Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [4]

Vse se je začelo s Faniko

Povedali so mi, da se je Ivaniševa stara mama z vnukinjo iz Apač domov v Selško dolino vrnila peš. Kaj pomeni peš? Mar to pomeni, da je bilo domotožje, hrepenenje po domu neustavljivo, revščina pa tako kruta, da niso premogli niti drobiža za vlak? Začela sem raziskovati. Kasneje so mi povedali, da se je stara mama Marjana s Faniko (Štefanijo) vrnila leta 1952, ko je Fanika komaj devetnajstletna pričakovala otroka, Zdenko (ko se je Fanika poročila, je njen mož njeno nezakonsko Zdenko posvojil). Dom je več kot hiša. Pater Karel Gržan: »Dom je kraj, kjer bo otrok v dobrem potrjen in v nemoči objet.«

Birmanka Zdenka Čerin, nezakonska hči Fanike, in botra Anica Čerin, por. Gartner leta 1957.

Iz Davče so se na pot podali tudi Ivaniševi (Čerin) stari starši. Ivaniševa babica Marjana Čerin (1875–1957) se je v upanju, da je odšla na boljše, kmalu z eno izmed vnukinj, s Faniko (6. maj 1934–7. 1. 2001), peš vrnila iz Apaške doline. Štefanija oziroma Fanika, kot so jo klicali, je bila nezakonska hči Marjane (1912–1941), zato je zanjo skrbela stara mama.

Fanika se je z babico vrnila v domače kraje

Malka Lešnik, rojena Čerin (1940) se je decembra 2023 Fanike spominjala takole, zapisala je: »Fanika se je rodila 6. 5. 1934 v Davči pri Ivanišu. Imela je dve sestri in polbrata. Mama ji je umrla pri zadnjem porodu. Po vojni se je stric Pavle odločil, da gre v Apaško kotlino. Preselili so se v Nasovo. S seboj je pripeljal svojo mamo, nečakinjo Faniko in Julko. Veroniko je vzel stric Tone, polbrata pa so posvojili v Davči pri Španetu. Ko se je Pavle poročil, se je mama, Fanikina babica odločila, da gre nazaj v Davčo s Faniko. Njena sestra pa je odšla v internat in se izšolala za medicinsko sestro. Fanika je na Tratah spoznala svojega moža Perota Jerašo. Odselila sta se v poljansko dolino, v Volake. Rodila je tri hčere: Zdenko, Malko, Ireno in sina Petra, ki je bil komandir Policije v Škofji Loki.«

Prestopila je v pravoslavno vero

Verjetno je Ivaniševa Marjana, babica, odšla na pot kasneje, ko je ovdovela. Poročena je bila z Martinom Čerinom (1870–1946). Martin je bil Bitenčev, leta 1899 se je poročil z Marjano, roj. Lesjak. Zaradi močvirnatega terena so »bajti« v Davča 65 rekli na Luži. Marjani je mož umrl februarja 1946, kar piše v nadaljevanju. Z vnukinjo je odšla, ker so odšli vsi njeni. S svojimi družinami so odšli vsi, Anton (1903–?) v Apače, Franc (1905–?) v Banat, Mihael (1906–?) v Apače, Petra (1908–1942) so ubili Italijani, Pavel (1910–?) v Apače, hči Mihaela (1912–1941) je imela nezakonsko hčer Štefanijo (1933–2001). Hči Angela se je že leta (1936–?) poročila z graničarjem in odšla v Beograd. Prestopila je v pravoslavno vero. Pravijo, da so se ob Angelinem prestopu v pravoslavno vero oglasili davški zvonovi. Tudi njen sin Peter (1936–?) je v župnijskih knjigah vpisan kot nezakonski sin.

Kmalu se je vrnila nazaj v Davčo in životarila z vnukinjo

Kaj je ženi Marjani Čerin preostalo drugega, kot da gre za njimi in zapusti svoje rodne brežine? Ostati sama na samoti? Kmalu se je vrnila nazaj v Davčo in životarila z vnukinjo (Štefanijo Čerin, ki so jo klicali Fanika). Ob vrnitvi so bili tudi Pogorišarjevi (Čerinovi) lačni. Kristina Čerin je bila deležna Marjanine dobrote, saj je tudi njena babica (Marjana Čerin) čutila bedo sirote. Ko je bila ponovno v Davči, se spomni, da ji je vedno skrivaj stisnila v roke kruh. Kruh je imela »pod berthom«. Dala ga ji je skrivaj, da Fanika ni videla, kajti revščina je bila neznosna.

