Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [1]

Najprej: »Kolonizacija je neposredna naselitev obvladanega prostora, ne glede na njegovo poseljenost, medtem ko je kolonializem posredno vsiljena oblast, ki praviloma ne uveljavlja politike fizičnega in le deloma stremi za kulturnim uničenjem avtohtonega prebivalstva. V nekem smislu se pojava zlasti od 15. stoletja naprej dopolnjujeta.«

Nasilni izgon nemško govorečih prebivalcev z Apaškega polja

Zgodovinar Dušan Ščap iz Apač je zapisal: »Območje Apaškega polja ima kar nekaj prelomnih dogodkov v svoji zgodovini, ki so močno vplivali na usode tam živečega prebivalstva, ki se je po drugi svetovni vojni skorajda v celoti zamenjalo. Predavatelj mag. Ščap je svoje predavanje posvetil političnim in drugim dogodkom na Apaškem polju v času od konca prve svetovne vojne do konca druge svetovne vojne in nasilnega izseljevanja nemškega prebivalstva iz Apaškega polja. V svojem izvajanju je najprej omenil dogodke okoli dodelitve Apaškega polja k tedanji Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, oziroma kasneje Kraljevini Jugoslaviji. Apaško polje so namreč po 'Senžermenski pogodbi' dodelili Jugoslaviji v zameno za Radgono in Radgonski kot.

Posebno pozornost je namenil dogodkom v času druge svetovne vojne in po njej, kjer je podrobno orisal tragiko nasilnega izgona nemško govorečih prebivalcev, ki so morali v nekaj urah zapustiti svoja ognjišča in se izseliti v Avstrijo. Pri tem se njihova tragična zgodba ni zaključila. Ker so jih zavrnili tudi na sosednjem bregu, so v vagonih na 'nikogaršnjem ozemlju' preživeli kar tri tedne, pri čemer jih je kar 77 zaradi izredno slabih razmer, zlasti mraza, umrlo. Kasneje so se na Apaško polje priseljevali kolonisti po drugi svetovni vojni. Kolonisti, sicer ne vsi, niso bili vajeni kmečkih del, zato so mnogi kaj hitro zapustili Apaško polje in se vrnili v svoje kraje. Na te zaplenjene domove so nato naselili prebivalce iz Prekmurja, ki pa so bili vajeni kmetijskih opravil.«

Spominske plošče na župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Apačah z imeni domačinov, ki so umrli zaradi medvojnih ter povojnih zločinov nacistov in komunistov. Foto: Ivo Žajdela

Komunisti so po vzoru Sovjetske zveze začeli temeljito spreminjati družbo

Barbara Bratuša je v diplomski nalogi Dogajanje na vasi v okraju Radgona (1945–1947) (UNI v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor, 2010, str. 11) napisala: »Iz vojne so izšli zmagovalci komunisti, ki so po vzoru Sovjetske zveze začeli temeljito spreminjati družbo. Da so si utrdili oblast so obračunali z vsemi resničnimi in navideznimi sovražniki. Agrarna reforma in kolonizacija se je v glavnem končala leta 1948, takrat se začne nov tip kmetijskih zadrug, ki močno vplivajo na življenje v vasi. Fond OLO Gornja Radgona obsega 200 škatel. V okraju Radgona so bili v mesecu januarju precej zaposleni z izselitvijo apaških Nemcev, kolonizacijo Apaškega polja ter ob vsem tem še z začetki agrarne reforme.

Nemci so z Apaškega polja pravzaprav izginili 13. januarja 1946. Izgon je potekal tako kot povsod. Prebivalce so izbirali po naprej pripravljenih seznamih od hiše do hiše in jih nalagali na vojaška vozila. Ura je bila pol enih ponoči. Vojaki niti niso znali slovensko in so se v srbščini drli na njih, da so čim prej nabrali nekaj najnujnejših stvari ter jih stlačili na prikolico. Nato so jih odpeljali v Gornjo Radgono, jih stlačili v živinske vagone in jih peljali na Dunaj.

