Vlak bez voznog reda je jugoslovanski črno-beli dramski film iz leta 1959. Zgodba prikazuje kolonizacijo rodovitne panonske nižine s strani revnih dalmatinskih kmetovalcev kmalu po koncu druge svetovne vojne. Toliko za primerjavo in v uvod resničnih dogodkov iz zgornjega dela Selške doline za katere ljudje ne vedo. Slika teh dogodkov je ustvarjena na podlagi literature, dokumentacije in pričevanj. Predvidevam, da se je iz Selške doline na to dolgotrajno epizodo podalo več kot 70 ljudi, od tega 34 otrok. Čeprav se je večina »beguncev«, kolonizatorjev po določenem času vrnila v svoj kraj, spominov raje niso več obnavljali, ampak so to kratkotrajno ali dolgotrajno, nepremišljeno, »prostovoljno« avanturo odganjali. Človek v svoji bedi ne dobi vedno pomoči, marsikdaj nekateri to revščino tudi spretno izkoristijo. Kako je možno, da so se ti dogodki prikrili do današnjih dni? Če vemo kaj je bilo, potem vemo tudi, česa ne bi smelo biti in kaj bi moralo biti. Za »sovražnike ljudstva« se je končala ena kalvarija in začenjala druga. Bila je svoboda, a svoboda negotovosti in hudih skrbi.

So zapori, zaslišanja, zaplembe, obsodbe, selitve, pa streljanja ...

Zdenko Zavadlav je v knjigi spominov Križarji. Matjaževa vojska na Slovenskem (Ljubljana, 1994, str. 7) pričeval: »Smo v letu 1946. V prvem letu naše svobode. Žal popolne svobode le za nas, osvoboditelje. So zapori, zaslišanja, zaplembe, obsodbe, selitve, pa streljanja s sodišči in brez njih. Z nami svobodo pričakujoči meščani, trgovci, obrtniki, posestniki, kmetje, razumniki, duhovniki, redovniki in redovnice, ne doživljajo polne svobode, če že niso 'postali' sovražniki. Iz sovražnika Hitlerja 'sovražniki' Titu in Stalinu. Posebej, če imajo kaj premoženja.«

Apače, središče ravninskega in rodovitnega Apaškega polja, kjer so po vojni komunisti storili enega od svojih neštetih zločinov, na razglednici leta 1910.

Kolonizacija in kolonizatorji 

Zdenko Čepič je v knjigi Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (1945–1948) (Maribor, založba Obzorja, 1995, str. 5) zapisal: »Iztekajoče se dvajseto stoletje je stoletje svetovnih vojn, revolucij in agrarnih reform. V prvih letih po koncu druge svetovne vojne so agrarno reformo uzakonili in izvedli predvsem v Sovjetski zvezi. Tudi v Jugoslaviji je bila izvedena in je bila hkrati z oboroženim bojem proti okupatorju izvedena tudi politična revolucija. Nova oblast, ki je bila proti koncu vojne vzpostavljena preko narodnoosvobodilnih odborov preko pokrajinskih oziroma nacionalnih protifašističnih svetov do Avnoja, je v zaključnem obdobju vojne začela kazati odkrit namen, da izvede revolucionarne spremembe tudi na družbeno-ekonomskem področju. Po koncu vojne se je to nadaljevalo z zakonskimi ukrepi, ki so spreminjali zasebno lastnino v državno. Med ukrepe, ki jih je izdala nova državna oblast z namenom spreminjati lastninske in urejati družbeno-ekonomske odnose, je sodila tudi agrarna reforma. Neločljivi del izvajanja agrarne reforme po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji je bila kolonizacija. Predstavljala je obsežen in hkrati zapleten socialno-ekonomski in politični proces, ki je pomenil preseljevanje oz. naseljevanje tako imenovanih kolonistov na območja zunaj kraja njihovega dotedanjega bivanja. Cilj zunanje in notranje kolonizacije je bil naselitev zemlje, ki so jo 'zapustili' pripadniki nemške narodnosti. Zvezni zakon o agrarni reformi in kolonizaciji je dal precejšen poudarek prav socialno-političnemu pomenu kolonizacije, ko je večji del zemljišč, zaplenjenim osebam nemške narodnosti v Vojvodini, namenil za naselitev borcev Jugoslovanske armade.«

