Nadaljevanje iz: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [10]

Uničili so brata Petra in Gabrijela Bevka 

Kristina Peternelj, roj. Bevk (1929–2020), p. d. Močilarjeva, poročena pri p. d. Zakovkarju, mi je maja 2016, junija 2017 in septembra 2018, 2019, povedala: »Davčarji niso krivi, resnica je resnica. Za nekatere ljudi se sploh ne ve, kje so. Pri nas so ubili dva brata. Dva tedna pred koncem vojne so ju pobrali partizani in ju ni bilo več nazaj. Vzeli so ju na koncu vojne in umrla sta na koncu vojne. Za brata Petra Bevka (1926–1945) smo dobili podatek, da je umrl na Krasu. Gabrijel (1928–1945), se je 'izgubil' na Poreznu. Nikoli nista imela puške v rokah. Sami Davčarji, ti znani ljudje, so ju potisnili noter. Tak strah smo imeli pred Bitencem /Jože Čerin - Glavan (1906–1980), Bitencov/, Kurinom /Lado Guzelj – Kurin (1928–1973)/ in Plašajtarjem /Janez Jenšterle – Plašajter/, da se ne bo nikoli izbrisal. Imeli so orožje, še danes se jih bojimo. Če ne bi bila prepoved ubijanja v Davči, bi bili vsi na seznamu. Plašajter je povedal, da je ukaz za to prišel iz Zalega Loga od /.../. V Davči so se ljudje bali, danes se bojijo /.../. Prišli so iskat vse tiste, ki niso bili za njihovo stvar, ki jih ni brigala politika.«

Umor Zefe Pagon. SI AS 1931, RSNZ SRS, t. e. 650, mapa 301-38, Ozna Okraj Selca, str. 1084.

Domači terenci so umorili Jožefo Pagon

»Po vojni smo bili vsi zapisani, da bi nas partizani ubili. Jožefa (Pepca) Pagon (tudi p. d. Pagonova) se je samo pogovarjala z Nemci, pa so jo ubili. Bila je babica, pol Davčarjev je spravila na svet. Bila je izjemno dobra, včasih je prišla k nam. Našli so jo /zakopano/ tam pri Močnikovi meji, nato so jo skrivaj prekopali na pokopališče. Ne vem priimka, zdaj se pišejo Purgar. Imela je sina Janeza, ki je že pokojni. Mož je kmalu od žalosti umrl. Težko je živel. Stara je bila malo čez 60 let, bila je dobra. Niso je mogli trpeti, ker je znala nemško. Nemci niso bili slabi, k nam so vsak dan prinesli kruh. Pri nas je bilo enajst otrok. Bili pa smo tako slabo zapisani. Še po vojni smo stisnili glave, ko so prisluškovali pod oknom. Nekoč sta prišla dva knojevca za peč ležat in smrčat. Le naredila sta se, da bi slišala, kaj smo govorili. Teta je molila in molila. Glasno smo molili za njo. Tega ne bom nikoli pozabila, sporazumeli smo se skozi molitev. Gledali smo se in vedeli, kaj kdo misli. Ko je teta začela že tretjič moliti rožni venec, sta odšla. Bila sta tuja, neznana. Skupaj z domačini so rovarili po Davči še po vojni. Kar je res, se lahko pove. Domačini, ki so ubijali v Davči, so si življenje vzeli sami. Davča še danes ni blagoslovljena. Zakaj pa je bilo toliko samomorov?«

Poročilo o umoru Jožefe Pagon in izpuščeni »osumljenki« Mariji Štremfelj. SI AS 1931, RSNZ SRS, t. e. 650, mapa 301-38, Ozna Okraj Selca, str. 1088.

Jožefo Pagon so terenci umorili, ker je bila mobilna

Da so imeli vso oblast tudi nad življenjem, dokazuje Marija Štremfelj, saj je bila sorodnica Ivana Prezlja, p. d. Podgrivarjeva sestra. Šlo je za načrtno zavajanje. To je njihovo značilno opravičilo za nepojmljiv zločin. Nihče od domačinov ni odobraval umora, še danes ni pozabljen. Jožefa (Pepca) Pagon je bila spoštovana babica, ki je uspešno pomagala ob prihodu na svet večini Davčarjem. Znala je in govorila nemško, bila je splošno dobro razgledana. Morala je v Sorico, saj bila tam med vojno nemška občina, prav tako Marija Štremfelj. Določene stvari je bilo treba kljub vojni urediti, tam so dobili karte za prehrano, dovoljenja za prehode. Vsaj mislili so, da so žene, matere bolj zaščitene. Kdor koli je šel med vojno v Sorico, je bil osovražen, oklevetan za izdajalca. Marica Prezelj (1935), danes p. d. Podgrivarjeva, mi je 3. oktobra 2022 povedala, da se Pepce spominja. Večkrat je prišla k njeni mami, k p. d. Zakovkarju, in se z njo pogovarjala ter ji pomagala. Bila je zelo dobra ženska. V Davčo je prišla nekje iz Primorske. Pravi, da je Marija Štremfelj morala govoriti, da se je rešila sama. Omenjena je imela šest otrok.