Zadaj z leve stojijo: p. d. Lovričkova Tončka iz Davče, Marica, hči Ivaniševega Toneta, Obidova Cilka iz Novakov, p. d. Podrobarska Marička iz Novakov, spredaj v sredini je Ivaniševa Fanika (Štefanija Čerin). Fanika je bila hči Ivaniševe Marijane.

Dodelitev zemlje Jožefu Torkarju in Neži iz Lutvercev

Našla sem tudi Torkarjeve. Odločbo za dodelitev zemlje Jožefu Torkarju in Neži iz Lutvercev 56 je izdal Okrajni Ljudski odbor Ljutomer leta 1953 (SI_ZAL_ŠKL/01441, Skupščina občine Škofja Loka, serija SLP 1, t. e. 30, a. e. 1530). Tudi število Torkarjevih otrok ni vpisano. V knjigi Status animarum Davča je zabeležena še družina iz Ivančkove bajte. Hči Doroteja je bila rojena leta 1941 in se je leta 1960 v Apačah poročila z Vladimirjem Kastelicem. Na Štajersko se je preselila celotna družina. Družina ni vpisana.

Zahtevne mrzle zimske poti ni prenesel dojenček Ciril

Žrtve niso bili le posamezniki, ampak celotne družine. »Prostovoljni« odhod, izgon, ki ga opisujem, ni bil brez žrtev. Zahtevne mrzle zimske poti ni prenesel dojenček Ciril. Umrl je kmalu po prihodu v Lutverce. V Srbiji je umrla Pogorišarjeva mama, Kristina Čerin, stara 44 let, pred njo pa v Srbiji rojena dojenčica Malka, rojena leta 1948. Tragično je umrla je tudi žena Petra Koblarja, Katarina. Zgodbe teh ljudi in otrok bolijo do kosti.

Za pot v Banat so se »odločili« Pogorišarjevi in Ivaniševi

V nadaljevanju bom zabeležila 21 oseb, ki so se nastanili v Srbiji, v evidenci je 43 oseb iz Selške doline, ki so šli na pot v Apače, skupno 64, od tega 34 otrok. Število je verjetno precej višje.

Predzadnji transport v Banat je bil 28. 2. 1946 (Zdenko Čepič v knjigi Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948), Maribor, založba Obzorja, 1995, str. 212). Predvidevam, da so s tem transportom potovali kolonisti iz Davče. Sklepam tudi iz dokumenta v Šolski Matici, OŠ v Davči, a. e. 52, od leta 1945 do 1968, kjer obstaja dokument, da je Ludvik Čerin, roj. 1938, 25. 2. 1946 zaključil šolanje v OŠ Davča zaradi preselitve. Ludvik je bil član družine Čerin, p. d. Pogorišarjev.

Za pot v Banat so se »odločili« Pogorišarjevi in Ivaniševi (oboji so se pisali Čerin). Družini sta bili v sorodu. Nekatere družine so šle takoj na Štajersko.

Ni bilo ne hrane, ne oblačil, mraz v hišah, nobene možnosti karkoli kupiti

Za družinskimi spomini izginjajo stoletne vezi, predmeti, ki povezujejo: slike, fotografije, ki spominjajo na dom, prednike, sorodnike, na našo bit, eksistenco, obstoj, kar nas veže na prvinskost, materialno in duhovno navzočnost v prostoru in času. Pogorišarjevi (Čerin) so imeli kmetijo, prav tako Koblarjevi. Si v današnjem času sploh lahko zamišljamo kako je bilo oditi na pot z dojenčkom, majhnimi otroki? Potovali so v mrazu, otroke so nesli peš iz Davče na Trato v Škofjo Loko v koših. Otroci so bili lačni, slabo oblečeni, potrebno jih je bilo previti, oprati plenice, oblačila. Po prihodu na nov dom v Vršac ni bilo ničesar: ne hrane, ne oblačil, mraz v hišah, nobene možnosti karkoli kupiti. Skoraj vsi so se vrnili nazaj, zopet v prazen, izropan dom, brez denarja, brez možnosti kupiti karkoli in kjerkoli. Odvisni so bili od dobrih ljudi. Hrano so dobili pri sosedih: mleko, koruzno moko, krompir. Kdaj so bili otroci nahranjeni, previti, kdo je slišal potrebe njihovega joka?

