Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [3]

Davčarji so bili oddaljeni že od najbližjega soseda. Čas do konca vojne in po vojni v Davči je bil izjemno težak. Domačini pravijo, da je bilo najtežje, ko je bila Davča leta 1943 osvobojeno območje. Povojni čas je bil zaznamovan s strahom. Še dolgo po vojni se tu vojna ni končala. Po vojni, za božič 1945, so komunisti najprej na Koroško izgnali tri družine. Nekateri domačini so se polastili njihovih domačij. Domačini so bili kolonizatorji.

Mnogi niso imeli ničesar in niso imeli česa izgubiti

Po vojni je bila tod zelo varovana zahodna meja med novo Jugoslavijo in cono B Julijske krajine. Ljudje so morali za prehod meje, četudi so bili dvolastniki, imeti dovolilnico. Dovoljenje so morali pridobiti že dan prej.

Mnogi niso imeli ničesar in niso imeli česa izgubiti. S svojimi družinami so nekateri stanovali v hišah blizu kmetij. Ženske niso imele ničesar, bile so brez denarja, odvisne od moža. Otroci pa so se kljub temu vrstili drug za drugim, kot kanček svetlobe so razsvetljevali temo. Življenje je bilo le delo za golo preživetje in nagonska moč za preživetje.

Nekateri so drago plačali svojo nevednost in naivnost

Karavana dolge poti se je začela mrzlega februarja 1946. Iz Apač v Slovenskih goricah so ljudi nemškega porekla izgnali 13. januarja 1946. Prvi val izgona iz podgorskih vasi, Davče, Zalega Loga je bil že 20. decembra 1945. V ozadju je bila za nekatere domačine obljubljena zemlja, kmetija, hiša. Kmetom iz Davče, Podlonka, Martinj Vrha, Zale so po vojni obljubljali tudi kmetije v Vojvodini in na Štajerskem v Apaški dolini. V ozadju je bil nov, nerazumljiv načrt nove »svobodne države«, premišljen in pripravljen s strani režima. Doživeli so ga ljudje, ki so drago plačali svojo nevednost, naivnost, se dali ali se morali dati prepričati ljudem, ki so bili strašno nagnjeni na »pravo stran«. Iz Davče so šli po vojni obdelovat posestva v Banat v Srbijo in na Štajersko. Tam so bile kmetije zapuščene, ker so njihove gospodarje po vojni izgnali. Tja so naselili te nevedne in naivne ljudi.

Nekatere družine, ki so jim med vojno Nemci porušili hiše, srečamo med kolonizatorji. Nič niso bili krivi. Odločitev za odhod so narekovale težke vojne in povojne razmere. Po vojni jih je politika s svojo zvijačnostjo na lep način nagnala. Zakaj so bili iztrgani iz domačega okolja? Zakaj ni bilo druge možnosti pomoči? Ljudem so obljubljali bogastvo, Ameriko, samo, da bi se jih znebili. Več pričevalcev meni, da tudi zato, da so narod »pomešali«.

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja v Apačah: Foto: Ivo Žajdela

Kmalu so ugotovili, da je bilo doma slabo, a na tujem še veliko slabše

Propaganda, izgovor nove države je bil, da siromakom kot dar revolucije podelijo hišo in zemljo nekje na ravnini. Izgovor, da se jih znebijo. Slavko Gartnar (1928) se je spominjal, »da je bila takratna oblast mnenja, da morajo ljudem, ki se odpravljajo v Srbijo in na Štajersko, dati čim boljša priporočila, da se jih znebijo. Nekateri so v Prekmurju ostali za vedno.« Še danes nekaterim pripovedovalcem težko gre beseda z jezika. Bolečina je vtrta v gene. Iztrgati nekoga iz okolja, navajenega samote, bregov, po vsej obubožanosti in utrujenosti od vojne, ko so si štiri leta podajale kljuke različne vojaške formacije. Kaj jih je prepričalo? So jim grozili? So si sploh upali odkloniti? Kaj so jim obljubljali? So zlorabili njihovo revščino, težave in jim vlivali žarek lažnega upanja? Zakaj so se ljudje oprijeli vsake rešilne bilke in se podali v tako oddaljene kraje? Nadrejenim se niso upali zoperstaviti, četudi so jim le »predlagali«. Kaj bi se zgodilo, če bi odklonili? V Davči so dolga leta po vojni hodili okrog hiš pripadniki paravojaške formacije, ki so imele podporo od samovoljnih partijskih samodržcev, privržencev sistema, ki so se jih ljudje bali. Kako podel sistem. Danes obstajajo še posamezniki, ki dediščino svojih očetov še vedno nadaljujejo z grožnjami, strahom. Imajo podporo od ohranjenega sistema.

