Nadaljevanje iz: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [11]

Nova politična, neizobražena elita za popoln nadzor družbe

Pri proučevanju nadzora in nasilja je bila poleg ideologije meja eno izmed najpomembnejših vprašanj. Meja na zahodu Selške doline po drugi svetovni vojni je bila problematična glede prebegov, emigrantov. Sledila je ideološka preobrazba preprostega, krščanskega kmečkega ljudstva v duhu socializma. Komunizem je zatiral osnovne vrednote, duhovnost, vero, izkoreninjal je vpliv duhovnikov, ki so bili »nevarni« socialističnemu sistemu. Preganjal je vse kritike socializma ter političnih in družbeno-ekonomskih razmer. V gospodarstvu je bila realizacija petletke, gradnja samoupravnega socializma, ukinjanje zasebne lastnine, kmete so obremenili z obvezno oddajo. Nad kmeti, ki jim ni uspelo izpolniti obveznosti, so izvajali kaznovalno politiko. Poveličevali so novo dobo, opravičevali so umore na meji, opravičevali so zaplembe. Bilo je slabše kot pod fašizmom, krepila se je partijska organizacija pod vodstvom »uglednih domačinov«, »preverjenih kadrov« in pod nadzorom vrhovne oblasti iz Ljubljane. To je bila nova politična, neizobražena elita za gradnjo novega družbenega reda, socialistične miselnosti in popolnega nadzora družbe.

Nadzorne točke, ena od metod obvladovanja ljudi

Med KLO-ji so bile nadzorne točke. Čemu so služile? To je bila seveda še ena od metod (orodij) obvladovanja ljudi na določenem geografskem območju, da so lahko na ljudi izvajali pritisk, jih kontrolirali in jih držali zamejene.

Alojz Žumer iz Železnikov (1932–2022) mi je po e-pošti 16. 10. 2021 napisal: »Lahko so bile take kontrole zaradi dokazovanja moči nove oblasti, lahko so še lovili nasprotnike režima, pobegle z morišč Kočevja, Hrastnika itd.?«

Za prehod iz enega Krajevnega ljudskega odbora v drugega oziroma ene občine v drugo je bilo potrebno dovoljenje krajevne oblasti. Prav jim je prišla dolinska zapora pred Zalim Logom.

Obrambna linija (Rupnikova linija) je zaradi razgibanega površja med alpskim svetom in morjem prečkala kar nekaj dolin, med drugim tudi Selško dolino. Nekdaj izvedeno zaporo so v večji meri odstranili takoj po porazu Kraljevine Jugoslavije v aprilu 1941. Posneta je bila tik pred ali celo med nemško-italijanskim napadom na ta del Jugoslavije leta 1941. Za celotno podobo zapore si moramo na obeh straneh ovir predstavljati še betonski utrdbi in posamezna strojnična gnezda. Omenjeni objekti stojijo še danes, a jih na fotografiji ni mogoče opaziti.

Zapornice na križišču pred davškim mostom in poti na Zali Log leta 1941.

Zapornico pri davškem mostu je postavila starojugoslovanska vojska

Zapornico pri davškem mostu je postavila že starojugoslovanska vojska. Namenjena je bila tankom, ki so se na njej dvignili in tako izpostavili topovom svoj spodnji del, kjer ni bilo oklepa. Njeni ostanki so stali še dolga leta po vojni in so jih odstranili pred nekaj leti. Tu je bil nadzor za prebivalce s soriškega območja, imeti so morali dovolilnice, prav tako pri Zgagu. Selška dolina je ozka, drugje prehod ni bil možen.

Aleksander Jankovič Potočnik je v knjigi Po sledeh Erwina Rommla (založba Ad Pirum, Logatec, 2013) zapisal (str. 73): »Tem zapornicam podobne masivne ovire so del tako imenovane Rupnikove linije. Nenavadne skulpture iz jeklenih traverz. Gre za ostanke nekdanje protitankovske cestne zapore, ki je bila prav tako kot bunkerji v Davči del Rupnikove linije, obrambne črte, ki jo je v letih od 1935 do 1941 na meji s fašistično Italijo gradila Kraljevina Jugoslavija.«

