Nadaljevanje iz: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [12]

Potikali so se naokrog, vohunili, da so lahko obsojali. Same sitnosti in strah.

Marica Prezelj (1935), p. d. Podgrivarjeva, Davča, mi je 9. 10. 2021 povedala: »Po vojni je bila tu meja. Če smo hoteli obdelovati svoja posestva, ki so bila prek meje, smo morali po dovolilnico k Pavlinu. Na drugi strani na Hoču smo imeli travnike. Vmes pa je bilo treba delati. Zjutraj si jo moral iti iskat, zvečer nesti nazaj, uro in pol na vsako stran. Vsaka dovolilnica je morala biti zvečer nazaj pri Pavlinu. Pavlinovo družino so po vojni izgnali na Koroško. Še danes se ne ve, zakaj. Spomnim se velike kmečke hiše. Verjetno so si knojevci kuhali sami. Bili so neznani, z njimi je bil A. G. Bili so mladi, taki, ki gredo v vojsko. Potikali so se naokrog, vohunili, da so lahko obsojali. Same sitnosti in strah.«

Pričevalka Marija Primožič iz Kopačnice

Z Marijo Primožič (1928) iz Kopačnice sem se pogovarjala, 27. in 29. 4. 2021. Govorila je tiho, a odločno, z močnim narečjem. Zelo je družabna. Vedno pove isto; največ je povedala, ko smo bili na terenu. Zelo je bila vesela, da smo se odpeljali na Črni vrh. Najraje je govorila o mladosti, o bogatih spominih na otroštvo ob starojugoslovanski meji. Brez zadržkov je govorila o vojni in o povojnem obdobju. Kasarne na Črnem vrhu, v katerih so bivali italijanski vojaki pred vojno, so (bile) oddaljene četrt ure hoda od Čenda (Kenda). Pogovore sem dopolnjevala.

12. oktobra 2021 smo si ogledali kraj, kjer naj bi bilo veliko morišče po vojni. Po pripovedi domačinov so takoj po vojni s škofjeloškega gradu pripeljali trupla več sto ubitih. Peljali smo se do Počivala, nato desno po Slugovi dolini, po zelo lepi cesti, ki jo je zgradila italijanska vojska.

Marija Primožič (1928–2023) iz Kopačnice na Črnem vrhu (nad Cerknim), kjer so povsem neznana grobišča. Foto: Marija Gasser, 12. 10. 2021

Leta 1942 so nam partizani za veliko noč vse pobrali

Nekaj njenih spominov na vojno in po vojni v Davči. Marija Primožič 12. 10. 2021: »Sem najstarejša v družini in sem vedela največ. Nič nismo imeli od otroških let. Nič, čisto nič. Kamor koli si prišel, so se pogovarjali samo o vojni. Ko danes pridem domov, se pogovarjamo samo o tem. Morali bi povedati, odkriti zločine po več kot 76 letih. Po vojni se nismo smeli premikati sem in tja, za vsakega so vedeli, kam gre.«

Marija Primožič 27. in 29. 4. 2021, 12. 10. 2021: »Med vojno so bili hudi časi. Bili so partizani in Nemci. Leta 1942 so nam partizani za veliko noč vse pobrali. V hišo so prišli zelo grdi ljudje. Za velikonočno kosilo smo imeli le krompir in mleko.«

»Nekoč je nekdo pripeljal Nemce. Od vrha so prišli do Čenda. Bil je v štabu in je prebegnil k Nemcem. Dolgo je bil tudi pri nas. Poznal je vse poti. Peljal jih je tudi do kasarne, nikjer niso nič našli. Iskal je mene, a me takrat ni bilo nikjer. Verjetno zato, da bi šla kazat pot. Nato je šel sam z Nemci in jim kazal pot do partizanske bolnišnice. Po odkritju ranjencev so tri ubili, dva so odpeljali s seboj, enega so ubili na Zalem Logu. Proti koncu vojne so v bližini hiše partizani imeli miting. Celo noč so plesali. Mene so nagnali spat.«

Zaradi strahu nas starši še po vojni niso nikamor pustili

Marija Primožič 27. in 29. 4. 2021: »Z bratom Jankom sva bila tudi begunca. Proti koncu vojne so rekli, da bodo Nemci pobrali vse mlade. Midva sva šla čez Črni vrh v Novake k mamini teti. Bila sva tam, nato sva se vrnila domov. Čeprav je skoraj eno dobro uro hoda, sva domov pritekla v dvajsetih minutah. Bosa, nisva čutila nobenega kamna. Naši starši so bili zaradi vseh dogodkov zelo prestrašeni, zato nas še po vojni niso nikamor pustili.«

Dovolilnica za prehod meje po vojni, leta 1946. Vir: Janko Primožič (1930–2019)