Rek zgodovina je učiteljica življenja je le floskula

Zdi se mi, da je rek zgodovina je učiteljica življenja le floskula (lepo zveneča fraza) iz katere se nismo še ničesar naučili ali pa zelo malo. Kako prevarani so bili primorski Slovenci v času SHS, dobro desetletje in pol pred kolonizacijo, ki jo je izvajala FLRJ, nam pove naslednje resnično dejstvo. Zgodovina se ponavlja, z nerazčiščeni dogodki se ponovno moramo soočiti, ker jih nismo ustrezno rešili. Vse je bilo zelo blizu.

Preseljevanje primorskih Slovencev v različne slovenske pokrajine se je začelo že med prvo svetovno vojno, saj je na Primorskem divjala vojna. Na Primorskem so bili pod fašistično oblastjo davki neznosni. Ljudje jih niso mogli poravnavati, ponudili so jim posojilo. Gorje je bilo za tistega, ki ga je vzel in gorje za tistega, ki ga ni vzel. V obeh primerih sta hiša in zemlja šla »na kant«. Iz tega so sledile Egipčanke, aleksandrinke (aleksandrínka je naziv za zdomske Slovenke, ki so od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne odhajale v Egipt, zlasti v Aleksandrijo).

Kolonizacija Kosova se je začela leta 1919–1920

Alojzij Turk je v knjigi Škof Janez Gnidovec (Celje, Mohorjeva družba, 1992) napisal: »Z nastankom Jugoslavije so začeli v te kraje /str. 63/ pošiljati 'po potrebi službe' take, ki so bili v domačem okolju nezaželeni, najprej vojaštvo in uradnike, pozneje so prihajali obrtniki in delavci. Bili so iz vseh koncev države, mnogi med njimi so bili katoličani. Duhovnikov je bilo malo. Življenjske razmere so bile za priseljence zelo težke. Kraji Južne Srbije so bile stoletja pod turško oblastjo in so gospodarsko zaostajali za ostalo Evropo.

Ljudi, ki so pod fašizmom trpeli nasilje zaradi svoje narodnosti, ni bilo težko prepričati, da se jim v Jugoslaviji ponuja lepa priložnost za svobodno in udobno življenje. Priseljenci naj bi pomagali odpravljati kulturno zaostalost, hkrati pa zatirati makedonsko narodno zavest in tako prispevati k uresničitvi zamisli o jugoslovanski oz. veliko srbski narodnosti. Škofa Gnidovca so povsod sprejemali s spoštovanjem, ko je pripovedoval o tragediji ljudi, ki so v stari domovini zapustili vse, da bi rešili svojo narodnost, tukaj pa so jim hoteli vzeti narodnost in vero. Manj trdni so popustili in to so v pravoslavni veri tudi potrdili v cerkvi. Po prvi svetovni vojni se je začela z nastankom Jugoslavije kolonizacija nekaterih predelov. Kolonizacija Kosova se je začela leta 1919/20, brez ustreznih načrtov, brez nravnih načel. Bilo je veliko zlorab in nepravilnosti, veliko razočaranj. Najbolj je srbska oblast zatirala albanske družine, ki so živele v lakoti, revščini, zato je prišlo do prepirov, ubojev /str. 66/. Pogosto so živeli v enem prostoru, v planinskih krajih, revnih bajtah. Najhuje je bilo za albanske katoličane. Otroci so bili brez obleke, poleti in pozimi, zato je bilo veliko umrljivosti. Bilo je veliko podkupljivosti. Nekatere komisije so bile slepo orodje raznarodovanja in pritiska za prestop katoličanov v pravoslavje. Dobro zemljo so ponujali muslimanom, če sprejmejo srbsko vero in narodnost: biti pravoslaven in Srbin, če hoče v službi napredovati /str. 68/.«

Albanci in Makedonci so bili brezpravni pod Turki in Srbi

»Vsa stoletja pod Turki in v novi državi so bili Albanci in Makedonci brezpravni pred tujo oblastjo in zakonom. Začeli so se pojavljati uporniki, teklo je veliko krvi, maščevanja /str. 69/.

