Nadaljevanje iz: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [8]

Nekateri Davčarji so morali imeti prepustnice in jih pogosto obnavljati

Zapis po e-pošti, /.../. (1941), 6. 10. 2021, 3. 11. 2021: »Glede meje med Davčo in tako imenovano Primorsko nisem strokovnjak, ker tudi tega nisem doslej posebej proučeval, kje je ta meja točno tekla po Rapalski pogodbi. Leta 1943, s kapitulacijo Italije 9. 9., je bil konec varovanja te meje s strani Italije in Nemčije ter so Nemci prevzeli oblast nad Primorsko. Partizani so se obnašali, kot da meje tu ni več, čeprav je do 15. 9. 1947 mednarodno pravno veljalo in jugoslovanska oblast je to tudi izvajala z namestitvijo Knoja na to mejo. Zato so tudi rekli, da sta Terčelj in Krašna hotela pobegniti v Italijo, torej čez to mejo. Koliko je bila zastražena, mogoče več veste kot jaz. Meni je o tej meji pripovedoval pokojni Čendovc /Janez Primožič, op. a./ iz Davče in da so bile še po vojni barake, kjer se je jugoslovanska vojska zadrževala. Vsekakor je meja tudi nekaj veljala, saj so na drugi strani meje Slovenci imeli določene ugodnosti, ki jih na tej strani ni bilo. Zato je moja mama z mojim bratom po vojni odšla v Cerkno. Kako sta prestopila mejo, ne vem. Tam sta dobila več šolskih potrebščin in mislim, da tudi blago, česar na tej strani ni bilo lahko dobiti. Naša oblast se je po eni strani obnašala, kot da te meje ni več (ker je bila krivična), po drugi strani pa je uradno meja še obstajala in zato so morali nekateri Davčarji imeti prepustnice in jih zelo pogosto obnavljati.«

Izgnani po vojni so se z veliko težavo vračali domov

»Torej: meje po drugi svetovni vojni tu ni nihče na novo postavil, ker je bila že tu od leta 1920, po Rapallu. Vse območje, ki so ga na slovenskem govornem območju po prvi svetovni vojni dobili Italijani po Londonskem sporazumu, so razdelili na dve coni. Teritorij, ki so ga dobili Italijani po prvi svetovni vojni in ga poimenovali Julijska krajina, so leta 1945 razdelili na cono A pod zavezniki in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo, kar je ostalo do leta 1947. Iz dela prejšnje cone A pa je nastalo okoli Trsta STO, ki je ostalo do jeseni leta 1954, ko so STO razdelili med Jugoslavijo in Italijo, dokončno pa sta obe strani, Italija in Jugoslavija, v Osimu leta 1975 pristali na postavljeno mejo leta 1954. Upam, da bo kmalu prišel tudi čas, da boste kaj napisali, kako so bili tisti Danjarji in Davčarji sprejeti od sovaščanov, ko so se po več letih izgnanstva s svojih domov leta 1945 vračali z veliko težavo vse do leta 1950 ali še čez (Kopačevi iz Zabrda).« Cona B je bila jugoslovanska, s teritorialnimi pristojnosti, ureditvijo in zloveščnostjo komunističnega režima, kar je v obsežni doktorski disertaciji Nadzor in represija v prvem desetletju jugoslovanske oblasti na severnem Primorskem (1945–1955 (Koper, 2016) predstavi Jernej Vidmar.

Ko je bila komunistična oblast še pod vplivom Sovjetske zveze

Alojz Žumer (1932–2022), zapis po e-pošti 8. 10. 2021, 10. 10. 2021: »V prvih dveh letih po vojni, ko je bila komunistična oblast še pod vplivom Sovjetske zveze, je bila ta meja zelo varovana s strani takratne vojske. Večkrat je na njej prišlo do streljanja. Po dikciji komunistov je bila to meja, ki nas je ločevala od pogoltnih imperialistov. Z objavo resolucije Informbiroja in z odklonilnim stališčem do nje s strani jugoslovanskih komunistov se je vse bistveno spremenilo. Naenkrat so imperialisti postali prijatelji, predvsem pa zaradi tako spremenjenega odnosa nismo bili lačni. Po vojni so nas lakote reševali paketi UNRRA, vendar so komunisti to pomoč odklonili. Ko pa smo postali prijatelji 'zahodnih imperialistov', smo pričeli dobivati pakete s hrano od organizacije CARE, ki je delovala v okviru Združenih narodov.«