V Srbijo je šlo deset članov družine Čerin (Pogorišarjevi) iz Davče

Na dolgo pot iz Davče v Banat so se odpravili Pogorišarjevi, pisali so se Čerin. Prav očeta Franca kot gospodarja so prepričali, da je pomagal prepričevati še druge. V družini je bilo 14 otrok. Štirje so umrli ob rojstvu, dve deklici kasneje. V Status animarum niso zapisana vsa rojstva. V Srbijo je šlo deset članov velike družine: oče Franc Čerin (1905–1977), Davča, por. 1931 s Kristino (1905–1949), Emilija, Milka (1936), Ludvik (1938–1984), Davča, Janez, Janko (1939–1989), kasneje na Koroški Beli, Veronika (1941), Franc (1942–2002), kasneje v Novem mestu, Alojzij (1943), Vida (1932–1996), Kristina (1945). Deklica Amalija, Malka (1948–1948), se je rodila v Vršacu v Srbiji in je po treh mesecih umrla. Doma so se kmalu našli ljudje, ki so njihovo bedo izkoristili. Hiša je dobila lastnika njihove kmetije.

Pogorišarjevi (Čerin) iz Davče. Od leve: Milka, Ludvik, mama Kristina, ki ima v naročju Franca, ob njej je Janko, oče Franc Čerin, ki ima v naročju Veroniko in Vida, leta 1941. Foto: osebni arhiv Kristine Gartner

Že med vojno se je zelo bal soseda, bratranca, p. d. Bitenca

Ustni vir Kristina Gartner, roj. Čerin (1945), in Milka Zupanc (1936): »Oče je bil samouk, kovač, tišlar, zidar, pečar, čevljar. On je čevlje podrl, pa dodal še nekaj materiala in naredil nove. Ni pa znal pisati, znal se je podpisati, znal je računati, ampak bil je mojster, samouk, vse je znal. Bil je tudi porodničar. Vsem svojim otrokom je doma pomagal na svet, babice niso potrebovali. Med vojno in po vojni se je preživljal s svojim iznajdljivim delom. Oče mi je večkrat pripovedoval, da se je že med vojno zelo bal soseda, sicer tudi bratranca, p. d. Bitenca /Čerin/. V to situacijo ga je potisnil prav on. Med vojno so ga nekoč ponoči prišli iskat nepoznani. Zavezali so mu oči. Gnali so ga po neki vodi. Ko so mu odvezali oči je videl, da je v bolnici Franji. Potem so ga zasliševali in obsodili, da dela za Nemce. Iz situacije sta ga rešila partizan in domačin Franc Jurman (1917–1985), p. d. Varžet. Oče je prav tedaj imel Zavrham, pod robom, kjer je bila votlina, skrita partizanskega zdravnika in zdravnico. Dolgo jima je nosil hrano.«

Med vojno je delal za partizane, drugače v tej samoti ni bilo možno preživeti

»V tem okolju je bilo več partizanskih bolnišnic. Moji sestri Milki je to votlino po vojni tudi pokazal. Med vojno je delal za partizane, drugače v tej samoti ni bilo možno preživeti. Želeli so, da podpiše naj kaznujejo Bitenca, ker je dal lažno izjavo, da dela za Nemce. Ni podpisal, ker bi s tem prevzel krivdo nase. Sam je bil prepričan, da se je s tem ohranil pri življenju. Tudi po vojni se je soseda Bitenca zelo bal. Ko je Bitencu po vojni pogorel hlev zaradi strele, mu je pomagal z lesom. Po vojni mu je prinesel v popravilo puško, nato ga je Bitenc prijavil. Raje se je izognil in imel dobre odnose z vsemi. Pripovedoval mi je, koliko napora je vložil v to, da je po vrnitvi iz Vojvodine, dobil nazaj kmetijo.«

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [6]

1/4