Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [6]

Emilija Milka Zupanc (rojena Čerin, 1936, Pogorišarjeva) se je spominjala: »Spomnim se, da nam je deklicam žnidar z Zalega Loga za na pot naredil lepe modre plaščke s črno obrobo. V Srbijo smo prispeli za pusta. Donavo smo prečili z ladjo nekje v bližini Vršca, v Banatu. Na ladji smo dobili tudi hrano. Stanovali smo v Leningradski ulici 137 in 138. Teta Reza pa je stanovala v Stalingrajski ulici. Dobili smo hišo, z lepimi vrati, velikim dvoriščem, ki se je zaključilo z velikim hlevom. Ob njem je raslo veliko drevo, kutina.«

Zdenko Čepič je v knjigi Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948) (Maribor, založba Obzorja, 1995, str. 215) zapisal: »Dvajset rdeče in modro pobarvanih hiš ob široki prašni cesti, zasajeni z akacijami – vas Vatin. Vse hiše imajo na pročelju ornamente, zidove popisane z volilnimi parolami. Visoka, lesena vrata in nizki zid zapira pogled na dvorišča. Takšne so banatske vasi.«

Vozili smo se delat na polja, oddaljena do tri ure

Emilija Milka Zupanc: »Tu so živeli Nemci, bili so napredni, vodo smo imeli že v hiši in hlevu. Vode se je porabilo zelo veliko, saj je oče imel kasneje šest konj in osem prašičev. Spomnim se, da smo mrtvega prašiča dali v velik kotel, da smo ga parili, 'garali', z njega strgati ščetine, golili. Stranišče je bilo zunaj, na štrbunk.

Spomnim se, da sem obiskovala tudi pouk v slovenščini. Otroci smo imeli zvezke in torbe. Učila nas je slovenska učiteljica. Pri njej sem varovala njene otroke. Ni bilo nobene igre, le delo. Na delo smo se peljali s konjsko vprego že zgodaj zjutraj ob treh, saj so bila polja oddaljena do tri ure. Obdelovali smo krompir, koruzo. V Srbiji je bilo kar dobro, dokler je bil oče lastnik. Prodajali smo vino, koruzo. Ko so se ustanovile zadruge, pa ni bilo več tako. Z drugimi se nismo kaj dosti družili. Cigani so dajali ogenj na okna, da bi nam pogorele hiše, kradli orodja. Oče je moral orodje zakopavati.«

Na radgonskem mostu smo vpili: Tujega nočemo, svojega ne damo

»Ko je umrla mama /Kristina Čerin, 1905–30. 11. 1949/, smo se odločili, da gremo na Štajersko. Kristino so takoj odpeljali na Zali Log. V Srbiji sem na to še služila pri slovenski družini, pri paru, ki ni imel otrok. Imela sta me rada in imela sem se lepo kot v nebesih. Ko nas je prišel iskat Iztok Reya z Zalega Loga s tovornjakom, da nas odpelje na Štajersko, sem se skrila v kurnik.

Na Štajersko sem prišla v Spodnjo Ščavnico, k Benkovim, kjer imajo še danes gostilno. Tudi tu so me imeli radi. Opravljala sem različna dela na polju, v stanovanju, pazila na otroke. Z gospodinjo sva šli za prvi maj k mostu v Radgoni, kjer smo vpili, kričali: 'Tujega nočemo, svojega ne damo!' Tu sem hodila tudi v šolo.«

Od leve Milka Čerin (1936), teta Špela z Zalega Loga, in Veronika Čerin (1941) pri birmi v Križevcih pri Ljutomeru.

Lovili so birmanske botre, jih nadzirali, zapirali

»Pri birmi sem bila v Križevcih. Bilo je strogo od oblasti. Nasprotovali so cerkvi in vedno so naredili 'štalo' pri birmi. 'Lovili' so botre, jih nadzirali, zapirali. Mojo botro so zaprli, ker ni imela osebne izkaznice. Prišla je milica in jo zaprla. Birmanska botra mi je bila potem neka druga, nepoznana ženska. Potem je teta z Zalega Loga zanjo prinesla osebni dokument, pa so jo izpustili.