Nihče ni imel posluha za te reveže. Popolnoma razumljivo je, da so se v hudi revščini ljudje oprijeli vsake rešilne bilke in upanja. V dušah je bil strah, vladala so zaostrena socialna nasprotja in ljudje so se podali v dolgotrajno epizodo. Kmalu so ugotovili, da je bilo doma slabo, a na tujem še veliko slabše.

Družina Koblar je odšla v Vojvodino

Zdenko Čepič je v knjigi Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948) (Maribor, založba Obzorja, 1995, str. 217) navedel 17 oseb iz Davče. To sta desetčlanski družini Franca Čerina – Pogorišarjevi in sedemčlanska družina vdove Terezije Čerin, p. d. Ivaniševi. Vse člane bom v nadaljevanju navedla z imeni. Manjka že omenjeni Peter Koblar z ženo in hčerko iz Zale. Našla sem še eno družino. Ugotovila sem, da se je za pot v Srbijo odločilo najmanj 21 oseb, našla sem tudi Torkarjeve:

Stane Bernard (1931) mi je 29. 5. 2021 povedal (podatke rojstva in smrti sem našla v Statum animarum župnije Zali Log): »V Zali so bile tri hiše, danes ni nikogar več. Peter Koblar (1879–1949), Mohar z ženo Katarino (1885–?), hčerko Marjano (1921–?), sinom Pavlom (1924–?) iz Zale so šli v Vojvodino. Sin Peter (1920–?) je med vojno nesrečno umrl pod nemškimi streli pred lastno hišo. Gospodar Peter je bil človek, ki ni bil za delo na kmetiji. V Srbiji je sama nepregledna ravnina s koruzo in pšenico. Če ne bi ničesar nesli s seboj, bi bili lačni. Žena je v Vojvodini naredila samomor (končala je v vodnjaku), hči Marjanca je ostala, Pavle se je vrnil domov in po pripovedi baje živel v Luši. Na starost je hči želela priti nazaj domov, bila je brez sredstev za preživljanje. Prosila je Blegoške, da jo vzamejo nazaj domov«. Peter Koblar, p. d. Mohar je bil izjemen človek. Veliko je bil po svetu, govoril je več jezikov.

Spominske plošče na župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Apačah z imeni domačinov, ki so umrli zaradi medvojnih ter povojnih zločinov nacistov in komunistov. Foto: Ivo Žajdela

Kako se hribovske in ravninske površine obdeluje ročno

Našla sem še Torkarjeve iz Davče. Bili so kolonisti v Srbiji, v Apačah. Najprej so se preselili na Jesenice, kasneje pa v Leskovico, k Cunjarju. Pričevalka ve le, da so bili v družini trije otroci: Marica, ki je umrla leta 2020, Štefka je živela v Kranju, Pavle v Ljubljani. O njem ve samo, da je igral klarinet.

Si znamo predstavljati, kako se take površine, hribovske in ravninske, obdeluje ročno? Si znamo predstavljati, da so bili ti ljudje navajeni strmin in ne ravninskega sveta?

Anton Bernard je takoj ob prihodu moral na partijski sestanek

Težje pa je slediti podatkom za Apače. V Apačah je ostal Anton Bernard. Stane Bernard (1931) mi je 29. 5. 2021 povedal: »Anton Bernard (1912–1992) je bil samski in je šel na Štajersko leta 1946. Že pred vojno je mislil iti na delo v Francijo, ko se je začela vojna, je to namero opustil. Dejal je, da tako nič nima, nič bo še lahko imel. Naselil se je na Pogledu. Bil je samski, zato mu je bilo dodeljeno slabše posestvo. Dobil je le dve kravi v hlevu. Zanimivo je, da je moral takoj ob prihodu na partijski sestanek. Kasneje se je v Apačah poročil in si ustvaril družino. Tudi žena je bilo kolonistka z Ljubljanskega barja. Brat mi je povedal, da so nekateri dobili polne kleti, mast, deže«.

Število članov, ki so se podali na to pot, ni znano. Slavko Gartner (1928) mi je 25. 4. 2021 povedal: »Na pot v Apače se je podal tudi Peter Mohorič, p. d. Čečkov iz Podlonka«.