Misleč, da je konec trpljenja, se je to šele začelo. Transport je bil preko Madžarske poslan nazaj proti Jugoslaviji, obtičal za 16 dni na stranskem tiru postaje Murakereztur. Zaradi mraza in pomanjkanja hrane je umrlo 77 ljudi. Tudi v Avstriji jih niso lepo sprejeli. V Sloveniji niso bili Slovenci, ampak Švabi, v Avstriji pa niso bili Avstrijci ali Nemci ampak Vindišarji. Točnih podatkov, koliko so jih izgnali, ni, predvideva se, da je bilo 2.000 do 3.000 oseb.«

Prej narodnostno mešano območje je bilo povsem slovensko

»Kolonizacija se je začela že januarja in se po enem mesecu končala. Ob izselitvi je ostalo veliko praznih hiš, polne shrambe, posode, oblačil. A vse to ni počakalo kolonistov, ampak so domačini izkoristili in iz njihovih hiš pobrali dragocene predmete. Že sam Zakon o agrarni reformi je bil napisan tako, da je dajal prednost pri delitvi premoženja partizanom in njihovim sorodnikom. Upravičenci so bili vsi, ki so sodelovali s komunisti ali bili žrtve fašističnega nasilja. Poleg tega so politiki v kolonizaciji Apaškega polja videli tudi, da bodo na naši severni meji postavili trden, oporni zid med germanskim in švabskim zasužnjevanjem. Nekateri so se vrnili še isti večer domov, nekateri pa so ostali.

Za koloniste so veljale slabše delovne navade od izseljenih nemških družin, ki so zemljo skrbno obdelovale. Nemški kmetje so imeli na tej zemlji bistveno več izkušenj in znanja. Zaradi nižje pridelave je bilo pomanjkanje hrane. Nekateri kolonisti so dobili dobro založena posestva, živeli so razkošno, prodajali so inventar. Posestva so nekateri dobili in niso imeli spoštljivega odnosa. Povečali so se socialni problemi, tu je bilo veliko pijančevanja, ki se je močno razširilo. Stanje se je izboljšalo, ko so začeli posestva obdelovati njihovi otroci. Za novo oblast pa je imela kolonizacija pozitivne posledice predvsem na političnem področju. Prej narodnostno mešano območje je bilo povsem slovensko.«

Kmetje so zaradi obvezne oddaje izgubilo voljo do dela

»Položaj se je še poslabšal z obvezno oddajo. Sovražen odnos do kmeta in obveznosti, ki so ga hotele povsem uničiti, so vplivale tudi na psihološko stanje kmečkega prebivalstva, ki je zaradi vseh teh obveznosti izgubilo voljo do dela. Med ukrepi, ki so direktno kazali na izkoriščanje kmeta, je bila obvezna oddaja. Namen obvezne oddaje je bil – oslabiti kmeta.«

Glede poznavanja razmer je bila Avstrija v začetku leta 1946 polna beguncev, izgnancev se je otepala oziroma ni bila več sposobna poskrbeti zanje. Dušan Ščap mi je v telefonskem pogovoru povedal (19. 5. 2021): »Evidenca je pomanjkljiva. Uprava v Avstriji je bila po različnih regijah večplastna, nekje angleška, drugje ruska, zato različen odnos do sprejemanja izgnanih Nemcev iz Apaškega območja.«

Banat in Apaško polje sta bila »prazna«, saj so ljudi nemške narodnosti pred tem nasilno izselili. V Banatu so tudi mnoge ubili, prav tako so na »Apaškem po koncu vojne izginjali predvsem ljudje, ki so delali na nemških uradih, župan, izginilo je večje število ljudi. Podlaga za obračun z Nemci v okraju Radgona je bil prav tako kot drugod po Jugoslaviji odlok AVNOJ-a z dne 21. nov. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno lastnino.« (Barbara Bratuša v omenjeni diplomski nalogi, str. 12.)