Pripadniki Knoja so bili navadni roparji in morilci

»Pripadniki Knoja so se vse do leta 1948 (prelom s Sovjeti) potikali po dolini. Predvsem so se gibali vzdolž stare jugoslovansko-italijanske meje. Preprečevali so prehajanje te meje, prek katere so bežali ljudje, predvsem mladi, iz 'Titovega raja'. Seveda pa so ob tem počeli tudi druge nečednosti. Dejavnost Knoja in njegov namen pa najbolj pove njegova zgodovina. Kratica Knoj pomeni Korpus Narodne Odbrane Jugoslavije. V šali so ljudje temu rekli 'korpus na balin ošišanih junakov'. Knoj je Tito ustanovil že leta 1943. Njegov namen je bil uničenje vsega in vseh, ki bi se lahko upirali uvajanju komunističnega režima. V Sloveniji je v tem času nastala njegova različica, ki se je imenovala brigada VDV (VDV pomeni vojska državne varnosti). Ta se je po končani vojni pripojila Knoju. Iz namena, zaradi katerega je bil Knoj ustanovljen, je jasno, da so bili njegovi pripadniki navadni roparji in morilci.«

Enota Narodne zaščite junija 1945 na nogometnem igrišču v Puštalu v Škofji Loki. Vir: Peter Jenšterle

Ljudem je bil onemogočen dostop do kakršnih koli informacij

Davča (vas na tej meji) je bila odrezana od sveta, prav tako Sorica. Ljudem je bil onemogočen dostop do kakršnih koli informacij. Teren je bil zelo težko prehoden oziroma povezan s potmi, ki so ji poznali le domačini. Eden izmed domačinov, malo odmaknjen od Davče, ni nikoli slišal pripovedovati, da bi bila v Davči po vojni meja. Meja je bila tudi zaradi morišč med vojno in po njej, zato so prostor zaprli. Ena izmed poti iz Davče je vodila pod vrhovi v Železnike, druga pot čez Črni vrh, zadaj na Murave v Škofjo Loko.

Kako je delovala komunistična meja

Ljudje so odhajali, iskali prehode v boljše življenje. Jernej Vidmar, Nadzor in represija ..., str. 85–87: »Na zahod so bežali ljudje iz notranjosti Slovenije, iz drugih jugoslovanskih republik in tudi iz vzhodnoevropskih držav. Varovana je bila tudi zato, da iz tujine ne bi v Jugoslavijo na skrivaj prihajale oborožene osebe, povezave z jugoslovansko protikomunistično vojaško in politično emigracijo. Bežali so pred komunizmom, iz ekonomskih razlogov, da bi se izognili služenju vojaškega roka. Knoj so 31. marca 1953 ukinili. Nadzor kopenske meje z Italijo so prevzele mejne enote Jugoslovanske ljudske armade (JLA).«

Na vse na meji, ki se na poziv ne ustavijo, je treba takoj streljati

Albert Svetina je v knjigi Od osvobodilnega boja do banditizma (Nova obzorja, Ljubljana, 2004, str. 222, 224) zapisal: »Veliko ljudi iz Slovenije je po vojni bežalo na Zahod čez mejo na Primorskem. Nekateri so odhajali v emigracijo, ker so bili tukaj pod komunistično oblastjo kompromitirani in so se po vojni še dolgo skrivali. V Italijo so odhajali ilegalno. Aretacije med Slovenci na Primorskem niso bile tako množične, kot so bile onstran nekdanje rapalske meje v Jugoslaviji in posebej v Ljubljani.«

Odhajali so ljudje, ki so se leta in leta skrivali. Ljudje, ki so živeli na obmejnem pasu, so bili še bolj nadzirani. Jernej Vidmar, Nadzor in represija ..., str. 86: »V pravilih za opravljanje službe knojevcev, ki jih je leta 1945 izdal Odsek za varnost slovenske divizije Knoja, je glede meje pisalo, da je treba na vse tiste osebe, ki se v državnem obmejnem pasu (100 m) na prvi in edini poziv ne ustavijo, takoj streljati.«

Ustrelil je fanta, rojaka, ki se je vrnil iz nemške vojske

Viktor Markelj (1952), p. d. Brglez, pogovor 31. 10. 2021: »Še leta 1948 so prihajali skozi Potok ljudje, ki so želeli na zahod. Mnogo ljudi se je leta in leta skrivalo. K Brglezu v Potoku so prišli štirje pribežniki in pustili pri nas velikega, belega psa, ki se ga še spominjam. Na samotnih kmetijah so se prebežniki okrepčali. Samotne kmetije in dobri ljudje so jim omogočali preživetje. Človek, ki mu nič ne manjka, tega ne more razumeti. Ljudje, ki občutijo stisko, vedo, kaj je to, in znajo pomagati.« Na teh samotnih kmetijah so prišli do dobrih ljudi. Vsi pa niso imeli te sreče. Vračajoči se nemški mobiliziranci, vojaki s front, niso vedno naleteli na čuteče ljudi.