Vsak si je reševal svojo kožo, domačini so morali pripraviti sezname

Ivo Kožuh (1958), župnik v Sorici od leta 1991 do 2007, mi je leta 2016 povedal: »Nosilci za zapornice so vidni pri davškem mostu, tam je bila zapornica, ostanek Rupnikove linije /odstranili so jih aprila 2016, op. a./. Pri skalah, železne šine, je bil tečaj za zapornice. Po vojni so bile te zapornice namenjene drugemu namenu. Vahtale so prehode, gibanje domačinov. To delo so zaupali preverjenim osebam. Bitenc /Jože Čerin - Glavan (1906–1980), Bitencov/ je bil nepismen. Jurlov Janez, stari oče, je dejal, da bo šel v dolino, ni pa imel časa pridobiti dovolilnice. Vseeno je poskusil, zgodaj, brez dovolilnice. Malo je upal, da bo Bitenc, zato je vzel potni list teleta, ki ga je pred kratkim prodal. Pa je bil res Bitenc: 'Takule b mogu imet usak, de j nadrukanu pa naštemplanu.' /Takšno bi moral imeti vsak, napisano na pisalni stroj in žigosano./ To je bila komanda, da so vahtali to soriško območje, Nace pa je bil šef. Vsak si je reševal svojo kožo, domačini so morali pripraviti sezname. O vlogi Naceta sem veliko slišal. Grd odnos do Spodnjedanjarjev, Podgorcev, tudi do Soričanov, ki mu niso bili po volji.«

Cveto Zgaga (1948) mi je 8. 12. 2021 po telefonu povedal: »Oče mi je pripovedoval o Spodnjih Danjah in o podgorskih vaseh /vasi pod Ratitovcem/. Usod Davčarjev nisem poznal. Povedal mi je, kako jih je povojna oblast zapostavljala, zatirala, ni jim nudila nobene pomoči, ni omogočala gradnje infrastrukture, cest, ni dovolila poseka lesa, le nekaj malega za lastno uporabo.«

Po vojni vojska KNOJ na stari meji med Jugoslavijo in Italijo

Alojz Žumer iz Železnikov (1932–2022) mi je po e-pošti 16. 10. 2021 napisal: »Če bi me vprašali, zakaj je bila na stari meji med Italijo in Jugoslavijo vojska KNOJ, ne bi vedel dokazljivega odgovora. KNOJ pomeni Korpus narodne odbrane Jugoslavije. KNOJ je bila redna jugoslovanska vojska, v kateri so služili mnogi ljudje tudi iz naših krajev kot redni vojaški obvezniki. Teh ljudi sem kar nekaj poznal. Imeli so nalogo varovati notranji komunistični red. (Zlasti v Bosni, kjer so bile še nekaj let po letu 1945 posebne uporniške oborožene skupine. Nova oblast jim je rekla četniki, ustaši in podobno.) Za prehod iz enega Krajevnega ljudskega odbora v drugega oz. ene občine v drugo je bilo potrebno dovoljenje krajevne oblasti. V ustnem izročilu je anekdota, da je pri davškem mostu po koncu vojne leta 1945 opravljal tako kontrolno službo tudi Bitenc iz Davče (Jože Čerin). Pa naj bi bil nepismen. In ko je prišel mimo možakar, ki je prodal teleta, je Bitenc zahteval prepustnico. Pokazal mu je listek od prodanega teleta in Bitenc je zadovoljen komentiral: 'Vidč, to je prov, da je napisan!'

Ne poznam ukaza, zakona, uredbe, zakaj so po vojni ustanovili KNOJ. Zato tudi ne vem, zakaj je bila vojska KNOJ na stari meji med Jugoslavijo in Italijo. Vsi pa govorijo, da je bil KNOJ na tej meji. Mnogo borcev NOB, partizanov s Škofjeloškega, je v svojem življenjepisu okoli leta 1960 navajalo, da so bili pri KNOJ-u po letu 1945, preden so jim dovolili oditi v civilstvo.«

Davčarji natančno vedo, kje so imeli knojevci svoje postojanke

»Literature o teh mejah na zahodu Slovenije je kar precej. Nekdanja zidana mejna stražarnica (karavla) s štiristransko streho še vedno stoji na desni strani od Zgage proti Petrovem Brdu. Vrsto let je bil njen lastnik naš sosed v Škofji Loki. Imel jo je za vikend. Po Davči je bilo nekaj lesenih barak, v katerih so bili po vojni knojevci. Ena takih je bila na Čendovem, nedaleč od hiše. O njej mi je več povedal pokojni p. d. Čendovc v Davči /Janez Primožič, 1930–2019, op. a./. Davčarji to natančno vedo, kje so imeli knojevci svoje postojanke. Mislim, da pri Zgagu ni bilo karavle, temveč višje gori proti Petrovem Brdu, kot sem omenil.

Plačilno sredstvo je bilo v Cerknem isto kot na gorenjsko stran, le v tem je bila razlika, da se je npr. v Cerknem v trgovini dobilo več stvari, kot pa na loški strani. Tam so bile trgovine bolje založene, da bi bili Primorci bolj navdušeni za novo Jugoslavijo.