Oče je dobil hišo v Plitvicah. Tu je popravljal čevlje, predvsem pa je bil priročen tudi za druga dela. Zidarska, kovaška ... S Štajerske sem prišla domov k očetu v Davčo, nato pa sem šla služit štiri leta k Bohincu v Martinj Vrh. Medtem sem svojega brata Lojzeta šla iskat v Slivnico, da sva prišla v Davčo. Zamudila sva vlak. Celo noč sva bila na postaji. Postajenačelnik je bil dober človek. Poskrbel je, da nama je bilo toplo in nama je celo noč kuril.«

Opekline je posula s koruzno moko, nato so se vnele

Veronika Čerin (1941, Pogorišarjeva) iz Sv. Lenarta mi je 23. 5. 2021 povedala: »Same poti v Srbijo, v Banat, v Vršac se ne spomnim. Bila sem stara okrog pet let. Kristina je bila stara tri mesece. Našim staršem so obljubljali, kaj vse bodo dobili. Spomnim se, da smo bili nastanjeni v hiši, velika vrata na dvorišče, dve hiši, ena od teh je bila naša, prav tako hlev. V eni hiši je stanoval par brez otrok. Nikoli nisem vedela kakšne narodnosti sta bila. Spomnim se njunega lepega, črno-belega porcelana. V naši hiši je bila kuhinja, ena velika soba, koli in deska, to naj bi bila klop. Postelje so bile dva metra dolge in široke, v njih je bilo seno, slama, čezenj pa je bilo pokrito z laneno rjuho.

Spomnim se, kako je bilo, kako se je sestra Kristina opekla. Belili smo hišo, kuhalo se je zunaj. Po nesreči je Kristina tekla mimo, ko je sestra vrgla zajemalko s kropom. Ena izmed domačink, soseda, je materi rekla, naj jo potrese s koruzno moko. Potem so se ji naredili mehurji, prišel je neki zdravnik, ji postrgal mehurje in jo namazal s črno mastjo. Spomnim se, da je Kristina ležala. Če dva dni ji je mama rane sprala z vodo in jo zopet posula s koruzno moko. Nato se je vnelo, sestrico so morali odpeljati v bolnico.

V prvi razred sem hodila v Srbiji. Prehoditi je bilo potrebno peš nekaj kilometrov, po ravnini. Od utrujenosti smo prišli v šolo, kot bi bili pijani. Šola je bila v neki stari hiši. Nismo smeli spregovoriti niti besedice slovensko, učiteljica nas je po ustih. Sestra Milka je bila starejša in je hodila v šolo drugje.«

Sestrin, Vidin mož se je tu nekje okrog leta 1960 izgubil

»Takoj, ko je umrla mama /Kristina Čerin, 1905–30. 11. 1949/, so nas odpeljali na Štajersko. Družina je bila za vedno ločena. Pripeljala nas je teta Reza, leta 1949, stara sem bila devet let. Oče se je kasneje leta 1951 naselil v Plitvice. Tam sem kasneje tudi jaz stanovala, prav tako brata Janko in Franc. Ves čas je ostal z očetom brat Ludvik. Tudi sestra Vida je že bila na Štajerskem. Tu je bila meja na Muri, med Avstrijo in Jugoslavijo. Sestrin, Vidin mož se je tu nekje okrog leta 1960 izgubil. Preprosto ni ga bilo nikoli več nazaj. Sestra Vida je celo življenje garala. V dveh zakonih je bila mama šestim fantom. Meni je bila v veliko oporo. Sestra Milka je takoj ob prihodu služila na Štajerskem in obiskovala šolo. Pri birmi sem bila v Veržeju.«