V naši deželi (še vedno) kraljuje laž

Najbolj žalostno je, da so ljudi tako uničili, da so tudi brez krivde razmišljali o sebi, da so krivi, da bi mogoče lahko »storili kaj drugače«. Nič ne bi bilo drugače. Če so se oglasili, si je nasprotna stran že kaj izmislila. Zato so ljudje utihnili, mnogi za vedno. V naši deželi namreč (še vedno) kraljuje laž.

Celotna dolina je bila pokrita z zaupniki. Eden od teh, ki je deloval na tem območju, je bil tudi Lojze. Večina zaupnikov je s pomočjo dokumentov in pričevanj znana, Lojzeta sem po dolgem iskanju našla šele v zadnjem času. Bil je zaupnik celo z dvema imenoma. Domačinom je bil znan kot Fajdiga. Odgovoren je bil za zgornji del Selške doline.

SI AS 1931, RSNZ SRS, t. e. 651, mapa 301 – 37, VOS-okrožje Škofja Loka, str. 19. Podpisan je Arti, to je bil Stane Bernik - Arti, načelnik »okrožne komisije« VOS Škofja Loka.

Nastopali so gospodovalno, s pištolo za pasom

Komunistični aktivisti niso uživali nobenega spoštovanja. Nastopali so gospodovalno, s pištolo za pasom, ljudi so zasledovali kot lovski psi. Ljudje so vedeli, kaj delajo, politične nasprotnike so brezobzirno na surov način potisnili v smrt. Poleg tega so jih sumili povezav z okupatorji. Seznanjeni so bili z vsemi premiki prebivalcev, neverjetno. Bili so duševni reveži, razvaline, vse so naredili, kar so jim rekli. Vsak od njih je kot zaupnik podpisal, pristopil s pristopnico, v dokumentih je naveden s celim in ilegalnim imenom ali pod določeno številko. Pred tem so jih preverjali. Njihovo ovajanje kaže na zelo nizek intelektualni nivo, večinoma so bili slabo pismeni. Po vojni so bili na pomembnih mestih, dokler niso podlegli alkoholu ali storili samomora. Tudi kraji so označeni s številkami. Nekatere kraje, vasi sem prepoznala po ljudeh, v oktobru /2022/ pa mi je uspelo najti dokument, kjer so vasi označene in bo prepoznavanje precej olajšano.

Peter Bevk, Izjava o smrti. SI_ZAL_ŠKL/0029, KLO DAVČA, t. e. 2, a. e. 8.

Partizanom je »mobilizacija« služila tudi kot kamuflaža za umor

Kaj se je dogajalo v Davči, povedo dokumenti. Kristina Peternelj, roj. Bevk (1929–2020): »Med mobilizacijo in smrtjo je preteklo zelo malo časa, teden, dva, največ dva meseca. Fantje, stari 17, 18, 19 let, z vsajenimi vrednotami niso nikoli imeli drugega kot kmečko delo, nikoli niso držali orožja v rokah, nikoli se niso zanimali za politiko niti niso bili za komunizem. Mobilizacija je bila kamuflaža za uboj. Imeli so jih na spisku, na ta način so zakrili svoje zločine!«

Čas je naredil svoje, na mnoge ubite se je pozabilo

Treba bo napisati in povedati tudi, kaj v današnjem času doživljamo tisti, ki odkrivamo polpreteklo zgodovino. Še vedno je postavljenih veliko ograj, mostove se teže gradi. Ne gre vedno tako, kot si želimo. Tudi pisanje o teh žalostnih dogodkih pušča posledice. Ničesar se ne da spremeniti, le preplavlja, okupira. To je zelo hudo breme, nehvaležno delo, velika psihična obremenitev. Tu so nasprotovanja, nehvaležnost, nič posebnega niti ne smem pričakovati. Tiho so tudi tisti, ki bi mi morali dati kanček podpore.