»Bitenc v Davči je streljal skozi okno. Otrok, ki je služil pri njih, ga je vprašal, kaj je ustrelil. Dejal mu je, da srnjaka. Ustrelil je fanta, rojaka, ki se je vrnil iz nemške vojske. Šel je in ga malo zagrebel. Dolgo, več let je ležal tam.«

Kogar so v Davči ujeli, nikoli več ni videl neba

Anton Markelj (1936), p. d. Brglez, Potok, pogovor 23. 4. 2017: »Bitenc mi je sam pravil. Med vojno je bil kurir, ni znal pisati ne brati. Gledal je v narobe obrnjen časopis: 'A smo jih natolkli,' je govoril. Ničesar ni vedel. Bil je kot Lucifer, znal je biti tudi dober. Povedal mi je, kdo je bil pri poboju duhovnikov in kako je bilo pri poboju duhovnikov. Povedal mi je tudi, da je imel na podu po vojni ujete štiri Nemce. Ko je moral na stranišče, se je bal, da mu bodo ušli, zato jih je ustrelil v peto. Potem jih je naslednji dan gnal na postajo v Železnike na milico.« Peter Polajnar je dodal, da kogar so v Davči ujeli, nikoli več ni videl neba.

Janko Primožič (1930–2019), pogovor 15. 9. 2015: »Bitenca smo se vsi bali. Izgledal je divji. Bil je močan, sadist. Ujetnika, ki ga je gnal, je žokal z nožem. Peljal ga je v Železnike na milico. Ta dogodek je Podmejačev videl pod Sušo in tudi o tem pripovedoval.«

B. je umrl doma, v gnoju

Aleš Šturm (1933), Dašnica, ustni vir, 28. 1. 2020: »Spomnim se dobro, ko je pomladi /Jože Čerin - Glavan – p. d. Bitencov, 1906–1980/ gnal Nemca. Ne vem, kje ga je dobil. Mogoče je iskal hrano, pomoč. Ranil ga je v nogo, še je hodil. Kol, palico je imel. Bil je nemočen, žejen. Pri nas je bil studenec. Mislil je piti vodo, ni mu dovolil. Pri nas pred hišo je sedela obnemogla mama. Ko je bilo sonce, smo jo prinesli ven. Ko je to videla, gledala, je bila huda. Rekla mu je: 'Vodo mu boš pa že pustil!' Potem jo je ubogal. Bitenc je umrl doma, v gnoju. Njegova žena je bila velikokrat pri nas. Nista se razumela. Povedala je, kako je bil grob do nje. Bolj se je spominjam med vojno, ko je hodila s košem v trgovino, ustavila se je pri nas. Pri nas so ljudje iz Davče počivali, dobili so čaj, 'marele', če je bilo treba. Vsi.«

Bala se je zase in za nas. Vedno je bežala pred moškimi.

Marija Primožič (1928), Kopačnica, pogovor 27. 4. 2021, 29. 4. 2021: »Ljudje so bili zelo ubogi. Nekoč se je k nam zatekel italijanski vojak. Mama mu je pomagala 'očediti' noge. Bil je premočen, brez nogavic. Starša sta ga 'preoblekla' v dvojne nogavice, hlače, ga nahranila, da je bil potem sposoben za nadaljevanje poti. Kaj se je potem zgodilo z njim, nismo nikoli izvedeli. Šele danes razumem, zakaj se je moja mama tako bala. Bala se je zase in za nas. Vedno je bežala pred moškimi.«

Služenje vojaškega roka JLA, okolica Nove Gorice. Prva vrsta drugi z leve Marjan Mohorič (1935–2005). Graničarji so služili tri leta. Po uniformi oficirja sklepam, da so graničarji fotografirani leta 1954/55. Peter Polajnar mi je povedal, da so oficirji dobili uniforme šele leta 1949. Vojaki so bili do leta 1949 ali še dlje oblečeni različno: v nemška, italijanska, srbska ali svoja oblačila. Tudi iz fotografije je razvidna ta različnost. Vojaški rok je Peter služil leta 1948 v Nišu in mi o tem tudi nekaj povedal, da slabše, kot je bilo takrat, ni moglo biti.

Prepričani so bili, da resnica ne bo nikoli ugledala luči

Toliko let so ustavljali resnico, prepričani so bili, da ne bo nikoli ugledala luči. Ali res tako slabo odpiramo okna, da tako težko prihaja svetloba do nas?

Želim si, da bi že enkrat cenili vse ljudi, ne le nekaterih po ideološki miselnosti. Smo različni, razmišljamo različno, to pa je pestrost in dinamika družbe, sprejetost ter sobivanje različnih ljudi. Zlo je glasno, pompozno. Dobrota je mila, tiha in se pogosto ne razglaša. Zlo odpade samo!

Veljajo pa osnovni zakoni za bogate, siromake in večna beseda: »Ne bojte se jih torej! / Nič ni namreč prikritega, / kar bi se ne razodelo, / in skritega, kar bi se ne zvedelo. / Kar vam pravim v temi, / povejte pri belem dnevu; / in kar slišite na uho, / oznanjajte na strehah! / Ne bojte se!« Mt 10,26–28

Nadaljevanje v: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [10]

1/2