Nadaljevanje iz: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [9]

Do tematike čutim veliko naklonjenost, hkrati pa tudi z distanco utemeljujem svoja stališča, vedenje in videnja. K svojemu besedilu prilagam še vrsto dokumentov in fotografij, ki s svojimi obrazi dopolnjujejo misli. Zgodovinska znanost je v svojem bistvu postavljanje hipotez, ki držijo in vanje po svoje verjamemo, dokler niso ovržene z drugimi podatki in dejstvi. S tega vidika ima vsak državljan možnost, da pove in doda svoje. To so seveda pričevanja ljudi, ne sodni dokazi.

Davča in Sorica sta bila v preteklosti strateško pomembna kraja

Meja države je za posameznika, ozaveščenega državljana, enako pomembna, kot je zanj pomembna meja njegove parcele, njive, hiše, stanovanja ali njegova zasebnost. Meja zaznamuje: pretrga družbene, družabne in gospodarske vezi, ločuje države, ozemlja, ne more pa ločevati ljudi, njihovega življenja, družbenih, družabnih navad in jezikovnih meja. Ni meje ne »konfina«, ki bi to zadržala. Oteženi so bili trgovanje, promet, gibanje ljudi, socialna povezanost. Pojavijo se odkloni: tihotapstvo, krivine, dvoličnost, spremeni se vedenje in način življenja posameznikov.

Nastale so posebne zgodbe, ki jih nihče ne zna povedati tako kot tisti, ki so jih doživeli. Zgodbe so globlja sporočila, ganejo in imajo poseben pomen, posebno vrednost. Bogastvo in zahvala. Čustveno povedane zgodbe so tudi tu zapustile močan vtis. Z njimi dobimo širši pogled na razmere v zgornjem delu Selške doline. Zgornji del Selške doline: Davča in Sorica sta bila v preteklosti strateško pomembna kraja.

Obe vojni sta tudi na Selškem zapustili obubožanost, predvsem duhovno

Nerazrešeni vojni (prva in druga) sta tudi na Selškem zapustili obubožanost, dolgotrajno revščino, predvsem duhovno. O vojnah se je govorilo malo, večinoma v moškem krogu. Bilo je prehudo in preveč umazano. Ljudsko izročilo in dnevniški zapisi pravijo, da je Selško dolino dobro »razmetala« že prva svetovna vojna. Nerazrešene travme prve svetovne vojne so se komaj po dveh desetletjih prenesle v drugo. Odmev bobnenja soške fronte, preplašeni otroci, ki so od svojega 14. leta prav tako oskrbovali fronto, matere, ki so jokale v strahu za može. Po vaseh so se klatili vojaki, ki so samovoljno zapustili fronto. Iz prve vojne so možje prihajali uničeni. Mnogi so pričeli popivati, imeli so posttravmatske motnje, postali so grobi do družine, ki jim je nekoč pomenila vse. Vse so podedovali potomci, naslednji rodovi. Na mejno območje je vplivalo še drugo, svojstveno dogajanje, kontrabant ... Samo dve desetletji kasneje je bila Selška dolina med drugo vojno območje gorenjskega partizanstva. Nekateri so vojno preživeli, veliko je bilo ubitih. Preživeli so kot žrtve ali kot nasilneži.

Davča je partizanom zaradi odročnosti nudila zavetišče

Niko Kavčič je v knjigi Pot v osamosvojitev (samozaložba, Ljubljana, 2001) pisal (str. 84–230), da je bilo območje Davče že od leta 1943 »svobodno« ozemlje. Ljudje so tudi o tem avtorju pripovedovali, vendar njegovih »skrivnosti« v celoti verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Domačini so mi pripovedovali, da so prve partizanske enote sem prihajale iz Primorske že leta 1942, 1943 in so imele tu stalno bivališče. Ljudje so si pomagali, kolikor so jim dopuščale razmere. Na kratko, skozi nove pripovedi in zapise bom ponovila, kaj se je tu dogajalo.