Na Selškem je imela veliko besede lokalna oblast. Ljudi so držali zamejene z nasiljem, strahom in molkom. Večino navodil, ukazov, tudi najhujših, je bilo izrečenih le ustno. Ob tej meji so ubili neugotovljeno število ljudi. Čas je naredil svoje, na mnoge ubite se je pozabilo.

KLO so vodili lokalni veljaki, ki so samovoljno odločali

Po drugi svetovni vojni je prišlo do velikih sprememb. Ni bilo občin, v krajih so se kot lokalni organi oblasti uveljavili KLO, krajevni ljudski odbori. Krajevni ljudski odbor (KLO) je bil prva leta po letu 1945 organ državne (komunistične) oblasti v kraju, sestavljen iz skupine zaupnikov, ki so bili izvoljeni in imenovani za opravljanje določenih nalog. KLO so bili povezani v okrajne ljudske odbore – OLO, ti pa v letih 1945–1947 v okrožja. Vsi KLO v Selški dolini so delovali med letoma 1945 in 1952, razen KLO Bukovščica in KLO Dolenja vas, ki sta delovala od leta 1945 do 1946, ko so ju ukinili. KLO-je so vodili lokalni veljaki, ki so imeli avtoriteto in so samovoljno odločali, glede na odnos, ki so ga imeli do ljudi. Kdor je bil pri teh veljakih priljubljen, v dobrih odnosih z njimi oziroma v podrejenem odnosu, jo je odnesel dobro. V vsakem kraju so bili lokalni zaupniki, ki so vedeli, kam je kdo šel, h komu, kaj in kdaj je kdo rekel.

SI_ZAL_ŠKL29, KLO Davča, t. e, spisi 46, Zapisnik KLO Davča, 14. X. 1947.

Ustrahovanje je bilo popolno

Ljudje iz Davče in s soriškega območja se še dolgo niso mogli prosto gibati. Preprečevali so jim komunikacijo, da bi ti hudi dogodki šli v pozabo; jih nadzirali, da bi se zakrile, ublažile tragedije, ki so se tu dogajale še dolgo po drugi svetovni vojni. Prikriti dogodki šele zdaj prihajajo na dan. Ustrahovanje je bilo popolno. Umori, ustrahovanje, grožnje, nadzor, prepovedi so narekovali pokorščino in poslušnost.

SI ZAL ŠKL 24, t. e. 2, Delokrog krajevnih poveljstev NM (Narodne milice): »Za KLO Sorica je bilo pristojno krajevno poveljstvo Narodne milice na Zalem Logu. V njegov delokrog je poleg KLO Zali Log spadal še KLO Davča.«

Janez Kopač je v knjigi Lokalna oblast na Slovenskem v letih 1945–1955, (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Kranj, 2006) napisal (str. 248, 259): »Sedež matičnega okoliša za Sorico je bil v Železnikih, kamor je spadalo deset KLO-jev. Z novo odredbo, ki je bila sprejeta 7. oktobra 1948, je bil matični okoliš Železniki dodeljen okraju Kranj.« Pomembno besedo so imeli najnižji oblastni organi, KLO-ji. Tudi pri povojnih pobojih. Veljaki, ki so se dokazovali že med vojno, so imeli veliko moč tudi po vojni, kot so mi večkrat povedali domačini. Tudi dokumentacija in seznami to potrjujejo. KLO so leta 1952 ukinili in ustanovili so občine.

Popolni komunistični nadzor prebivalstva. SI-ZAL-ŠKL 0029, KLO Davča, spisi 1947, t. e. 3, a. e. 7.

Partijska organizacija je uničila te mlade ljudi

Ferdinand Frelih (1927–2017), p. d. Podhočar, mi je leta 2016 povedal: »Partiji so se morali dokazovati, zato so po njihovem ukazu nekaj naredili, da so si pridobili točke. V začetku, če si hotel vstopiti v partijo, da so te sprejeli, si moral koga pospraviti. Res so bili ti otroci reveži. Če je kdo kaj rekel čez komunizem, je bil kaznovan. Partijska organizacija je uničila te mlade ljudi, ti otroci pa so jim verjeli. Še danes mladi verjamejo, da je bilo to res.«

Janez Primožič (1930–2019), p. d. Čenda: »Viktor Kejžar, p. d. Joklcov, je bil sprva obsojen na smrt, potem pa je odsedel pet let. Obsodili so ga, ker so ga dobili, da je po vojni ilegalno pomagal ljudem čez mejo. Zaprt je bil v Škofji Loki in v Mariboru. Potem je živel na Jesenicah.«

Nadaljevanje v: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [12]

1/9