Beograjska vlada je spoznala vrhunec nasilja, zato je v te kraje poslala veliko število uradnikov. Tako se je začelo veliko preseljevanje uradništva in strokovnjakov, ki so jim šteli dvojno štetje let za pokojnino. To je bila slaba tolažba, poleg atentatov je obstajala nevarnost malarije, tifusa, življenjske razmere so bile borne, pešačenje do osem ur do zdravnika, tropi volkov. Le ena ozkotirna železnica je preko Niša in Skopja povezovala Beograd s Solunom. Posebno usodne so bile take razmere za Slovence, ki so jih z lepimi obljubami privabili iz Primorske /str. 67, 85/.«

Slovenci s Primorske v Bistrenici pri Demir kapiji v Makedoniji

»Vas Bistrenico pri Demir kapiji v Makedoniji bi lahko imenovali 'slovenska tragedija in sramota'. Ljudi, ki so pod fašizmom trpeli, ni bilo težko prepričati, da jim je v Jugoslaviji ponujena lepa priložnost za svobodno in udobno življenje. Na Primorskem je divjala vojna, ko se je končala, se je začelo preganjanje vsega slovenskega. Srbi so sanjali o veliki Srbiji, Makedonce so želeli spremeniti v Srbe. Leta 1929 so med Primorci zasejali veliko propagando za izselitev v Južno Srbijo. Ljudi so prepričevali o idealnih razmerah, ki jih tam čakajo: rodovitna zemlja s štirimi žetvami, mogoče je pridelati vse poljščine, da bodo obogateli čez noč. Obljubljali so jim stanovanjska in gospodarska poslopja, državno pomoč. Obetali so, da bo država dala vsakemu državljanu dva vagona za prevoz živine, imetje. Govorili so, da je podnebje ugodno in zdravo. Zamolčali pa so, da je tam malarija, tifus, neznosna vročina. Načrt je bil tudi ženitev z Makedonskimi dekleti, prisilili bi jih prestopiti v srbsko pravoslavno cerkev, imena in priimke bi jim posrbili. V resnici so bili Slovenci s Primorskega ogoljufani in zapeljani, saj so jih brezvestneži z blestečimi obljubami premamili, da so zapustili svoje domove okrog Gorice in se naselili v Makedoniji. V vas se je naselilo vsaj 50 slovenskih družin. Priseljence je čakalo veliko razočaranje: zapuščene, skrajno preproste hiše zidane iz blata, do decembra leta 1931 so imeli skupno kuhinjo. Tudi zdravje je bilo v nevarnosti, saj so je razsajal tifus, pegasti in trebušni ter tudi tropska malarija /str. 57/.«