Navajeni smo bili meje, vedno smo živeli ob njej

Marija Primožič 12. 10. 2021: »Navajeni smo bili meje, vedno smo živeli ob njej. Prej je bila meja med Jugoslavijo in Italijo, med vojno med Nemčijo in Italijo, po vojni je bila tu meja med Jugoslavijo in cono B. Spomnim se začetka vojne. Vojaki starojugoslovanske vojske so imeli dolge plašče, neke noči so samo izginili. Čez dan so bili v barakah, ponoči so spali zaviti v kožuhe na vozu v kozolcu. Dejali so, da so šli v Divačo. Mama jim je pekla kruh. Po vojni so pri nas, pri Čendu, malo stran od hiše, v barakah, v katerih so prej stanovali starojugoslovanski vojaki, stanovali knojevci. Kaj so delali? Vahtali so mejo. Pri nas so bili Slovenci, Vatovec je bil s Primorske, eden iz Kočevja, eden iz Kamnika. Kolikor vem, so bili še pri Pavlinu in v Sovodnju. To vem zato, ker so se obiskovali in hodili tudi tja. Kako dolgo so bili, ne vem. Dolgo. Tudi ne vem, koliko jih je bilo. Veliko, več.«

Ničesar nisem imela od mladosti, saj nikamor nismo upali

»Pri nas smo jim prali oblačila in jih likali. Mama jim je pekla kruh, dobili so mleko, kuhali pa so si sami. Zalarjeva jim je potem šivala, kar je bilo raztrgano: ovratnike, srajce. Knojevci so bili strah in trepet. Vsi smo bili prestrašeni. Posebno dekleta smo se jih bala. Hodili so na mejo in lovili punce. Bili so kot volkovi. Že stari ljudje so dejali, da volkovi niso nikoli v brlogu. Čeprav so bili mladi, smo se jih zelo bali. Že od vojne smo bili prestrašeni. Imeli so orožje, streljali so, neprestano je pokalo. Meja ni bila več zamrežena. Ko je kapitulirala Italija, so jo povili in na več mestih so ležali kupi bodeče žice. Ničesar nisem imela od mladosti, saj nikamor nismo upali. Povedali so, da se je kasneje Ivanka iz Šoštarjeve bajte z enim od teh poročila. Veliko bi vedela tudi Viktorija, p. d. Šebrejlencova.«

Potrdilo za izdajo dovolilnice za prehod meje leta 1945 za Marijo Primožič. Vir: Marija Primožič (1928)

Po vojni so s tovornjaki vozili ljudi ubijat na Črni vrh

Marija Primožič 27. in 29. 4. 2021: »Če komu kaj takega poveš, ne verjamejo, pravijo, da sem zmešana. Po vojni so s tovornjaki vozili ljudi na Črni vrh /Črni vrh je danes znano smučarsko središče nad Cerknim/. Zakopani so pri kasarni, kjer so danes debele smreke. Takrat je bilo tam vse golo. Zasuli so jih, več tovornjakov. Po končani vojni nam je bilo iz Davče prepovedano hoditi čez Črni vrh, čeprav je bila to krajša pot. Močno je zaudarjalo, nemogoče je to sploh povedati. Ne da je bilo le prepovedano, zaradi smradu je bilo nemogoče priti čez. Ko si prišel na greben, nisi mogel čez. Iz Davče smo morali v Cerkno naokrog, čez Trebijo, Sovodenj, na Kladje, da prideš v Cerkno. Še ne dolgo nazaj smo šli vsi: Andrej Demšar (1930–2018), p. d. Štulcov, brat Janko (1930–2019) in jaz (1928). Vse smo prehodili in si ogledali te kraje. Ležijo vsepovsod, toliko ljudi po naših gmajnah leži, da tega še ni nihče videl.«

Prostor v okolici Črnega vrha so načrtno zaprli

Marija Primožič 12. 10. 2021: »Prostor v okolici Črnega vrha so načrtno zaprli, ker so tja odvažali po vojni po vsej verjetnosti ubite iz Škofje Loke. Pripovedovali so, da so po vojni morali v Škofji Loki ubiti okrog tisoč ljudi. Spomnim se, da so stari ljudje v Novakih pripovedovali, da 'noč za nočjo mašine hodijo gor'. Tovornjakom smo in so rekli mašine. Več noči so jih vozili. Vozili so s tovornjaki iz Škofje Loke, čez Sovodenj, Kladje, Cerkno, skozi Novake na Črni vrh. Druge ceste takrat ni bilo. Tu je še vedno zelo lepa cesta, ki jo je gradila italijanska vojska, le da je bila včasih ožja.

Malo od korita, ki so ga Italijani imeli za napajanje in ki ga je zgradila italijanska vojska, so med vojno partizani ubili dva ali tri soborce. Še danes so tam. Prav tako je grob sedmih ljudi pod kasarno. Tu je bilo nekoč vse golo, senožet, ni bilo zaraščeno, danes so smreke.«

Bog ve, koliko ubitih leži tam? Zasuli so jih, nihče ni smel ničesar vedeti.

