Nadaljevanje iz: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [13]

Na tem območju so ubili toliko ljudi, da je groza

Andrej Demšar (1930–2019) mi je omenjena območja pokazal leta 2017, in povedal. »Tu so tipični tereni za umore med vojno in po njej. To je bil zelo odmaknjen del, da so lahko delali, kar so hoteli. Grobišč v Martinj Vrhu je več, tudi na Čemšiš. Tam so med vojno Nemci domače selili, potem pa so se tam zadrževali partizani. Tudi v /Svetinovi/ Ukani je to omenjeno. Na tem območju so ubili toliko ljudi, da je groza. Ljudi so prignali od povsod, najbolj se spominjam Frančiška Tuška (1905–1943), p. d. Brnoževega iz Zgornje Luše, s pumparicami, ko so ga prignali od nekje. Muštrova grapa je grobišče, ne na enem mestu. Žrtve so nalagali po plasteh. Na Koširjevšu so grobovi. Ta bolečina je zasidrana v človeku, raste s človekom. To imam v sebi, to nosim v sebi, teh občutkov, te groze ne znam niti povedati. Včasih po vojni smo hodili k stricu v Martinj Vrh delat. Če smo se zvečer zadržali predolgo, da smo šli po temi, nas je bilo groza iti skozi Muštrovo grapo. V sebi imam za vedno, kar so delali.«

Spomnim se lobanje, ki je ležala kot ena izmed drugih skal

»Ljudem se mora dati zadoščenje, samo kako to speljati? Spomnim se lobanje, ki je ležala kot ena izmed drugih skal. Nekoč mi je na paši ušla krava. Precej daleč sem jo moral iti iskat, v koprivah je ležala lobanja. Kdo ve, čigava je bila? Oče je povedal mežnarju na Zalem Logu, pa jo je odnesel.

Vsi vemo, kdo in kaj so imeli prste vmes pri duhovnikih (Terčelju in Krašni). Da so bili Davčarji, to se je govorilo po vojni. Nekateri bi danes radi Davčo in Davčarje zakrili. Ivan Albreht je napisal tako, kot je bilo. Kaj mu oporekajo? Takrat, ko je Gačnik postavil spominsko ploščo v Davči, jo je (Kurin /Lado Guzelj – Kurin, 1928–1973/) hotel stolči. Ko sem gledal njegov nagrobnik, je bil takrat mladoleten. Bil je žrtev sistema. Bil je otrok, v to so ga pripravili.

Obsojajo tistega, ki danes to pove. Obsoditi bi morali tistega, ki danes to zakriva. S tem Davča ni blagoslovljena. Z zakrivanjem gre za globoko blatenje kraja, ostaja prekletstvo. Ljudje niso krivi, da je sistem vzgojil tako divje domačine partizane. Največja tragika je, da je sistem načrtno uporabil za oblast in izvajanje teh krutih dejanj neinteligentne in nedorasle osebe, ki so se šele kasneje zavedali svojih dejanj in potem zelo trpeli.« Omenjeni pričevalec je ta morišča pokazal več ljudem.

Manj ko človek ima, bolj je hvaležen. V življenju se vse uredi, vsaka, še tako divja reka se nekje razlije in umiri. Toda ko se življenje spreminja, pričakuje od nas tudi dejanja, ne le čakanja. Če se temu izogibamo, v življenju ne dobimo tistega, kar nam je namenjeno.

 Prekopi, grobovi. SI-ZAL-ŠKL 0029, KLO Davča, spisi 1947, t. e. 3, a. e. 7.

Knojevci na Soriškem: »Bali smo se jih kot hudič križa.«

»Knojevci so bili kot volkovi v brlogu. Bili so nastanjeni v Sorici, na Sp. Štentlah. Mama v tej hiši se jih je tako bala, da je dosegla izselitev iz njene hiše v barake nad vasjo. Kako so vpili! Kako so rjuli! Še po petdesetih letih nekateri niso upali povedati, da so bili na Ek /domače ime za domačijo v Sorici, op. a./ knojevci. Tako smo se jih bali. Ko sem šla v cerkev, nisem upala niti pogledati tja na Ek, tako sem se bala. Bala sem se iti skozi Zali Log,« je leta 2016 povedala Ivanka Egart (1922) iz Spodnjih Danj. Njeno izjavo potrjuje tudi Slavko Gartnar (1928).

Peter Kemperle (1935), p. d. Koštnar, Spodnja Sorica, mi je 27. 3. 2014 povedal: »Knojevcev nismo poznali. Cela vas se jih je bala. Bali smo se jih kot hudič križa. Če si kaj narobe rekel, si dobil šus. Bilo jih je več, štirje, pet. Stanovali so v zapuščeni, leseni baraki nad Kejžarčkom, v kateri so bili v času Italije graničarji. Bili so kot volkovi v brlogu.«

Ivan Kejžar v knjigi Soriške družine (samozaložba, Škofja Loka, 2019, str. 166): »Gospodarja iz te hiše Martina Jensterla so na Zalem Logu brez sojenja usmrtili, bil je brez krivde kriv.« Martin Jensterle, p. d. Sp. Štentlarjev, je bil eden od »izginulih« takoj po vojni, torej eden izmed 24 moških, ki so jih komunisti umorili takoj po vojni leta 1945. Vdova je imela zato hude zdravstvene težave, kar je razvidno iz arhivskih dokumentov. Večinoma ljudje, ki niso potrebovali dovolilnic za Primorsko ali za Cerkno, ne vedo, da je meja sploh obstajala. Bili pa so tudi tako prestrašeni od vojne, da brez potrebe niso zapuščali domov.