Davča je bila gorenjska Baza 20 ali Črnomelj leta 1944

Tako pravi zgodovinska hvalnica preteklosti (France Planina, Davča in Podporezen, Loški razgledi, št. 18. Muzejsko društvo Škofja Loka, 1971, str. 124): »Zgodovina Davče se poudarja predvsem čas naselitve in leta NOB. Ko se je Prešernova brigada jeseni 1943 vrnila z Dolenjskega v Davčo /»slovela« je predvsem po napadu na Turjak, op. a./, je zavzela tamkajšnjo nemško postojanko /kar ne drži, op. a./ in s tem ustvarila prvo osvobojeno ozemlje na Gorenjskem. Davča je ostala svobodna do konca vojne, tam so bili sedeži raznih vojaških in civilnih oblasti. Pri Španu so novembra 1943 ustanovili okrajno tehniko OF, pod Žbontom so decembra 1943 postavili divizijsko bolnišnico. Bolnišnice so bile tudi v grapi, v Jastrenku, pod Bregarjem in pod Javorjevim robom. Leta 1944 je imel škofjeloški odred pod Žbontom ambulanto. Aprila 1944 je bila pri Podgrivarju konferenca Zveze slovenske mladine, na katero je prišlo okrog sto mladincev. Iz Ločnice so septembra 1944 premestili v Davčo tiskarno Trilof (tri leta OF). Prvi baraki blizu Podgrivarja, kjer so namestili tiskarno, je kmalu podrl zemeljski usad in so vse preselili k Španu. Tam so do osvoboditve natisnili nad sto različnih tiskov, med njimi bibliofilsko izdajo Prešernove Zdravljice, kar je najlepši izdelek partizanskih tiskarn. Zadnjo stvar so tiskali še 10. maja 1945. Kmalu za vhodom v sotesko Zale je stala že prej omenjena partizanska tehnika. Deske za barako tehnike so spuščali čez pečine Javorjevega roba, ker ceste po grapi Davče še ni bilo. Marca 1945 se je na davškem ozemlju in v okolici odigravala velika nemška ofenziva.«

 Po nedeljski maši v Davči leta 1943. Vojaki v utrjenem župnišču so bili Luksemburžani. Vir: Miran Jemec (1958)

Oktobra 1943 so Nemci Davčo zapustili in jo prepustili komunistom

Vse dragocene fotografije iz časa, ko je bila v Davči nemška postojanka, so last Mirana Jemca. Naredil jih je nemški vojak, nastanjen v Davči. Na vso srečo so ostale na Jemčevem podstrešju in se ohranile do danes. Nekatere so objavljene v 125. številki Zaveze in tudi naslednje štiri hrani kot diapozitive Miran Jemec.

Ciril Zupanc je v prispevku Iz dnevnika Lokačeve mame (Loški razgledi, št. 16, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1969) zapisal (str. 57), bilo je oktobra 1943: »V Davči so jih toliko časa izzivali, da so Nemci sami zažgali kasarno (prejšnje župnišče), vse skupaj so vrgli v zrak in so odšli iz Davče.« Domačini so mi pripovedovali, da se Nemcev niso bali. Kasneje pa so se bali partizanov. Male otroke so morali celo skriti pred njimi, da jih niso pohodili.

Janko Prezelj (1929–2016), p. d. Podgrivarjev iz Davče, mi je povedal: »Leta 1943 so Nemci Davčo zapustili. Preden so odšli, so zaminirali župnišče. Nemški komandant se je poslovil od Jemčevih. Hitel je in se tresel. Želel se je čim bolj oddaljiti, preden je razneslo župnišče.«

»Osvobojeno« ozemlje pomeni, da so partizani tu »svobodno« tudi ubijali

 V Davči so bile od leta 1943 Vojkova, Kosovelova in Gradnikova brigada. To so bile primorske brigade, ki so se po kapitulaciji Italije ter nemškem zavzetju Primorske pred Nemci umaknile na više ležeče predele Primorske in Gorenjske. Ta gozdnata in redko naseljena območja so brigadam zagotavljala varnost in možen umik. Zaradi težko dostopnega terena, strmega in poraščenega, so partizani tu lahko delovali, dostop Nemcem je bil otežen. Tu je bila meja, komunisti so mu rekli »gorenjsko vojno območje«, »komanda« za celotno Gorenjsko (Farji Potok). Tu so bile delavnice, bolnišnice, tiskarne. Območje Davče je bilo leta 1943 »osvobojeno« ozemlje, kjer so se zadrževale in ga pogosto prečile različne brigade (komunistični izraz »osvobojeno« ali »svobodno« ozemlje pomeni prazno, nezasedeno od njihovih nasprotnikov, in v tej »praznoti« so »svobodno« počeli, kar so hoteli, plenili in ubijali, ne da bi jih kdo za to početje preganjal). S seboj so vodile ljudi, ki so se jih v tej okolici »znebili« (tu so jih ubili), zato je tu več množičnih neoznačenih morišč, grobišč, za katere nekateri domačini še vedo. Razdalje od Davče do Primorske, Cerkna, Poljanske doline so bile tu kratke (tudi peš) in poti skrite. 