Potem so prišli še Bolgari in naseljence pregnali

»Prometne zveze so bile slabe in nevarne zaradi upornikov. Na Kosovu in v Makedoniji tudi kraljeva beseda ni imela nobene moči. Tam je vladal zakon nasilja in samovolje krajevne oblasti, policije, orožnikov in vojske. Fantje so pobegnili nazaj, družinam pa ni bilo možno, ker niso imeli denarja za prevoz. Škof Gnidovec je začutil stisko in iskal pomoč kaj bi lahko naredil za te ljudi. Organizatorji preseljevanja so jim obljubljali, da bodo imeli v novi 'domovini' cerkev in duhovnika. Nad vasjo so res zgradili cerkev, a ne katoliško, pravoslavno. Duhovnik je bi pravoslaven. Škof Gnidovec je naredil vse, da je reševal te ljudi, ki so v svoji domovini zapustili vse, da bi rešili svojo narodnost, tukaj pa se jim to hoče vzeti. V začetku se je škof vračal tudi od kralja Aleksandra poln poguma, ki je z besedo jamčil, da bodo naseljencem pravice zagotovljene. Manj trdni so pod grožnjami klonili in prestopili v pravoslavje, do ostalih priseljencev pa se je nagnetlo sovraštvo. V začetku druge svetovne vojne, po bolgarski zasedbi, pa se ni bilo več varno predstavljati za Srba. Bolgari pa so vse naseljence pregnali, na novo zgrajene cerkve porušili, Slovenci so se porazgubili na vse strani. Takih vasi je bilo več, z naseljenimi hrvaškimi Istrani in primorskimi Slovenci. V skopski škofiji so bili katoličani neznatna manjšina raztreseni med pravoslavno in muslimansko večino. Med ljudmi je vladala kulturna zaostalost kot posledica petstoletnega turškega suženjstva za dodatek pa še kužne bolezni .« Tako je tragedijo nekaterih Primorcev v Makedoniji opisal Alojzij Turk v knjigi Škof Janez Gnidovec (Celje, Mohorjeva družba, 1992).

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja v Apačah: Foto: Ivo Žajdela

Kolonizacijo po drugi vojni so izvajali v dveh fazah

Zdenko Čepič je v knjigi Agrarna reforma in kolonizacija v Sloveniji (str. 185–237) zapisal. »Poročilo o poteku kolonizacije kaže celotno problematiko preseljevanja, oz. do naseljevanja kolonistov do leta 1946, od vremenskih pogojev, do problemov z organizacijo prehrane pa do vprašanja evidenc. To slednje je razlog, da ni točnih spiskov priseljencev, kar onemogoča celovitejši in točen prikaz kolonizacije Apaškega polja po drugi svetovni vojni. Kolonizacija je bila izvajana v dveh fazah, ko so kolonizirali predvsem zaradi 'narodnostno' očiščevalnega razloga, v glavnem 'nemški otok' na Apaškem polju, druga pa je povezava z razvojem kmečkega delovnega zadružništva in začetki kolektivizacije kmetijstva. V Sloveniji so bila za to predvidena območja in kraji, od koder so se med vojno oz. med in ob koncu vojne izselili ali bili po koncu vojne izgnani Nemci: Apaško polje, ravnina ob Muri na avstrijsko–slovenski meji zahodno od Gornje Radgone, in Kočevska.«

Kolonizacijo leta 1945 so »dopolnjevali« leta 1947 in 1948

»V okviru Slovenije se je na Apaško polje naselilo petkrat več ljudi kot v Vojvodino. V naprej so določevali kdo, kakšen poklic bi želeli v določenem kraju, kar je pri kolonistih, ki so želeli bivati skupaj, povzročalo nejevoljo. To je povzročalo tako hudo kri, da so se nekateri želeli vrniti takoj. Kolonizacija je imela povsem odkrit politični vidik. Sorazmerno so po vaseh razporejali člane KP, ki bi med kolonisti politično delovali in po vaseh 'izboljšali' politično stanje, kjer je in ker je na volitvah v ustavodajno skupščino OF novembra 1945 dosegla najnižje rezultate v vsej Sloveniji. Kolonisti so dobili v povprečju pet hektarjev velika posestva. Dodeljena jim je bila zemlja, pravega gozda pa ni dobil nihče. Kolonisti so ustanovili tudi kmečke delovne zadruge, za kar pa ni bilo velikega navdušenja. Aktivisti so koloniste silili v KDZ s pretnjami, češ da bodo tisti, ki ne bodo vstopili, izgubili status kolonista in bodo preseljeni. Kolonisti so se precej vračali nazaj domov, ne da bi obvestili pristojne organe. V Apaški dolini število kolonistov ni znano. Obe vrsti kolonizacije sta imeli isti cilj: naseliti zemljo, zagotoviti njeno obdelovanje in narodnostno prenoviti do tedaj z Nemci naseljeno ozemlje. Kolonisti so bili predvsem iz kmetijsko revnih predelov s presežkom prebivalstva. Zvezni zakon o agrarni reformi in kolonizaciji je dal precejšen poudarek prav socialno – političnemu pomenu. V Apaško dolino so v letih 1947 in 1948 prihajali še novi kolonisti, tisti, ki so se vrnili iz Vojvodine. Za koloniste iz Slovenije so bili določeni kraji v južnem Banatu, na meji z Romunijo: Vršac 700 družin, skupaj v vseh krajih 2.411 družin.«