Iz otroštva se ne spomnim ničesar lepega

»V šolo sem hodila v Paričjaku, na Štajerskem. Začela sem v tretjem razredu. Pred šolo sem morala napasti krave. Nato sem hodila štiri kilometre do šole. Oče me je sprva dal k neki ženski, kjer sem morala veliko delati. Iz otroštva se ne spomnim ničesar lepega. Spomnim se, da je mimo prišla sestrična Cvetka, ko sem pasla in zraven okopavala krompir. Videla je, da jem surov krompir. Dejala mi je, naj ženem krave domov. Sestrična je gospodarici očitala, da mi ne da niti jesti. Spomnim se, da nam je kuhala špinačo iz pesinih listov. Od tam sem šla v Lutverce, nato v Radence, nato sem bila v Paričjaku do 17. leta.«

Učenci 3. razreda v Paričjaku (Kapela) pri Radencih z učiteljico Ivanko. Veronika Čerin je v četrti vrsti druga z desne. Vir: osebni arhiv Veronike Čerin. 

Vsi so vedeli, kako je z njo, da je noseča, le ona ne

Družina pa je doživela še eno težko preizkušnjo. Posebna je zgodba sedemnajstletnega dekleta. Zanosila je z gospodarjem, kjer je služila. Braniti se ni znala, ni imela moči. Nad njo je imel premoč. Premoč je že samo v tem, če si odvisen od nekoga. Pričakovala je otroka, pa sama ni ničesar vedela. Vsi so vedeli, kako je z njo, le ona ne. Nikjer ni bila sprejeta, ne na Štajerskem in ne v Davči. Tudi ni vedela, zakaj jo na kmetiji na Štajerskem ne potrebujejo več. Nikoli se niso pogovarjali o tem. Ko so jo odslovili, se je zatekla domov. Še danes sliši, da ji je dr. Strnadova rekla: »O Marija, otrok bo imel otroka!«

Pred porodom ji je doma mačeha dejala, da mačkov ne bo redila, zato je morala od doma na Jesenice k sestri. Pomagala ji je sestra, pa čeprav je imela takrat sama že tri majhne otroke, tri fantke. Vida jo je vzela k sebi, ji pomagala z oblačili, dala stvari za porodnišnico. Na Jesenicah je rodila deklico. Ničesar ni imela, bila je brez strehe nad glavo, brez oblačil, brez hrane, nikjer ni dobila pomoči. Zatekla se je v materinski dom in kasneje dala deklico v posvojitev. Kmalu se je zaposlila v tovarni, se selila od hiše do hiše in si ponovno ustvarila družino.

Še danes jo boli, da deklice ni mogla sama vzgajati. Velikokrat ni upala povedati, da ima otroka. Vedno je imela občutek, da jo vsi sovražijo, grdo gledajo, obsojajo ... »Mlada leta, slaba leta,« je dejala.

Ta zapis je globoko sočutje, spoštovanje do Tvoje večne stiske

Vsako življenje je skrivnost in nosi v sebi razlog svojega obstoja. Draga /.../, vem, da boš zgodbo, ki danes v tvojih zrelih letih tako silovito udarja na dan, prebrala. Življenje se poraja tudi v takih nemogočih razmerah, kot so bile tvoje. Vsak človek na svetu prispeva čudovite in dobre stvari, vsako rojstvo prinaša upanje. To je edino pomembno in vredno, ne glede na to, kako se je izteklo. Tvoja veličastna vloga ima prednost daleč naprej in ob vsem tem ni prostora za občutek krivde in za samoobtoževanje, kot ne za obsodbo tistih, ki bi ti v danem trenutku morali ponuditi roko, a je niso znali. Človek v danem trenutku naredi tako, kot je prav. Sreča je tudi tebi kasneje odprla vrata. Ta zapis je globoko sočutje, spoštovanje do Tvoje večne stiske, življenjske preizkušnje, pomembno za razumevanje življenja in tiha podpora.

Otroci, ki so sami ne dobijo vedno razumevanja, pomoči. Velika bojazen je, da jih napadejo, zlorabijo in izkoristijo, tako kot je bilo v tem primeru. Vedno me spremlja primerjava z naravo, kjer zveri, ujede, močnejše živali napadajo šibke osebke. Mati ni upala nikomur povedati, da bo mati, kot, da je življenje sramota. Nositi (večni) občutek krivde?