Sorica. Izselitev domačinov iz hiše na Griču zaradi vselitve knojevcev. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki, Krajevni ljudski odbor Sorica, SI ZAL, ŠKL 24, t. e. 2, Spisi 46–47. Dokument se nanaša na hišo v Zgornji Sorici 17, p. d. Spodnji Štentlar.

Zaseda oznovskih morilcev nad Sorico

Janez Egart (1926–2020), p. d. Kemperlov, iz Spodnje Sorice mi je povedal: »V Davči pri Bičkarju je bil vod oznovcev. Eden izmed teh oznovcev je mojemu bratu Maksu pripovedoval, da so prišli v zasedo v Sorico z namenom, da bi ubili nekaj fantov iz Sorice, ki so se vrnili iz nemške vojske. Čakali so na križišču v Zgornji Sorici, od koder je danes speljana cesta proti Bohinjski Bistrici (takrat ceste še ni bilo), desno proti Spodnjim in Zgornjim Danjam ter Torki. Fantje, ki so jih čakali, pa niso prišli, ker so šli vasovat k dekletom v podgorske vasi. Tam so se dlje časa zadržali. Ker jih ni bilo, so se oznovci vrnili nazaj v Davčo. To, da so se zadržali pri dekletih, jim je rešilo življenje. Drugače bi jih pospravili, saj so imeli tako nalogo.«

Zahodna meja je bila ena izmed najbolj varovanih meja

Davča se je soočala z izgnanci med drugo svetovno vojno in tudi po njej. Tretja davška povojna tragedija (kolonisti) je imela odmeve celo v drugih delih tedanje Jugoslavije. Ob teh prispevkih lahko odkrijemo pravo bistvo dogodkov. Po vojni je tod (po bivši rapalski meji) potekala najbolj varovana zahodna meja med Jugoslavijo in cono B Julijske krajine (meja med conama A in B Julijske krajine, t. i. Morganova linija, je potekala nekoliko vzhodno od reke Soče; poleg tega sta bili coni A in B tudi na območju Trsta). Tudi literatura navaja, da je po vojni, v letih 1945–1947, potekala meja po stari rapalski meji. Po vojni je cono B Julijske krajine upravljala jugoslovanska oblast.

Peter Polajnar (1928–2025) mi je 16. 11. 2021 povedal: »Zahodna meja je bila ena izmed najbolj varovanih meja, zid. Bila je glavna zapora proti zahodu. Italijanska in severna avstrijska meja sta bili najbolj zastraženi zaradi 'kapitalistov'. Bolgarska meja je bila odprta. Srbi so ob praznovanjih Bolgarov lahko bolgarsko mejo prosto prestopali in obratno.«

Pripadniki KNOJ-a so na obeh mejah neusmiljeno ubijali

Ivan Košutnak je v knjigi Resnica o domobranstvu (Nova Slovenska zaveza, 2011, str. 63) zapisal: »V cono A pod zavezniško vojaško upravo so se zatekali številni begunci iz cone B ter Slovenije, pri čemer so morali prečkati dve meji. Močno zastraženi sta bili stara rapalska meja kot tudi začasna medconska meja s cono A. Nasprotno so bile na zavezniški strani medconske meje vojaške straže samo na cestnih mejnih prehodih. Pripadniki KNOJ-a so na obeh mejah neusmiljeno pobijali begunce in včasih celo neprevidne vaščane pri kmečkih opravilih na začasni conski meji, ki je ponekod potekala kar sredi vasi ali pa po sredi zemljiške parcele posameznega lastnika.« Komunistična ideologija ni spoštovala življenja. Zločini niso bile napake, ampak zavestne odločitve.

