Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [2]

Davča je danes ena izmed največjih, najlepših slovenskih vasi, močno razvit kraj z obdelanimi površinami, mogočnimi kmetijami, trdnimi, velikimi družinami in delavnimi, razgledanimi ljudmi z vsajenimi vrednotami. To je navdih z naravo, delom in življenjem s krščanskimi vrednotami. Prostrana neokrnjena lepota Davče, obdana z zavetji gozdov, bistrih potokov, visokih hribov, kmetije nad tisoč metri, njene lepote in dobri ljudje so iskreno lahko deležni ene same hvalnice ... »Davča sredi raja, trinajst mescov zima traja!« (Milka Kejžar, 1948). Domačini šaljivo pripomnijo, če kdo na dolini težko dela, naj pride gor, med bregove, pa mu bo življenje v dolini takoj lažje.

Davčo so zaznamovale različne vladavine

Največjo slovensko vas Davčo so zaznamovale različne vladavine in bližina državne meje pred drugo svetovno vojno, med vojno in po njej. Vas je že v preteklosti, imela poseben status glede na bližino državne meje in pomemben strateški pomen. Poraz avstrijske vojske v oktobru 1918 je nasilno raztrgal vas Novaki, ki je potem pripadala Italiji. Davča je v tem obdobju spadala pod SHS. Državna meja je bila potegnjena po vrhovih: Blegoš, Črni vrh, Porezen, Petrovo Brdo, Soriška planina, kjer je šla prej meja med kranjsko in goriško deželo. Italijani so bili pretkani. Mejo so začrtali pod vrhovi tako, da so spremljali življenje tudi na tej, jugoslovanski strani. Naši ljudje pa niso videli čez. Nihče, graničarji SHS, italijanska, kasneje nemška oblast, ni domačinom, vaščanom oviral prehoda meje. Kljub nenapisanim dogovorom jih le »videti« niso smeli.

Prebivalci so morali trdo delati za svoje preživetje

Prebivalci so morali delati za svoje preživetje, poleg tega pa se prilagajati različnim oblastem. Preživetje prebivalcev je bilo odvisno od sodelovanja na obeh straneh državne meje. Domačini so imeli v lasti zemljo tudi čez mejo, zato so desetletja prilagajanj ter pogoji za preživetje zelo spremenili življenje tukajšnjih ljudi. A s tem so se okoriščali tudi drugi, predvsem zaslužkarji, zato določenih dogodkov ni bilo moč pozabiti. Med vojnama se je močno uveljavilo kontrabantenje, kar je močno zaznamovalo tukajšnje prebivalstvo. Vse to so omogočale tudi geografske razmere (Ceste na Slovenskem skozi čas, Ljubljana, DRC 2014, str. 336–338): »Najpomembnejši mejni prehodi za cestni promet med Kraljevinama Jugoslavijo in Italijo so bili: Rateče, Petrovo Brdo, Žiri, Hotedršica in Planina«. Torej Petrovo Brdo, v neposredni bližini Davče.

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja v Apačah: Foto: Ivo Žajdela

Italijani so z rapalsko mejo močno prizadeli življenje pod Blegošem

Valentin Zdravko Čemažar je v knjigi Novaki, Novačani in »vaznkaš« skozi čas (samozaložba, 2009, str. 68) zapisal: »Ime Rapalska meja izhaja iz italijanskega mesta Rapallo, kjer je bila 12. novembra 1920 sklenjena pogodba med Kraljevino SHS in Italijo. S postavitvijo meje se je novo življenje prebivalcev ob njej povsem spremenilo, obdelava zemljišča je postala zelo nevarna, obenem pa so se odprle možnosti za kontrabant. Na območju Novakov, v Podplečah, je bil postavljen mejni prehod, poleg tega pa še dva maloobmejna, na Robidenskem brdu in na Razpotju. Postavili so oštevilčene mejnike z oznakami države. Ti so bili označeni na območju Porezna s številkami 29, na območju Črnega vrha pa 32, območje Robidnice 33, območje Tičjega brda 34. Jugoslavija je na svojem območju ob tej meji, imenovani Rupnikova linija, postavila obmejne utrdbe, bunkerje in kasarne, enako je naredila Italija.«

Med vojno je tu potekala meja med nemškim in italijanskim vojnim območjem. Družinam sta leta 1942 nemška in italijanska oblast porušili hiše. Naredili sta presek in s tem utrdili mejo med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem. Družine, ki so bile številčne, so pod streho vzeli drugi domačini, sovaščani. Po rušitvi njihovih hiš leta 1942 niso imeli ničesar.