Na obeh straneh so bile hude zadeve

Helena Krauner mi je v telefonskem pogovoru povedala (Občina Apače, 19. 5. 2021): »Naši predniki so bili naseljeni tukaj po drugi svetovni vojni. Dokumenti so uničeni, ni konkretnih podatkov, še vedno se čuti jezo iz zgodovine. Vse je uničeno. Ko smo iskali fotografije, dokumente na osnovi madžarskega in slovenskega projekta, so bili ljudje zadržani in niso hoteli dati dokumentov, fotografij. Zadeve se ne bi smele politizirati, marsikaj je nerazumno, toda, če se boriš za življenje? Vsaka taka tema je razumljena kot politični napad. Izbrisati se teh dogodkov ne da, treba jih je sprejeti. Taki dogodki se ne smejo več zgoditi. Ljudi so pripeljali v Apače, na obeh straneh so bile hude zadeve. Še vedno je problem, dokler bodo tu potomci, se zadeve ne bodo pomirile. Šele čas bo omilil to bolečino.«

O prebivalcih v Apačah spominjajo različni priimki na nagrobnikih na pokopališču v Apačah: Troppenauer, Steyer, Hötzl, Gamzer, Krancelbinδer, Štöber, Probst, Schöffman, Kern-Prost, Schleimer.

Spominske plošče na župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Apačah z imeni domačinov, ki so umrli zaradi medvojnih ter povojnih zločinov nacistov in komunistov. Foto: Ivo Žajdela

Spomini na otroštvo so bili zelo boleči in čustveni

Do opisanih dogodkov je prišlo po vojni. V nadaljevanju se bom dotaknila »kolonizatorjev« iz Selške doline po letu 1946. Da so naseljevali ta prostor so v prazne hiše oziroma na zemljo množično naseljevali družine od marsikod. Tudi prevarane ljudi iz Selške doline: družine iz Davče, Martinj Vrha, Zale, Podlonka. Nekateri, takrat otroci, so danes živi pričevalci v Selški dolini. S starši so se vrnili nazaj, so pa redki tudi ostali na Apaškem polju in v Banatu. Z nekaterimi sem se pogovarjala v Selški dolini, druge sem obiskala v Radencih, Apačah, Segovcih, Lutvercih. Spomini na otroštvo so bili zelo boleči in čustveni.

Vojna in povojno dogajanje sta zapustila veliko opustošenje

Vojna in povojno dogajanje sta zapustila veliko opustošenje. Življenjske zgodbe, ki jih je napisal čas pa odstirajo pravi pogled. Najprej je potrebno najti in razčleniti različne vire in zbrati pripovedi. Ljudje težkih časov niso pozabili. Vsak človek je človek ne glede na to kakšnega prepričanja je. Posledice so še vedno tukaj. Nikoli ne bi bilo tega, če bi se znali uravnoteženo, odprto pogovarjati. To kar se je dogajalo med in po drugi svetovni vojni je edinstveno po celem svetu: revolucija in množični poboji intelektualcev. To kar se dogaja danes, da se skuša resnico utišati, da se o tem ne bi govorilo, je vsekakor edinstveno. Zakon življenja pravi, če v življenju bežimo od problema ali pa gledamo stran, nerešen problem nezadržno drvi k nam. Vsak problem od nas zahteva spremembo, lahko se odločimo za odpravo problema na učinkovit način, sicer svoje življenje posledično podredimo ali izgubimo.

Malo se ve o »prostovoljnem« odhodu v Srbijo in na Štajersko

Davča se je soočala z izgnanci med vojno, z izgnanci po drugi svetovni vojni in s kolonizatorji, ki so naseljevali domove pregnanih po vojni doma, na Apaškem in v Banatu. Medvojni in povojni dogodki so davške družine zelo prizadeli. Izgnane tri gruntarske družine iz Davče v prvem valu na Koroško leta 1945 so bile domena sosedske hudobije in hlepenje po njihovih domačijah. Njihovi rodovi so tu živeli stoletja. Tudi o tem se bojimo spregovoriti.

