Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [5]

Ustni vir Kristina Gartner, roj. Čerin (1945), Pogorišarjeva: »Uradno imam rojstni datum 24. januarja 1945. Tako je trdila botrica, oče mi je povedal, da sem rojena« »6. 12. 1945« (SI_ZAL_ŠKL/0213, OŠ Zali Log, t. e. 4). V matičnem listu OŠ Zali Log je datum Kristininega rojstva 26. januar 1945. Kristina ni dobila niti svojih rojstnih podatkov. Podatke o njenem rojstvu sta ji povedala oče in botra, vendar sta se razlikovala. Od leta 1941 ni ohranjenih zapisov v matičnih knjigah. Vendar ima vsak človek pravico izvedeti kdaj je bil rojen. Župnika v Sorici ni bilo. V Sorico in Davčo je občasno prihajal župnik iz Podbrda.

Rodila sem se kot trinajsta, selila sem se desetkrat

Kristina Gartner: »O mojem rojstnem dnevu sta odločila takratni župan in matičarka (A. B. J.), ko sem rabila za osebno izkaznico pri osemnajstih letih. Rodila sem se kot trinajsta, selila sem se desetkrat: pri treh mesecih iz Davče v Srbijo, iz Vršca na Zali Log, z Zalega Loga v Davčo, iz Davče kot petnajstletna na Zali Log k Slavcu za natakarico, nato spet nazaj v Davčo, iz Davče k Anžicu na Češnjico, kjer sem delala na kmetiji za hrano in stanovanje, 'žajfa' pa mi ni pripadala. Od Anžica sem preselila v 'šoštarijo', kjer sem se zaposlila, pri devetnajstih letih sem se poročila. Z možem sva dobila stanovanje na Češnjici na Dolinci. Nato sva zgradila hišo v Logu, danes pa živiva Na Kresu. Vsi otroci iz Pogorišarjeve kmetije smo zaradi mačehe morali zapustiti dom. Danes je, nekoč mamina kmetija, v drugih rokah.«

Sreča je, da se otroci niso zavedali vesoljne groze, ki jih je obdajala

Kristini je o odhodu v Srbijo pripovedovala Hrvatova mama, ki je gledala žalostno povorko od doma. Kolovoz v Davčo je bil takrat speljan zgoraj, mimo Hrvata. Hrvatova mama je vsem skuhala čaj, za Kristino, dojenčico, pa je pogrela mleko. Domačim je dejala, da zaradi hudih zimskih razmer deklice ne bodo prinesli žive v Banat. Prav to deklico, danes gospo, najbolj zanima kaj se je dogajalo z njihovo družino.

Danes si težko predstavljamo takšno potovanje. Kristina je bila stara tri mesece. Mama jo je imela zavito v cunje. Kako so bili majhni otroci nahranjeni, previti, v kaj so zavili dojenčka, kje so prali? Kako so preživeli, doživljali dolgo potovanje? V kakšne razmere so prišli? Velika sreča je, da se otroci niso zavedali vesoljne groze, ki jih je obdajala.

V hiši ni bilo ničesar, niti poda, le zbita prst

Kristini so povedali tudi: »Bila si stara tri mesece, ko so te nesli. Prispeli smo februarja, za pusta ali okoli pusta 1946, v Banat, v Vršac, v Srbijo. Bilo je mraz, sneg. Nastanili so nas v nekem hotelu, šele kasneje, čez nekaj dni je družina dobila nastanitev na kmetiji, na novem domu.« »Čisto mala si bila,« je dejala Ivana Kurnik (1932), v maju 2021, ko smo jo obiskali v Segovcih, na Štajerskem. V hiši ni bilo ničesar, niti poda, le zbita prst. Oče je Kristini povedal, da je bilo potrebno orodje skrivati pred cigani. Zakopali so ga v zemljo. Zdenko Čepič (v knjigi Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948), Maribor, založba Obzorja, 1995, str. 226) navaja, da je bilo med kolonisti veliko število Prekmurskih Romov. Mnogi od njih niso izpolnjevali pogojev in so jih vrnili nazaj v Slovenijo.

Prepričevali so jo naj podpiše, da ne bo zahtevala kmetije nazaj

Mama Kristina je v Srbiji imela veliko težav z zdravjem. Zdravnik ji je svetoval naj gre nazaj na Gorenjsko. Naj se vsaj za tri mesece vrne domov. Doma ni bilo več. Dom v Davči je imel drugega stanovalca. Mama Kristina je bila popolnoma izčrpana. Zdravniki so predvidevali, da ji ne odgovarja panonsko podnebje. Res se je vrnila, vendar ne domov, ampak k sestri, k Vrtarju na Zali Log. V tem času so mamo vaški veljaki /.../ v Davči in na Zalem Logu prepričevali naj podpiše, da ne bo zahtevala kmetije nazaj, kajti bila je njena. In je res podpisala. Na potovanje je odšla v marcu 1947, kar dokazuje tudi dokument. Izgubila je namreč osebno prtljago z dokumenti. Mama se je vrnila nazaj v Srbijo po enem mesecu. Močno je pogrešala otroke.