Ko so Italijani in Nemci uničevali domačije v Davči

Ciril Zupanc je v prispevku Okupacija Selške doline, Loški razgledi, št. 20, 1973, Škofja Loka, str. 277) zapisal: »Pri Plašajtarju (priimek Jensterle) so porušili hišo, hlev in kozolec. Domačijo so po vojni obnovili. Pri Rovtarju (Kos) so porušili hlev in kozolec, hiša pa je ostala, ker je v njej prebivala delovna skupina, ki je postavljala mejne ovire. Pri Čumerju (Čemažar) so vse porušili in družino izselili. Po vojni so se vrnili in obnovili domačijo. Pri Bičkarju (Bevk) so porušili le hlev, družino pa izselili. Vrnili so se po vojni in gospodarski del domačije obnovili. Pri Tušku (Veber) so vse porušili. Domačija ni obnovljena, svet pa je bil z agrarno reformo razdeljen. Pri Kurinu (Guzelj) so vse porušili. Kurinovi so po vojni zgradili novo domačijo, vendar nekoliko odmaknjeno od prejšnjega kraja, v bližini Breliha. Pri Ivanišu (Čerin) so porušili hlev in kozolec, družino pa preselili v Apače, kjer so ostali tudi po vojni. Pri Sorčanu (Kejžar) so porušili hlev, ki so ga domačini po vojni obnovili. Pri Podgojzdarju so porušili kozolec. Družine Sorčanovi, Bičkarjevi in Čumarjevi so bile preseljene v Tuhinjsko dolino, od koder so se po vojni vrnile domov. Kakor so partizani jeseni 1943 to mejo na več odsekih popolnoma odstranili, tako so jo tudi Nemci sami med Sorico in Petrovim Brdom, ko so z razpadom Italije zasedli postojanke v Baški grapi.«

Ko so Nemci v Davči zaradi »meje« z Italijo uničevali hiše domačinov

Jožefa Čemažar (1937) mi je v pogovoru 1. 6. 2021 povedala, njej je povedala Malka Peternelj, roj. Kejžar (1939), Sorčanova: »V Tuhinjsko dolino so bili Sorčanovi med vojno izseljeni za pol leta. Tudi Bičkarjevi so se kmalu vrnili, že leta 1943. Vrnili so se, ker se je lastnik hiše, kjer so bivali, vrnil. V Sorčanovi hiši so bili graničarji, ki ji vselitve družine niso dovolili, podnevi so lahko v njej le kuhali. Oče Sorčan je naredil nedaleč stran od hiše leseno barako, kjer so bivali podnevi, ponoči pa so spali pri Španu. Zraven barake in svoje hiše so imeli njivo. V svojo hišo so se preselili leta 1945.«

Po ustnih virih je domačijo na Tuškovc zažgal lastnik, Stane Veber, p. d. Strojevc, sam. Vsa ostala poslopja pa je minirala posebna ekipa. »Družino pa preselili v Apače,« ta del ne drži in ga bom pojasnila v nadaljevanju.

Spominske plošče na župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Apačah z imeni domačinov, ki so umrli zaradi medvojnih ter povojnih zločinov nacistov in komunistov. Foto: Ivo Žajdela

Partizani in težko pregledna Davča

Po kapitulaciji Italije leta 1943 je meja med italijanskim ter nemškim okupacijskim območjem razpadla in v Davči je bilo osvobojeno območje. Takrat so bili ljudje deležni nasilja partizanov. Partizanske brigade so se po letu 1943, po kapitulaciji Italije, namnožile. Ko so Nemci zasedli območja, ki so bila prej pod italijansko okupacijo, so se jeseni te brigade umaknile, naselile v bolj odročne kraje, kjer so bile varne: Trnovski gozd, Banjška planota, Davča. Nemci potem, ko je bilo potrebno obvladovat še Italijo, niso imele dovolj moštva. Nemci so lahko pokrivali teren na nižje ležečih, naseljenih predelih, ki so bili dostopni z motorizacijo. Primorske brigade so se v Davčo umaknile na počitek. S seboj so prignali ljudi, ki jih je bilo potrebno odstraniti in niso bili Davčarji. Bili so na oznovskih seznamih kot nezanesljivi, zato je na tem območju več grobišč. Pričevalci, med vojno otroci, se spominjajo tudi ubitih, ki jih partizani niso pokopali. »Ubili so jih partizani. Ležali so na boku, bili zviti, zgrbljeni skupaj, na hrbtu, na trebuhu,« je povedal domačin. To je nanj naredilo močan, globok, nepozaben vtis, saj je bil takrat star med deset in dvanajst let. Potrdil je, da se je v Davči dogajalo veliko hudih dogodkov o katerih bi morali spregovoriti. Mnogi pričevalci govorijo o hudih travmah. V Davči je bilo za partizane varno, saj so bile posamezne kmetije na širokem območju, kar je v primeru nevarnosti omogočalo umik na različne strani. To je omogočalo tudi geografsko okolje: strm, težko prehoden teren, visoke vzpetine, strmine, grape. Poleg tega so se partizanske enote s hrano oskrbovale iz tukajšnjih kmetij. Partizani so se dogovarjali tudi z Nemci, zato je posledica tega tudi tragedija na Poreznu.

