo

Obljubljali so jim bogastvo, toda v Srbiji so Pogoriški (Čerin) prišli v prazno in izropano hišo. Ko so prišli, so bile shrambe prazne, živine ali drugih živali ni bilo. Vzel jih je pač tisti, ki je za živali skrbel. Nemce so izgnali, za živino je bilo potrebno poskrbeti. Živil v shrambah ni bilo več. Ni bilo pridelkov, zato je bil velik problem s prehrano. Bila je strahotna revščina. Toliko otrok! Ljudje so bili nezmožni, nesposobni omahljivi glede lastnih odločitev, četudi je šlo za zdravljenje, življenje otrok.

V Banatu je bila hiša lesena in iz ilovice

V Srbiji otroci šole niso obiskovali. Edina njena šola med vojno je bila pri Jemcu na štali, »da znam vsaj denar prešteti«, je povedala v štajerskem narečju. V Srbiji se spomni velikega mesta z ulicami. V eni ulici Torkarji, v eni Pogorišarji, v eni Ivaniši. Stanovali so blizu drug drugega. »Toti trmasti Čerini!« Včasih so jim dejali: »Se bodo že navadili.« Hiša je bila lesena in iz ilovice. Tramovi in ilovica. Najprej so dobili zemljo, kravo, ovco, vinograd. Več je bilo vina kot vode. Najprej so zemljo dobili, potem pa je to prevzela zadruga, kombinat. Imeli so le še en hektar zemlje, eno kravo. Morali so delati za zadrugo. Zadruge so čez nekaj časa razpadle.

Leta 1956 je brat Franci pobegnil preko zelo zastražene jugoslovanske meje

Ivana se je odločila in prišla iz Srbije med domače ljudi na Štajersko, kjer živi še danes. V Banatu je bila pet let, potem so jo sorodniki zvabili na Štajersko, kjer so bili še prosti domovi.

Vsi so šli prej na Štajersko kot njena družina. Ivana je prišla in se leta 1954 tu poročila. »Kam boš šel, če nimaš kam iti,« je dejala. »Za ljudi je bilo hudo, iz cele Slovenije so prihajali na Apaško polje. Kamor si prišel, si si moral ustvariti dom.

Danes živita še dva iz njene družine. Leta 1956 je brat Franci pobegnil preko zelo zastražene jugoslovanske meje. Star je bil 17 let. Preplaval je Muro. Skupaj sta bila s Stankom Korasom, njega so vrnili, brata ne, ker ni bil polnoleten. Domači niso o tem ničesar vedeli. Bilo jim je izjemno hudo in še danes ji je hudo. K sebi v Avstriji ga je vzel neki kmet. Tam je ostal tri mesece. Pri njem je delal. Potem se je odločil za odhod v Kanado. Le trikrat je še prišel na obisk. V Kanadi si je ustvaril družino.

Druga družina Ivaniševih, Čerin

Oče Mihael Čerin (1906–?), mati Ana (1912–?), Cvetka (1932–2017) Rateče pri Škofji Loki, Peter (1935), Amalija, Malka (1940) Radenci, Ana (1944) Novakova, por. Gartner, z Jelovice, Ciril (1945–1946) Apače.

Peter Čerin (1935) iz Lutvercev mi je 15. 5. 2021 povedal: »Med vojno se spomnim nekaterih dogodkov iz Davče. Konec vojne sem bil star deset let. Pri Krivcu so odkrili bolnico. Dogodka, v katerega sem bil vpleten, ne bom nikoli pozabil. Bila je zadnja hajka. Nemci so šli čez, na Primorsko. Ker so nam leta 1942 porušili hišo, smo stanovali v hiši za hlapce in dekle pri Mrovlju. Prišla je Mrovljeva gospodinja in mi dejala, naj grem pogledat, če so kje Nemci. Šel sem proti gozdu in naletel na nemške vojake. Ležali so na tleh. Takoj so me ustavili, pregledali žepe. Eden od njih me je peljal v 'šumo'. Če ne bi bilo Bitenčeve Johane (Zgornje Danje), ki je govorila nemško, bi me ustrelili. Johana me je s tem rešila. Potem sem tri dni spal pri Bitencu, pri Johani na peči. Zraven mene je bil Nemec, niti na stranišče nisem smel sam. Tega se spominjam, kot bi bilo danes.«

Ničesar nismo imeli, stara bajta, zelo težko življenje

»Mi smo stanovali najprej pri Ivanišu. Tuškova hiša, kjer smo živeli, je bila uničena med vojno, ko so delali mejo. Leta 1942 so hišo podrli zaradi meje. Preselili smo se k Mrovlju, prav tako v hišo za hlapce in dekle. Ničesar nismo imeli, stara bajta, zelo težko življenje. Oče bi lahko po vojni na Tuškovem griču gradil hišo. V tem času je prišla ta ponudba, da lahko gre, kdor hoče iti.

Družine so se odpravile na pot prostovoljno. To je predlagala oblast, potem so vaščani prepričevali drug drugega, se odpravili in šli. Tu, na Apaškem, kamor smo prišli, so bili sami Nemci, ki so jih izselili v Avstrijo. Potovala je vsaka družina posebej. Prišli smo v Lutverce. Tu smo dobili hišo, dve kravi, prašiče in kokoši. Večina ljudi se je kmalu vrnila od koder so prišli. Bili so razočarani. Mi smo bili otroci, za dogovore odraslih nismo vedeli. Izgnani ljudje niso bili nič krivi in tudi tisti ne, ki so jih nagovarjali k temu, da bomo dobili kmetije. Politika je bila taka. Kmalu sem se vrnil in zaposlil v Iskri v Železnikih. Z ženo sva stanovala pri Groselnu (Leben) na Studenem. Po sedmih letih sva se vrnila nazaj v Lutverce in si ustvarila družino.«

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [9]