»Oče je nekoč šel s čredo ovac na Pretovč, kamor se ni smelo hoditi, bilo je prepovedano. Nihče ga ni smel dobiti tam, čeprav je bila prosta paša. Slišala sem, da je doma pripovedoval o drči, kjer so včasih pehali les, o luknji, po kateri so jih spuščali. Nismo smeli iz Davče, pa tudi nisi mogel. Bog ve, koliko ubitih leži tam? Zasuli so jih, nihče ni smel ničesar vedeti. Naši starši pa so do smrti molčali. Ne ve se, ali so bili pripeljani ljudje živi ali so pripeljali mrtve. Dejali so, da so bili zvezani. Povedali so, da jim je pri gostilni Kajbet eden ušel.«

Naredili so mejo, niso pa mogli zamejiti smradu od ubitih

Marija Primožič 12. 10. 2021: »Naredili so mejo, niso pa mogli zamejiti smradu. Ne da je bilo samo prepovedano, tako je zaudarjalo, da se ni dalo čez. Z bratom Jankom sva se povzpela na vrh Črnega vrha, od p. d. Čenda /Kenda/ gor, na Pretovč, potem se nagneš na Primorsko. Nemogoče je bilo priti čez. Močan vonj, smrad se je razširjal na veliki površini. Tu je bila pot, po kateri smo včasih hodili k maši v Leskovico. Tega ne bodo mogli nikoli zakriti. Danes se ne vidi več, komaj se opazi tudi kasarna.«

Grob na Koširjevšu, 31. 10. 2021. Foto: M. Gasser

Tudi Slugov grič ima polno ubitih: Smoletovše, Koširjevše

»Po vojni bi ubili tudi naše starše, imeli so seznam 17 ljudi. Potem je prišla komanda, da se ne ubija več. Poznala sem človeka iz Cerkna /Jožef Bavcon - Pepi/. Slišala sem ga govoriti. Vedno je imel zakrito oko, ker je bil ustreljen. Tudi tam je bilo ubitih 14 ljudi (na Lajšah), med njimi tudi duhovnik. Tega človeka so ustrelili prvega, padel je v jamo. Za njim so postrelili še druge. Vse je migalo. Eden se je izvlekel iz jame in se rešil v Italijo. Kasneje se je vrnil in o tem pripovedoval. Ljudje mu niso verjeli. Kasneje je govoril, da ljudje ne vedo, kako je, če vstaneš od mrtvih. 'Veš le, če poskusiš,' je povedal. To so bile čudne stvari. Tudi Slugov grič ima polno ubitih: Smoletovše, Koširjevše. Tudi tu je bilo včasih vse pokošeno. Pravijo mi, da sem šlevasta, ker to govorim. Ena iz Novakov mi je povedala, da je po vojni grabila seno. Iz nekega grabna je štrlela roka. Ljudi so slabo pokopali, le malo zagrebli. Po vojni sva z Jankom pokopala Čumarjevega.«

Po vojni sva z bratom Jankom odkopala mrliča, Venclja Ambrožiča

Marija Primožič (1928–2023) iz Kopačnice mi je 27. in 29. 4. ter 12. 10. 2021 povedala tudi: »Po vojni sva z bratom Jankom odkopala mrliča, Venclja Ambrožiča, Čumarjevega fanta, starega okrog dvajset let, ki so ga ubili partizani. /Vencelj Ambrožič, https://www.sistory.si/zrtve/zrtev/?id=917. Ogled, 22. 4. 2022, »izginil« je leta 1944/. Med vojno je bil intendant, pa je kravo nekako prodal. Ležal je nekje za Črnim vrhom. Bili smo trije. Janko je na voz naložil veliko slame. Odkopala sva ga z golimi rokami in zemljo takoj zagrebla nazaj, da ne bi kdo kaj posumil. Delala sva hitro, da sva bila manj sumljiva. Zavila sva ga v slamo in odpeljala na davško pokopališče. Tam smo bili zmenjeni, da ga takoj pokopljejo. Imela sem veliko težav, cel teden nisem mogla jesti. Smrdele so mi roke. Ko to danes premišljujem, ne morem verjeti, da sva to delala brez vsake zaščite. Močno je zaudarjalo. Malo naprej je še danes zagrebeno neko dekle, partizanka, ki je pojedla štruklje ali kruh in so jo za to ustrelili. Bila je lačna. Danes je tam vse zaraščeno. Frelihova so ubili in smo ju dobili za našo hišo januarja 1946 pa še enega iz Leskovice. Nihče od mobiliziranih vojakov v nemško vojsko ni preživel. Vse smo pretaknili, nihče nas nikjer ni smel dobiti!«

Nadaljevanje v: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [14]

1/5