Kako hudo je bilo pa vedo le tisti, ki so jo doživeli. Poskušam se postaviti v drugo vlogo. Rodilo se je življenje.

Ena najtežjih in ena najlepših zgodb

Življenje plete nešteto zgodb. Takih in drugačnih. To je zgodba o dveh »punčkah« eni mali in o drugi, malo večji. Mati in hči. Ena najtežjih in ena najlepših zgodb. Življenje jima je bilo naklonjeno v nemogočih razmerah. Njuni poti sta bili vedno povezani, nikoli, niti za hip se nista razšli. Življenjsko zgodbo zdaj še bolje poznam. Danes imata obe gospe, mati in hči, v zrelih letih, tako lep odnos, da bi se iz takih zgodb moral učiti vesoljni svet. Srečni in hvaležni za življenje, kljub težki, prehojeni poti, stopata po skupni življenjski poti z razumevanjem. Kako srečna je hči, da se je materi zgodilo kar se je zgodilo. Življenje je lahko tako lepo in preprosto. Vsak dogodek, je v bistvu pomemben za vnaprej. Radi imejmo življenje.

Vsak večer molim za mojo mamo in za mojo sestrico

»Kako smo pogrešali mamo? Vedno bolj in bolj. V otroštvu niti ne tako zelo ali pa se ne spomnim, da bi jo pogrešala v otroštvu, ampak kasneje v življenju pa vsak dan bolj. Čutili smo odsotnost, pogrešali smo materino roko, njeno besedo, toplino. Kako bi danes rada povedala mami, da se imam lepo, kako živim, kam se mi je obrnilo življenje. Neizmerno rada bi, da bi poznala moje otroke, svoje vnuke, pravnuke. Kako danes razumem svojo mamo, koliko je pretrpela, kaj je imela od življenja? Ko si starejši, razmišljaš,« je povedala Kristina Gartner. »Jo kličem k sebi vsak večer. Koliko je naša mama prestala? Toliko bi ji rada povedala. Molim vsak večer za mojo mamo, za mojo sestrico. Če človek samo malo razumsko premisli, kaj so prestale žene, matere v Davči, v Spodnjih Danjah, na Torki. Mladina danes tega ne more verjeti in ne dojeti, zato se bo to ponovilo.«

Bili so ujeti v kolesje, kateremu se niso mogli izmakniti

Izgubiti mamo! Izgubiti osnovno življenjsko oporo. Ne morem verjeti, da v zrelih letih, v starosti skoraj osemdeset let ali več, tako silovito udarja na dan. Tragedija in sramota. Nekatere še vedno prevevajo občutki krivde in obtožujejo družinske člane za odločitve. Nihče ne nosi krivde, krivda je na strani oblastnikov, sistema, ki je to dovoljeval, usmerjal. Bili so ujeti v kolesje, kateremu se niso mogli izmakniti.

Zdenko Zavadlav je v knjigi Križarji. Matjaževa vojska na Slovenskem (Ljubljana, 1994, str. 5) zapisal: »Večji del pripadnikov policije in njenih vojaških enot ni počel tega zaradi sovraštva ali maščevanja. Ali pa je bil zapeljan in prevaran od 'boljševistične vere' in njenih revolucijskih apostolov. Čeprav je sam 'veroval' le v medvojno osvobodilno OF ter v povojno ljudsko oblast.«

To so pretresljive zgodbe ljudi, nepopisno trpljenje, življenjske preizkušnje! Zebejo do kosti. Z denarjem lahko kupiš vse, le ljubezni ne. Tega mnogi z umom ne dojamejo. Vsak s svojo tragedijo. Kakšna stiska, da greš iz svojega doma?

/Pripis leta 2026: 17-letno noseče dekle je bila Veronika Čerin, Pogorišarjeva. S hčerko, ki jo je morala dati posvojiti, imata lep odnos. Hčerka je imela lepo življenje in mamo razume. Njena mama (Veronika) ima stike z hčerkinimi otroki, svojimi vnuki./

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [8]

1/3