»Mojemu očetu Francu je v Srbiji veliko pomagala njegova sestra Angela, ki je živela v Beogradu. Že pred drugo svetovno vojno se je poročila z graničarjem, ki je bil v službi na Črnem vrhu. Pred nevarnostjo vojne vihre sta se preselila v Beograd. Veliko je pomagala očetu, ko mu je umrla žena, velikokrat je prišla v Vršac. Mogoče se je oče lažje in prav zato odločil za pot v Banat, ker je imel v bližini sestro,« je povedala Kristina Gartner.

Prstek naj ji zaveže s konjsko žimo, da bo odpadel

»Mama je v Srbiji rodila deklico Malko,« je povedala Kristina. Deklica Malka se je rodila s šestimi prstki. Na eni rokici je imela dva palčka. Iz palčka je izrastel še en prstek. Vaške mazačke so mami svetovale, naj ji prstek zaveže s konjsko žimo, da bo odpadel. Deklica, stara tri mesece, je kmalu na to v hudih mukah umrla zaradi zastrupitve.

Ivana Kurnik (1932) je povedala: »Štiri punčke smo nesle tisto malo trugico.« Kristina se je iz Srbije spomnila velikega dvorišča, kjer sta bili dve hiši. V eni hiši je stanoval par brez otrok. Po narodnosti sta bila verjetno Rusa, in sicer teta Stanarka in stric Čika Pavle, ki sta otrokom vedno dajala priboljške. Spominjala se je njune ročno izdelane keramike, črno-belih posod.

Mama Kristina Čerin (1905–1949), Pogorišarjeva, Davča. Foto: osebni arhiv Kristine Gartner

Nikoli ni bila na maminem grobu

Mama Kristina Čerin (1905–30. 11. 1949) je umrla, ko je bila Kristina stara štiri leta, pokopali so jo v Srbiji. Sestra Milka je povedala, da jo je pokopal katoliški duhovnik. Nikoli ni bila na njenem grobu. Kristino je nato takoj po pogrebu pripeljala na Zali Log k teti, k Vrtarju, teta Terezija. Kristina je zelo pogrešala mamo, da bi se z njo kaj pogovorila. »Danes se sprašujemo, kako je imeti skoraj vsako leto enega otroka, pa ničesar ni bilo, ne hrane in ne oblačil«, je dejala Kristina. Nikjer ni zapisano, kdaj je Kristina prišla na Zali Log. Verjetno je bilo v začetku decembra 1949, takoj po materini smrti. Po pripovedi Ivane (Čerin) Kurnik je Pogorišarjeva Reza takoj po materini smrti Kristino odpeljala na Zali Log.

Od leve: Francka - Blegoška, Matevž - Blegoški, Kristina Čerin na Zalem Logu. Kristina ima v rokah Franckino punčko. Foto: osebni arhiv Kristine Gartner.

S konjem je otroke in imetje pripeljal v Beograd

»Bratranec, ki danes živi v Španiji, je vedel, da je moj oče /Franc Čerin, 1905–1977/ naložil vse imetje in otroke, ki so bili še pri njem, na voz ter s konjem otroke in imetje pripeljal v Beograd. Od tam pa je svoje imetje, kolikor ga je lahko naložil na vlak, ostalo pa prepustil usodi,« je povedala Kristina Gartner, roj. Čerin.

Na Pogorišarjevo kmetijo je prišel Tone Koder. Ni želel iti proč.

Potem se je začela agonija preseljevanja ostale družine na Štajersko. Najprej je prišla na Štajersko Veronika. Zavetje ji je nudila tetina družina. Potem so počasi k sorodnikom na Štajersko pošiljali ostale otroke. Oče Franc se je na Štajersko k sorodnikom z zadnjimi otroki preselil leta 1951. Nazadnje je oče živel v Plitvicah. S seboj je pripeljal nekaj opreme in šivalni stroj. Vsi otroci so služili na kmetijah. Alojzij (1943) je bil najprej pri nekem kmetu, kjer z njim niso lepo ravnali, nato pa je kot član velike družine dobil zavetje v zavodu v Slivnici. Spominja se, da mu ni bilo nikoli tako lepo kot tam. »Na Pogorišarjevo kmetijo je prišel Tone Koder, Mrovljov. Posekal je bukovino. Imel je hčerko, ki je jahala konja in golcvala, vozila drva. Ni želel iti proč. Oče se je zelo prizadeval, da je dobil kmetijo nazaj,« je povedal Stane Bernard (1931).