KNOJ je predstavljal vojsko, ki je imela politične naloge

Albert Svetina v knjigi Od osvobodilnega boja do banditizma (založba Nova obzorja, Ljubljana, 2004, str. 201): »Slovenski KNOJ so prav tako priključili v centralni KNOJ, predvsem v obmejno stražo in vse skupaj trdno držali v svojih rokah. Z razpustitvijo glavnega štaba slovenske partizanske vojske je bilo konec slovenskega partizanstva. Enote slovenskih partizanov so preuredili in podredili srbski komandi jugoslovanske armade. Okrog tega ni bilo prerekanja. KNOJ je predstavljal vojsko, ki je imela politične naloge. Med temi je imelo posebno težo varovanje meje. Razmerja med Ozno in KNOJ-em ni določil Maček, ampak Tito in Ranković. Maček je lahko prevzel poveljstvo KNOJ-a samo za posebne akcije.«

Prestopiti mejo je bilo po vojni tako nevarno, kot bi nosili naprodaj glavo

Kako točno je skozi Davčo potekala ta meja, se ne ve. Uradno po rapalski oziroma po italijansko-nemški meji, ki je veljala do kapitulacije Italije leta 1943. Ljudje, ki so jih »prostovoljno izgnali«, so živeli ob meji, ki je bila določena med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem. Prehod meje je bil uradno določen samo na določenih prehodih, in še to samo podnevi. Dovoljen je bil le za dvolastnike zemljišč. Pri tem so morali povedati, s kakšnim namenom in kam gredo. Prestopiti mejo je bilo po vojni tako nevarno, kot bi nosili naprodaj glavo. S tega območja ni bilo izhoda.

Albert Svetina (Od osvobodilnega boja do banditizma, str. 221): »Na meji smo predvsem opazovali, kdo kam potuje. Tisti, ki so iz jugoslovanske cone odhajali v zavezniško, so postali za Ozno sumljivi. Vodili smo jih v posebni evidenci. Tisti, ki ni bil iz zasedbene cone, ni mogel čez mejo med conama. Ljudje z druge strani predvojne rapalske meje med Jugoslavijo in Italijo, ki je obstajala do sklenitve mirovne pogodbe z Italijo in priključitve Primorske Sloveniji oz. Jugoslaviji leta 1947, niso mogli čez mejo. Na rapalski meji je bilo do takrat polno oznovskih oficirjev, ki so spremljali vlake in nadzirali promet ter gibanje prebivalstva.«

Meja je močno zaznamovala življenje in značaj ljudi

Zgodovinsko zapostavljeni temi o izgnancih in kolonistih v Davči in na Soriškem sta povezani z mejo. Predstavila sem mejo v različnih režimih, ki je tu potekala ter na tem območju močno zaznamovala življenje in značaj ljudi. Predstavila sem temi o nasilni, »prostovoljni« deportaciji, o kolonistih, ki sta bili predstavljeni v reviji Zaveza v štev. 121 (oktober 2021) z naslovom Vlak brez voznega reda in v štev. 122 (december 2021) z naslovom Božič 1945 o izgnancih, o povojnem izgonu. V treh delih v Zavezi štev. 124, 125, 126 sem predstavila tudi življenje ob rapalski meji. S temi prispevki so pojasnjene razmere, ki so vplivale na življenje na tem območju. S tem so vsaj malo obelodanjene okoliščine, v katerih sta leta 1946 umrla duhovnika Filip Terčelj in Franc Krašna in imajo še danes velik vpliv. Nekateri še danes spuščajo meglo, saj bi radi zakrili te hude zločine. Nasprotujejo resnici o okoliščinah umora duhovnikov in vzdržujejo molk. V vseh teh prispevkih sem pojasnila tudi to ozadje, razmere na tem območju v času umora duhovnikov.

Zločini so si ob meji v Davči in Sorici kar sledili

Že med vojno se je dogajalo več pomembnih dogodkov, ki so si sledili po določenem zaporedju. Tako imenovana osvoboditev ter zasedba celotne Primorske in predvsem Trsta je ob koncu vojne leta 1945 postala najpomembnejša naloga slovenskega 9. korpusa in jugoslovanske 4. armade.

Prišlo je do »slavne bitke« na Poreznu marca 1945. V maju ali juniju 1945 je »nastalo« veliko grobišče na Črnem vrhu, v maju je sledilo tudi t. i. izginotje 24 moških iz soriških vasi (do danes sem ugotovila 38 ubitih). V decembru so izgnali 125 prebivalcev iz vasi pod Ratitovcem ter tri družine iz Davče in Zalega Loga. V januarju 1946 so na grozovit način umorili duhovnika Filipa Terčelja in Franca Krašna. Duhovniki so bili ljudstvu še zadnja opora in edini zaupanja vredni ljudje. Oblast se je moči in vpliva duhovnikov zavedala.

Štiri mobilizirance v nemško vojsko iz Davče so umorili ob vrnitvi po vojni

Okoliščine umora Terčelja in Krašne so zdaj s temi zapisi veliko bolj osvetljene. Vedela sta za prej omenjene dogodke in za zaprti prostor v zahodnem delu Davče. Krašna je kot domači duhovnik obiskoval ljudi tudi na prepovedanem območju in ljudje so mu zaupali. Ljudem sta duhovnika poskušala pomagati. Poleg njunega umora so po vojni sledili umori ljudi v Davči, ki so želeli prečiti mejo, ter umori vračajočih se nemških mobilizirancev. Po do zdaj znanih podatkih jih je od dvanajstih fantov, mobiliziranih v nemško vojsko iz Davče, šest umrlo na frontah, dva sta se vrnila, štiri so umorili ob vrnitvi.

Konec v: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [15]

1/3