Spominske plošče na župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Apačah z imeni domačinov, ki so umrli zaradi medvojnih ter povojnih zločinov nacistov in komunistov. Foto: Ivo Žajdela

Veliko ljudi iz Poljanske doline in iz Davče so spravili na Štajersko

Jože Frelih (1946) iz Žirov mi je 14. 6. 2021 povedal: »V Apaško dolino so šli: Jakob Tratnik, p. d. Buh, z ženo in tremi otroki. Vsi so se vrnili. Odšla je tudi družina Jožeta Freliha, p. d. Zapotokarjeva iz Martinj Vrha, danes živi v Žireh sin Jože.

Oče Jože (1914–2006), p. d. Zapotokarjev iz Martinj Vrha je bil v Prešernovi brigadi, mama Ana (1925–2015) je bila od leta 1943 v nemškem taborišču v Nemčiji skupaj z očetovo staro materjo in sestro. Mama je bila doma iz Kladja, Pivkova. Ob nemškem izgonu je bila stara osemnajst let. Kdaj in kako sta se z očetom spoznala, ne vem.

Veliko ljudi iz Poljanske doline in iz Davče so spravili na Štajersko. Kako, na kakšen način so jih spravili, tudi ne vem. Mene so leta 1946 kot enajstmesečnega prinesli na materin dom v Kladje, starša pa sta šla na Štajersko v vas Mancovo. Oče je odšel na Štajersko kakšen mesec prej. Dobila sta majhno kmetijo, tri do štiri hektare. Prišla sta v izropano hišo, ni imela niti vrat. Ljudje, ki so živeli v tej hiši prej, so velikokrat prišli na obisk. Mama jih je vedno postregla. Meni so pripovedovali, da so ti prebivalci šli sami oz. so zbežali že pred prihodom jugoslovanske armade. /Povem mu, da je bilo to drugače, op. a./ Za mano se je po enajstih mesecih rodil brat, nato še štirje bratje.«

Oče je bil tih človek, o preteklosti ni pripovedoval

»Živel sem na maminem domu na Kladju. Eno leto sem bil pri starših in sem hodil v šolo na Štajerskem, nato sem se vrnil v Škofjo Loko, kjer sem se izučil za strojnega ključavničarja. Eden od bratov je umrl pred tremi leti, eden živi v Nemčiji, Niko živi na drugi kmetiji malo vstran, najmlajši pa je na domačiji na Štajerskem. Jaz pa z družino živim v Žireh. Oče se je nekaj let pred smrtjo vrnil in živel v domu v Škofji Loki. Tudi materi ni povedal kam gre, oblekel se je in šel. Doma se je oblekel in prišel, najprej v Martinj Vrh, kjer mu je pomagal domačin, Martinškov, nato pa k meni v Žiri, da smo mu uredili vse potrebno za vstop v dom. Oče je bil tih človek, o preteklosti ni pripovedoval. Nekoč, ko je bil že v domu v Škofji Loki, je imel željo, da bi ga peljal v Puterhof, v Jelendol, kjer je v tridesetih letih prejšnjega stoletja golcvaril pri grofu Bornu. Oba starša sta pokopana na Štajerskem. Največ Gorenjcev je v Žepovcih.«

Spominska plošča na župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Apačah. Foto: Ivo Žajdela

Nekateri so našli prazna posestva

Stane Bernard (1931) mi je 29. 5. 2021 povedal: »Vse je bilo organizirano in 'prostovoljno', tudi prevoz. V Apaško dolino so nekatere peljali s tovornjakom, nekateri so potovali z vlakom. Voznik je bil Matevž Florjančič, p. d. Južnov z Zalega Loga, s tovornjakom. /Vse, ki so posedovali tovorna prevozna sredstva so takoj po vojni »mobilizirali« oz. vpoklicali za vojaške potrebe, tudi za prevoz ujetnikov na morišča. Mnogi prevozniki so obžalovali, da so imeli v lasti tovornjake. Bili so prisiljeni v nekaj, s čimer se niso strinjali, op. a./ Kolonisti so pripovedovali, da je bila v Apačah ponekod huda revščina, še podov v marsikateri hiši ni bilo. Nekateri so našli prazna posestva.«

Barbara Bratuša je v svoji diplomski nalogi (Dogajanje na vasi v okraju Radgona (1945–1947), Filozofska fakulteta, Maribor, 2010, str. 29) opisala, kaj vse ni pričakalo kolonistov. Nekateri domačini so se okoristili in skrivaj pobrali iz hiš dragocene predmete. Revščina je bila dodatno povzročena na podlagi odtujitve domačinov.

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [5]

1/4