Spominske plošče na župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Apačah z imeni domačinov, ki so umrli zaradi medvojnih ter povojnih zločinov nacistov in komunistov. Foto: Ivo Žajdela

285.000 hektarjev za naseljevanje »borcev Jugoslovanske vojske«

Zdenko Čepič je v omenjeni knjigi zapisal (str. 185–237), »da je bila neločljiv del agrarne reforme po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji kolonizacija. Z zunanjo kolonizacijo so reševali socialna in gospodarska vprašanja, predvsem v Vojvodini tudi politična. Kolonizacija je bila najmočneje izvedena na tistih območjih, od koder so se izselili, pobegnili ali pa so bili izgnani pripadniki nemške narodnosti. Zemlja v Vojvodini je postala na osnovi avnojskega odloka iz novembra 1944 državna imovina in tako prešla v zemljiški sklad agrarne reforme in kolonizacije. Velik del te zemlje je bil razdeljen med koloniste 285.000 hektarjev za naseljevanje borcev Jugoslovanske vojske, ki se prijavijo in obvežejo, da se bodo na to zemljo naselili in jo obdelovali.

Nova jugoslovanska politična oblast je povojno kolonizacijo predvidevala že v času vojne. Za koloniste iz Slovenije so bili določeni kraji v južnem Banatu, Vršac 700 družin, Mariolana 480, Velika Greda 400, Gudurica 250, Veliki Gaj 220, Stari Lec 180, Sečenovo 140, Veliko Središte 130, Vlajkovac 100, Jermenovci 100, Boka 170, Neuzina 130. To so bila naselja v južnem Banatu, v krajih, ki ležijo na območju Vršačkih planin in v ravninskem delu. Tu so bila kvalitetna zemljišča. Med vojno je tu živelo 120.450 Nemcev, ena petina vseh prebivalcev Banata.«

Iz Slovenije je v Banat potovalo osem vlakov oz. 755 družin

Čepič: »Vinogradništvo kot pomembna panoga je najbrž odločilno vplivalo na izbiro teh krajev za naselitev Slovencev. Komisija je namreč menila, da bodo Slovenci najbolje nadaljevali vinogradniško tradicijo Vršca. V resnici pa je očitno primanjkovalo takšnih, ki so to panogo obvladali. V prvih letih so bili vinogradi okoli Vršca uničeni zaradi neznanja. Kolonizacija se je začela že v začetku septembra 1945, a za Slovence sorazmerno pozno, v novembru 1945. Transport, potovanje je trajalo teden dni. S seboj so lahko vzeli 1.000 kg prtljage na družino. Vsakemu vlaku je bil priključen vagon s tremi medicinskimi sestrami in vagon, v katerem je bila kuhinja, saj je bilo potrebno zagotoviti vsakodnevno toplo hrano. Zaradi hude zime so v vsak vagon namestili majhno pečko, gašperček. Iz Slovenije je potovalo 8 vlakov, 755 družin. Od tu so koloniste razvozili po vaseh, ki so jim bile določene. Naseljevanje Vojvodine so morali izvesti čim hitreje in čimbolj učinkovito tudi zaradi jesenske setve. Težave so bile s prevozom kolonistov preko Donave, saj sta bila usposobljena le dva prehoda, pontonski most pri Novem Sadu in trajekt pri Smederevu. Preko Donave pa je dnevno šlo tudi do 144 železniških vagonov. Kolonisti so se znašli v Vojvodini v zimskem času, zato je bilo precej problemov s prehrano, kurjavo, pestilo jih je pomanjkanje hrane in živine.«