Prvo obhajilo na Zalem Logu leta 1953, duhovnik je Jože Arh (1894–1961), duhovni pomočnik župnij Železniki, Dražgoše in Zali Log. Kristina Čerin je druga z desne (v temni obleki). Venčki, ki jih imajo deklice, so spleteni iz poljskega cvetja marjetic. Na fotografiji so stara vrata cerkve, ki jo je leta 1975 podtaknjeni požar močno uničil in jo uvrščajo v sklop komunističnega nasilja. Vir: osebni arhiv Kristine Gartner.

Počasi so se vsi otroci vrnili domov na Pogoriše, v Davčo

Valentin Kejžar (1946), Krivec, mi je 21. 6. 2021 povedal: »Pogorišar in Podgojzdar sta prišla nazaj leta 1952, februarja. Hodila sta skupaj. Vračala sta se domov verjetno s Štajerske. Bilo je veliko snega, tako da nista mogla v Davčo. Pri nas v Škofji Loki sta bila ves teden. Pogorišar se je prizadeval, da je dobil kmetijo nazaj. Tone je v času Pogorišarjeve odsotnosti dobil v najem hišo na Pogorišču. Potem je imel težnje, da bi dobil zemljo in kmetijo pri Krivcu.«

Ko je oče /Franc Čerin, 1905–1977/ po velikih težavah kmetijo dobil nazaj, so se počasi vsi otroci vrnili nazaj domov na Pogoriše, v Davčo. Tja se je prva vrnila Milka. Pred tem pa so na kmetiji »veljaki« /.../ izsekali gozd.

Zdenko Čepič je v knjigi Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (str. 234) zapisal: »Posest, ki jo je kolonist pustil v Sloveniji, je formalno ostala njegova last še tri leta, po tem obdobju pa je bila predmet agrarne reforme. V tem obdobju je z njegovim posestvom opravljal krajevni, oblastni organ.«

Zapis škofa Antona Vovka ob smrti duhovnika Jožeta Arha (1894–1961), duhovnega pomočnika v Železnikih.

Šli so v želji in prepričanju, da gredo na boljše

Valentin, Zdravko Čemažar (1946) iz Gorenjih Novakov mi je 21. 6. 2021 povedal: »Pogorišar je leta 1964 pri nas zidal peč, ki jo imamo še danes v kmečki hiši, v gostilni. Bil droban možakar. Povedali so, da je bil tišlar, zidar, pečar, kovač, čevljar. Naravno inteligenten, zelo dober mojster. Delal je veliko peči in bil zelo natančen. Vem, da so govorili, da so šli v Srbijo. Šli so v želji, prepričanju, da so šli na boljše. Ko se je vrnil, smo dali na Pogoriše ovce na pašo. Na velikih kmetijah ni bilo časa, zato so določeni prevzeli živino ali čredo čez poletje, tako kot danes dajo past na Porezen.«

Kristina Čerin pri birmi, 22. 6. 1957, v Davči. Od leve: Kristina, teta Francka, Vrtarca, brat Franc in stric Lovrenc s Prtovča. Foto: osebni arhiv Kristine Gartner

Potem me je vprašal, kako mi je ime in mi je povedal, da je moj oče

»Zelo malo se spomnim. Pr' Vrtarju so lepo skrbeli zame. Bila sem sita, lepo oblečena. Le takrat sem se morala iti igrat v 'smrekice', ko je prišla teta in domači hčeri prinesla dobrote, oblekice, name pa pozabila. To sem kot otrok občutila. Ker sem bila brez matere, sem dobivala tudi socialno pomoč, pakete UNRRA: sir, marmelado, mleko v prahu. Očeta /Franc Čerin, 1905–1977/ sem spoznala na Zalem Logu. S Štajerske je šel k Vrtarju. Z Olgo sva šli zjutraj v šolo in nisva mogli čez brv. Srečali sva nekega moškega. Pomagal nama je čez most. Potem me je vprašal, kako mi je ime in mi je povedal, da je moj oče. V šoli sem jokala. Učiteljica me je vprašala, zakaj jokam. Povedala sem, da sem prvič videla svojega očeta. V maju 1955, tako piše v šolskem, matičnem listu, sem se preselila v Davčo, k očetu. Brat Lojze je prišel domov s Štajerske jeseni. Ko sem ga zagledala, sem mu rekla: 'Kaj si ti? A si ti moj brat?' Lojze pa je odgovoril: 'Poj s' pa ti moja sestra',« je povedala Kristina. »Ko sem prišla nazaj v Davčo sem bila lačna. Preden sem šla v šolo, sem morala na pašo, bosa. Zeblo me je. Podstavila sem nogo, če je žival /.../, da sem se ogrela«, je povedala Kristina Gartner, roj. Čerin (1945).

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [7]

1/4