V Davči so se skrivali gorenjski vosovci

Ivo Žajdela je zapisal: »Območje Davče je veljalo za nekakšno Bazo 20 gorenjskega partizanstva, tam so se zaradi težko dostopnega terena med vojno zadrževale najpomembnejše ustanove komunistične revolucije, med njimi tudi VOS in Ozna. To je vplivalo tudi na povojno dogajanje in na stanje duha danes. Ozna in nato Udba je skupaj s partijskimi terenci ljudi tu okovala v smrten strah, dediči nekdanjih izvajalcev nasilja pa obvladujejo vsa pomembna področja družbenega življenja, od politike, šolstva, kulture do spominske krajine. Ne nazadnje so blizu Dražgoše, ki so osrednji slovenski kraj NOB mitologije z vsakoletnimi razvpitimi proslavami, ki so tipična popolna ignoranca resnice in triumfalistično razkazovanje svoje moči.«

Spominske plošče na župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Apačah z imeni domačinov, ki so umrli zaradi medvojnih ter povojnih zločinov nacistov in komunistov. Foto: Ivo Žajdela

Davčarji so bili med vojno in po njej na smrt prestrašeni

Treba se je postaviti v ta čas, poznati podobo Davče in razumeti razmere tedanjega časa. Po letu 1945 je bila Davča deležna uresničevanja širšega načrta nove povojne oblasti. Davčarji so bili med vojno in po njej na smrt prestrašeni, obubožani tudi zaradi samovoljnega ravnanja posameznikov. Vas Davča je bila med vojno in po vojni »zlorabljena« od oblasti in »pomembnih« ideološko usmerjenih posameznikov, strah vzbujajočih avtoritet iz Selške doline, Škofje Loke, Kranja, ki so svojo moč dokazovali z nasiljem, ustrahovanjem in usmerjali politiko in razmere v Davči od zunaj. V te podle dogodke so vključili peščico labilnih domačinov, ljudi, ki so sejali strah in trepet revnim, garaškim domačinom ter zavirali napredek vasi.

Vas Davča in njeni ljudje so desetletja imeli negativni prizvok, s čimer se je tej vasi delala še dodatna krivica. Še danes se kažejo ostanki tega, zato se tudi beatifikacija Filipa Terčelja in Franca Krašne ne premakne iz mrtve točke. Davčarji so bili brezpravni pred oblastjo, zakonom in pod nasiljem lokalnih oblastnikov še dolgo po vojni oz. dokler so ti živeli. Prebivalci so bili od vojne in vojskovanja duhovno in telesno izpraznjeni. Močna in mogočna oblast, ki je poslušnim zagotavljala lepo sedanjost in bogato prihodnost.

Po vojni je bila na zahodu Davče meja med cono B in Jugoslavijo

Že pred vojno, med in seveda po vojni so bile razmere za posamezne družine v Davči izjemno težke. Vladala je huda revščina, ni bilo osnovne infrastrukture, ki bi omogočala gospodarsko dejavnost. V Davčo je po vojni vodila cestna povezava le s Črnega vrha, a le do Čenda. Poti, kolovozov, steza iz Davče v dolino je bilo več, npr. od Krivca mimo Lajnarja na Špehov grič, mimo Ocvirka do Brentača v Potoku. Precej je bila obljudena pot mimo Varžeta v Podrošt in tudi od Šurka mimo Bideržne v Davčo. To so bile »najbližje« poti, vezi s Selško dolino, s svetom. Pot v Davčo je bila do leta 1961 kolovozna. Na to stran, kjer je danes cesta, so redko hodili. Prva pot je bila furmanska. Potekala je po soteski do Mrovlja in nad današnjo cesto mimo Hrvata.

Iz območja Davče, ki je bilo izjemno obširno, so bili ljudje vezani na trgovino v Leskovici (trgovina je bila približno od leta 1960 pa do leta 1975 pri Bevku, kjer je bila tudi gostilna), Cerknem, Novakih, Gorenji vasi in v dolini pri Zgagu. Socialne stike so gojili v cerkvah v Leskovici, Sorici in na Zalem Logu. Ni bilo medijev, ljudje razmer niti nekaj kilometrov stran niso poznali. Ni bilo zdravil, ne oblačil, hrane je bilo le toliko, kot so je pridelali. Ljudje so bili naveličani meje. Po vojni je bila tod meja med cono B in Jugoslavijo. Zopet tihotapljenje, pravica, ki jo je uzakonjala stiska. Ljudje so se poniževali za košček kruha.

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [4]

1/3