Zelo malo ljudi pa ve o »prostovoljnem« odhodu prebivalcev zgornjega dela Selške doline v Srbijo in na Štajersko po vojni leta 1946. Mogoče k boljšemu razumevanju pripomore frazem »med Scilo in Karibdo«, izogniti se eni nevarnosti in s tem pasti v drugo.

»Čez štiri leta je prišla nova pomlad, obsijana s svetlobo«

Ali iz ene bede v še večjo bedo. Tem ljudem iz zgornjega desnega brega Selške doline so obljubljali zemljo in velika, opremljena posestva. Mnogi ljudje, borci pa so sledili obljubam, da ne bo treba delati. Kot v pravljici. Verjeli so, bili pa so na »prefinjen« način zlorabljeni. »Prostovoljno.« Ker je odločitev temeljila na »svobodni volji«, se o tem sploh ni govorilo. Bilo je sramotno, ljudje so doživeli globoka ponižanja in se tega zavedali. Dane besede so bile neizpolnjene. Tudi stoletja vcepljene vrednote in pravičnost so naredile svoje. Ni jim bilo vseeno bivati na domovih ljudi, ki so bili iz svojih domov izgnani. S seboj so lahko vzeli le, kar so nesli. Zapustiti dom in svoj kraj je vredno globokega pomilovanja. Mogoče še bolj, ker se je to zgodilo v tako imenovani in opevani »svobodi«. Zato ne morem razumeti zapisa »čez štiri leta je prišla nova pomlad, obsijana s svetlobo« (Ana Šubic, Praznovali po spletu, Loški glas, 25. maj 2021, str. 8). In to danes, ko je o tem napisano več tisoč knjig, več deset tisoč člankov. Nevednost, nerazgledanost, ozkost, neznanje, obremenjenost ali zaplankanost.

Kolonizacija je bila zgrešena zadeva in velika zabloda

Vsa preganjanja, selitve so bile tudi v Selški dolini del širšega, vojnega načrta in agrarne reforme po vojni. Ekonomija sistema komunizma, zadružništvo, družbena lastnina, razlastninjenje kapitalistov je propadlo. Danes bi ta (ne)red nekateri, ki se iz zgodovine niso ničesar naučili, radi nazaj. V nadaljevanju bom prikazala »rezultate« agrarne reforme in zadružništva. Vse to smo imeli, prispevek je delček prikaza skupaj s socialnim (ne)redom, ki se ni obnesel.

Kolonizacija je bila zgrešena zadeva in velika zabloda. Levica bi rada to ureditev nazaj, vendar je vse izven življenjskih okvirov, izven realnosti. »Včasih so se zahvaljevali Bogu, danes ljudje ne poznajo hvaležnosti. Včasih smo šli služit pri dvanajstih letih. Levica je nedorasla. Vi delajte, mi bomo pri koritu. Levici ni mar za narod, problem je, ker so sedaj odrinjeni od korita,« je povedal domačin.

Na Koroško ljudi niso mogli več izgnati. Očitno je bil izgon družin iz Davče decembra 1945 »premalo premišljen«. V Selški dolini so ljudje dokaj pozno, leto dni po končani vojni ali pa šele zdaj, ko se je o tem pisalo, izvedeli za eksodus, da so bile vasi, kmetije prazne, za množični izgon prebivalcev v prvem valu na Koroško. Nekatere zločine je oblast prikrivala. V nasprotnem primeru bi mnenje in pogled ljudje, čeprav so bili lojalni oblasti, na »vrednote« NOB spremenili. Nekateri so med vojno in po njej delali kar so hoteli.

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [3]

1/3