Središče Davče med vojno. Vir: Miran Jemec (1958)

Janeza Šubica so Nemcem predali domači komunistični terenci

Tudi dokler so bili Nemci v Davči, niso imeli nikoli nadzora že zaradi samega geografskega okolja. Angela Ambrožič (1941–2017), p. d. Dolinarjeva iz Davče, mi je leta 2016 pripovedovala o umoru očeta: »Očeta so mi ubili Nemci, njegov priimek je bil Šubic /Janez Šubic, p. d. Bregarjev, 15. 9. 1910–18. 11. 1943, Davča/. Z mamo nista bila poročena, ker Nemci takrat v začetku niso dovolili porok. Nemci so pri njem dobili partizansko prepustnico, da je lahko bil doma, ker je delal čevlje za partizane. Nemcem so ga podtaknili, izdali so ga znani domačini. Ni se pridružil partizanom, stal je pred hišo. Prišli so ga iskat trije znani domačini /fotografija: Zaveza, št. 125, str. 59/, nato so ga ustrelili Nemci pri Zgagu. Napisan je na spomeniku v grapi pri Zgagu pod Štulčevo grapo. Stara sem bila dve leti. Vsakemu povem, povem pa tudi imena. Zakaj so to delali? Tu ni bilo nobene nemške vojske. Dokler so bili Nemci tu, smo bili zaščiteni. Domačini, ki so imeli orožje, so potem vzeli oblast v svoje roke.«

Gledal je mene in omaro, mene in omaro, večkrat, in se odločil oditi

Janko Prezelj (1929–2016), p. d. Podgrivarjev, maja 2016: »Zadnja ofenziva je bila zelo huda. Z očetom sva peljala skrit kravo in vola. To je bilo zelo nevarno. Oče je dal kravi štrik okoli gobca, da ne bi zamukala. Nemci so šli mimo, pa se je k sreči dobro izteklo. Nemci so tudi ležali pri nas. V hišo sem jim nanosil slame, sam sem spal na postelji. Ko sem se zjutraj prebudil, ni bilo nobenega Nemca več. Tiskarna je bila pri nas od jeseni 1944 do konca vojne. Ko je bila hajka okrog, ni bilo nobenega partizana. Vsi tisti, ki so pri nas delali v tiskarni, so izginili. Tiskarna je bila dobro zamaskirana. Okno so zasuli in naredili prezračevanje. Svetili so s karbidovko. Kadar so šli večerjat, sem jaz sedel za pisalni stroj. To je bila tiskarna TRILOF – tri leta OF. Ob zadnji ofenzivi sem moral kot petnajstleten Nemca peljati okrog in mu pokazati hišo in okolico. Vse so pregledali. Vhod za tiskarno je bil zakrit s kredenco – omaro, na njej peharji pa rože. Trkal je po stenah, potem pa se je ustavil pred to omaro in me gledal. Nič nisem trznil. Vedel sem, da ve. Vprašal me je, ali naj jo odmakneva, a spet nisem nič trenil. Gledal je mene in omaro, mene in omaro, večkrat, in se odločil oditi. Še enkrat me je pogledal. Šla sva gor. Nadrejenemu je povedal, da spodaj ni nič našel. Vedel sem, da ve. To mi je dal vedeti s pogledom. Če bi odkrili, če bi naredil drugače, bi vse ubili in požgali. Odločil se je drugače in odnehal. Nikoli ne bom pozabil niti tega dogodka niti Nemca.«

Nadaljevanje v: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [11]