P. S.: Pa še nekaj za črni humor: Pokojnega Ivana Kožuha – Firbarja iz naše ulice so po vojni tudi vtaknili v KNOJ. Verjetno je služil tri leta. Pojasnil mi je, kaj pomeni KNOJ: Kuči nečete ove jeseni!«

Knojevske postojanke v Davči

Knojevske postojanke v Davči so bile pr Jemcu, pr Pavlin, na Črnem vrhu, pr Čendu in pr Bičkarju.

Alojz Žumer (1932–2022) mi je po e-pošti 10. 10. 2021 napisal: »Enote KNOJ so v Slovenijo prišle z juga Jugoslavije. Sestavljali so jih v glavnem Srbi. Razmeščene so bile po vsej Sloveniji, kot ste že vi pravilno ugotovili, kje so bile v naših krajih. Ko sem napisal, da so bili to roparji in morilci, se nisem zmotil. Med drugim so po vojni vrnjene domobrance pobijali v Kočevskem rogu ravno pripadniki KNOJ. Kot njihov član je bil iz Železnikov Miha Bertoncelj (Kucov). Bil je nastanjen v Postojni. Nekoč mi je pripovedoval, kako je še vedno zadovoljen, da je imel angino in je ležal v bolnici, ko so nabirali knojevce za pobijaje v Rogu, in mu tako ni bilo treba iti tja.«

Telefonska povezava v Davči je bila pri Jemcu

Miran Jemec (1958) mi je po e-pošti 10. 10. 2021 napisal: »Pisarna so rekli kamri pri Jemcu. Tu je bil telefon. Povezava je bila do Zgaga, zgrajena po vojni. Med vojno sta bili povezani nemški postojanki Sorica in Davča do požiga župnišča leta 1943. Povezava do Zgaga je bila po železni žici. Aparat je bil na vinto, pri Zgagu je bila centrala, kjer so pogovor prevezali. Ker je bila linija speljana večinoma po gozdu, je pri poseku lesa večkrat prišlo do poškodb ali prekinitve žice. Žico smo s kleščami zvezali in je povezava spet delovala. To je bila edina telefonska linija v Davčo do devetdesetih let, ko se je zgradila povezava po vseh domačijah.«

Ljudje niso radi pripovedovali, bili so prestrašeni

Rafko Mohorič (1933–2020), p. d. Ozebkov iz Golice mi je leta 2017 in 2018 povedal: »Pri umoru duhovnikov (Filipa Terčelja in Franca Krašne) so bili: Jože in Janez Čerin, p. d. Bitenčeva, Janez Jensterle, p. d. Plašajter, Lado Guzelj, p. d. Kurin, ter Anton Golja. Poznal sem /.../, na obrazu se mu je videlo, kako ga nekaj teži. Tudi /.../ je izjemno težko živel. Otroke so spravili v to. Na Črnem vrhu je bila po vojni karavla. Tu je bila tudi vaška straža. Tu je bila milica, komandir je bil nekdo iz Škofje Loke. Župnika sta se bala nekaterih Davčarjev, bili so razklani ljudje. To mi je povedal Franc Peternelj. Anton Golja je bil drugače zelo dober in zelo živčen. Po vojni je skušal popraviti, a vest ga je preveč pekla. Ljudje niso radi pripovedovali, bili so prestrašeni. Podgorci /iz vasi pod Ratitovcem/ so bili ljudje drugega kova, niso bili priljubljeni. Isti so bili zraven pri njihovem umoru. V Soteski je pokopaval cestar, pr' Tonkovc, pr' Soteskari. Z očetom sva šla v Loko, z nama se je peljal ta cestar in povedal, da je moral v tistem kamenju pokopati deset ustreljenih. Verjetno naj bi šlo za Spodnjedanjarje. Nikogar ni poznal.«

Ko je Krašna odhajal, je šel v hlev. Vsako kravo je pobožal.

Janez Primožič (1930–2019), p. d. Čenda iz Davče mi je povedal: »Krašna /soriški duhovnik Franc Krašna/ se spomnim. Večkrat je prišel h Kendu, k staremu očetu, ki mu je bilo ime Jaka, to je bilo leta 1945. Prišel ga je previdet. Bil je prijazen. Moralo je biti novembra 1945. Prišel je v hišo, ko je odhajal, je šel v hlev. Vsako kravo je pobožal. Po poti je bral brevir. Iz Davče, od Jemca do nas je eno uro hoda. Stari oče Jaka je umrl sredi januarja 1946.«

Nadaljevanje v: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [13]