Nadaljevanje iz: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [7]

Moški si zvečer niso upali sami v hlev

Pomniki NOB na Škofjeloškem (založba Borec, Ljubljana, 1986, str. 73): »Davča bo ostala trajno zapisana v zgodovini NOB, saj je bila vsa leta vojne prava partizanska trdnjava, pravo osvobojeno ozemlje. Prebivalci te raztresene gorske vasi so bili od vsega začetka naklonjeni partizanom.«

V Davči se nasilje po vojni še ni končalo. Pojavljale so se različne oblike nasilja. Podgrivar in Sorčan sta po umoru duhovnikov Terčelja in Krašne šla v Ljubljano in intervenirala pri oblasteh, da bi se to končalo. Še dolgo po vojni so se ljudje bali hoditi sami okrog. Ljudi so nadzirali, zvečer so stali pod okni in poslušali, kaj so govorili. Moški si zvečer niso upali sami v hlev. Davčarji so bili brezpravni pred oblastjo, zakonom in pod terorjem lokalnih oblastnikov še dolgo po vojni oziroma dokler so ti živeli. Nad njimi so imeli moč, ljudi so si podredili in jih zlorabili. Posledice tega stanja so domačini nosili desetletja.

Ta prostor so nadzorovali, da so zakrili vojno in povojno morijo

Prebivalci so bili od vojne in vojskovanja duhovno in telesno izpraznjeni. Močna in mogočna oblast je le poslušnim zagotavljala lepo sedanjost in bogato prihodnost. Pravico je uzakonila stiska. Ljudje so se poniževali za košček kruha, a morali so živeti, preživeti. Svoje je narekovala obvezna oddaja. Vzeli pa so jim vse.

Uradno mejno črto so po vojni vzpostavili v maju 1945. Povojne razmere, nadzorovanost, nadzorne točke in velika oddaljenost med kmetijami je narekovala molčečnost. Nadaljevala se je samovolja lokalnih oblastnikov, ljudi so pod lokalnim vodstvom izganjali. Ta prostor so nadzorovali, da so zakrili vojno in povojno morijo. Prostor v okolici Črnega vrha so dodatno, načrtno zaprli, zamejili, ker so tja po vojni odvažali ujetnike iz Škofjeloškega gradu. Niso pa mogli zamejiti smradu. Ko so v oktobru 1947 priključili Primorsko Jugoslaviji, je ta meja prenehala. A ljudje še vedno niso imeli možnosti prostih prehodov iz kraja v kraj.

Kradli so, morili in lagali

Kaj so delali Knojevci v Davči? »Bili so podivjani, razslojeni, brezdušni ljudje, cinični, surovi. Kradli so, morili in lagali,« so povedali pričevalci. »Če bi grape spregovorile? Grape so bile enosmerna pot,« je povedal Peter Polajnar (1928–2025).

Janez Primožič – Čenda (1930–2019) je 15. septembra 2015 povedal: »Opečeni Janez je bil po vojni v baraki zraven nas. On je bil v Knoju. Bil je močan dedec, po obrazu je bil opečen. Prišel je nekje iz Dolenjskega, septembra 1945. Prišli so varovat mejo. Konec februarja so jih menjali. Ti so šli v Leskovico, v Davčo pa so prišli iz Bohinjske Bistrice. Eden od knojevcev je bil Golob, komandantu so pravili Kranjc. Bil je v baraki pri nas, pri Čendu. Anton Golja je bil komandant KNOJ-a v Zgornji Davči, pri Pavlinu. Pri nas sta bila konec februarja 1946 še Ozna in KNOJ. V eni izmed barak so bili člani KNOJ-a, v hiši pa člani Ozne. Bili so tu pri nas 14 dni. Pri nas so spali, jedli in pili. Mi smo morali kuhati za pet oznovcev. V sobi so imeli sestanke. Bitenc je prihajal k njim. Ta Opečeni Janez in drugi Knojevci so šli na Češnjico po gospodarja 'Pri Pečniku'. Prignali so ga v barako zraven naše hiše. Opečeni Janez je rekel, da je zmatran, da so celo noč eno reč spravljali gor. So pa Pečnika vlekli gor. To je kasneje povedal Pečnik mojemu očetu.«. Omenjeni Pečnik je preživel zaradi odločnega posredovanja svoje žene.