V prazni in močvirni Banat so naseljevali Nemce med letoma 1719 in 1728

Grozote druge svetovne vojne in nič manj grozne povojne razmere, so zabrisale mnogo spomina. Nemški kolonisti so se tu, v Banatu, naselili v 16. stoletju, po porazu Turkov. To je bilo zamočvirjeno ozemlje južnega Banata, ki je takrat spadal pod Madžarsko. Prvi prebivalci so prišli v Gudurico, ki spada pod občino Vršac, iz območja reke Mosel v zahodni Nemčiji in iz Alzacije med letoma 1719 in 1728. To območje je bilo izropano med vladavino Turkov, zato so prvi kolonisti težko živeli. Nemci so na območju Banata živeli do leta 1944, ko so sovjetske in jugoslovanske sile osvobodile ozemlje Banata.

Kolonisti so bili v večini revni

Slovenci so za odhod v Vojvodino morali izpolniti prošnjo. Dokument Arhiva Republike Slovenije (AS 1810, Okrajni narodni odbor Komen, t. e. 13) razkriva navedeno, da je družinam Ministrstvo za kolonizacijo odobrilo odhod v Vojvodino. Seznam je moral vsebovati ime in priimek kolonista in družinskih članov, ki so se naselili z njim, prejšnji poklic kolonista, naslov hiše, ki so mu jo dodelili, kraj in okraj od koder se je preselil, površina zemlje, ki so mu jo dodelili, ali je izvrševal kakšno obrt in katero, premoženje, ki ga je zapustil v Sloveniji. Vabili so jih tudi z brezplačnim prevozom, družina je dobila potne in vozne dovolilnice. Kaj vse je potrebno, da kraj zaživi? Katere dejavnosti, usposobljenosti? Paleta različnih poklicev, dejavnosti, ki se prepletajo časovno v kmečkem, podeželskem okolju: zidarji, tesarji, kovači, delavci na polju, učitelji, zdravstveno osebje, pošta, prevoz, osebje za varnost ...

Čepič (str. 231: »Kolonisti so bili v večini revni. V vseh petih krajih, naseljenih s slovenskimi kolonisti, je bilo le 17 takih, ki so imeli uradno status obrtnika. Bili so sodarji, mizarji, ključavničarji, kovači, čevljarji; ukvarjali so se s takšnimi dejavnostmi, ki so potrebne za življenje v vsakem mestu.«

Povojno časopisje je bilo pod strogim ideološkim nadzorom

Časopisi, Kmečki glas, Ljudska pravica, Slovenski poročevalec, so leta 1945 poročali in vabili kolonizatorje v Vojvodino in jim obljubljali med in mleko. Povojno časopisje je bilo pod strogim ideološkim nadzorom. Publicistika med vojno in po vojni je bila strogo določena in pokaže drugačen način časa. Predvidevali so, da se bo v Vojvodino naselilo 3.000 slovenskih družin, a se jih je le polovico od teh (Čepič, str, 209). Koliko jih je dejansko odpotovalo v Vojvodino, je bilo znano iz podatkov o transportih. Število, koliko se jih je v resnici naselilo v Banatu, pa je različno. Ob naselitvi so kolonisti dobili zemljo, hišo z gospodarskim poslopjem in pripadajoči inventar, zemljo (4,5 ha). Težave so bile v Vršcu, kjer so se v hiše vselili kolonisti, ki so prišli sami. Problem je bila tudi različna kakovost hiš, zato je prihajalo do zavisti in nezadovoljstva. Za mnoge koloniste je bilo potrebno poskrbeti tudi za oblačila, problem je bil s prehrano, saj s seboj niso mogli vzeti ničesar, kar so pridelali doma. Pomanjkanje živine je kasneje vzpodbudilo tudi ustanavljanje zadrug in kolektivno obdelovanje zemlje (Zdenko Čepič, str. 185–237).

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Davča, kolonizacija, Banat, Apaška dolina [2]

1/2