Ubili so ju Opečeni Janez in drugi Knojevci

Janez Primožič (1930–2019) mi je 15. 9. 2015 povedal: »Pavlinov /Rudolf Frelih, 1921–1946/ in Šebrejlencov /Vencelj Frelih, 1921–1946/ sta bila v nemški vojski. Za našo hišo, 300 m stran, so ju ubili. Ubili so ju Opečeni Janez in drugi Knojevci. Spominjam se, kako so Knojevci nesli kramp in lopato. To je bilo kmalu po umoru duhovnikov, moralo je biti konec januarja ali v začetku februarja 1946. Nam so prepovedali hoditi tja, na mesto umora. Opečeni Janez je o tem poboju pravil v Novakih Francki Mezeg, svoji punci (ljubici), ki je povedala, da se je izvedelo med ljudmi. Ko sem poleti pasel, so se krave, ko so prišle do groba, razmaknile, nato pa so šle spet ena za drugo v vrsti naprej. Verjetno so vohale razpadajoča trupla umorjenih.«

Kmet iz Davče mi je pripovedoval, da so vola zvečer skrili v grmovje, mu zavezali gobec, da so lahko z njim naslednji dan orali. Iz hleva so repi še po vojni kar izginjali.

Pozimi leta 1945 si ni nikoli upal iz hiše, niti v hlev

Janez Egart (1926–2020); zapis je tudi v arhivu A. S. (1940–2015): »Splošno navodilo za uboje je gotovo prišlo iz Ljubljane iz Centralnega komiteja KPS, ali varnostnega oddelka, ta je imel posebna navodila in pooblastila. O umorih posameznih oseb pa so odločali na terenu domačini. Alojz Koder je dejal, da si pozimi leta 1945 ni nikoli upal iz hiše, niti v hlev. Okoli hiš so zvečer hodili likvidatorji, prisluškovali pogovorom v hiši, če si šel ven, so te lahko ubili. Pri Jemcu je bila občina. Partija je k Jemcu na sestanek klicala tudi Podgrivarja, predsednika KLO-ja. To je bilo v času umora obeh duhovnikov, ko je bil pri Bičkarju vod oznovcev, ki so izvrševali umore. Ivan Prezelj – Podgrivar je pravil, da je bilo na seznamu za umor še okoli 30 oseb. Naslednji dan je šel v Ljubljano. S tem je bilo konec umorov v Davči. Le še dva mlada fanta, ki sta prišla iz Rusije, so ubili /Rudolf Frelih, 1921–1946 in Vencelj Frelih, 1921–1946/. Srečno sta se vrnila iz Rusije, a doma ju je čakala smrt.« (Gasser, Božič 1945, Zaveza, št. 122, str. 23.)

VDV – vojska državne varnosti ali kasneje KNOJ – korpus narodne obrambe Jugoslavije (Peter Polajnar, 1928–2025, tipkopis, februar 2021). Domačini knojevci. Ta slika je nastala kar nekaj časa po vojni. Vsi ti Davčarji so oboroženi. Ljudje si niso upali nič, pred njimi so se skrivali. Tudi med vojno so nekateri bolj prisebni domačini preprečili, da niso streljali na nemške vojake. Če bi to storili, bi zaradi maščevanja požgali vas. Na sliki skupina partizanov iz Davče, med njimi graditelja pokrajinske tehnike, z leve: prvi Stane Bevk, sledijo Janez Čerin – Bitencov (1912–1993), Janez Jenšterle – Plašajter, Jože Čerin – Glavan (1906–1980), Bitencov, Lado Guzelj – Kurin (1928–1973), Ivan Prezelj – Podgrivar (1886–1979), Stane Biček, Pavle Čerin, Gabrijel Peternel – Pstinar. Vir: Cvetko Kobal, Bogdan Osolnik, Pokrajinska tehnika za Gorenjsko v letih 1941–1945, Skupnost partizanskih tehnikov in tiskarjev Gorenjske, Ljubljana, 1998, str. 48.

Kaj vse so ti ljudje delali ..., zdaj pa mislijo, da so bili angelčki

Janez Primožič (1930–2019) je povedal: »Vence so pletla dekleta za knojevce. Zefa zgoraj šole in Pavlinka sta jim nosili vence. Ko so imeli mladinske sestanke, so morali biti venci za okras. Še jaz sem jim jih pomagal nositi.«

Ustni vir: /.../: »Podgrivar je bil v Davči šef krajevnega odbora. Kaj vse so ti ljudje delali, v rokah so imeli škarje in platno, zdaj pa mislijo, da so bili angelčki. To so kavbojci na kupu. To ne drži, šefi so bili tudi Š. B., P. Č., C. P. in še mnogi drugi. Podgrivar je bil eminentna oseba v Davči. Bil je razumen mož, ki je znal pomiriti strasti, tako da je bilo manj žrtev.«

Še po končani vojni so v Davči ubili 18 ljudi

Peter Polajnar (1928–2025, ustni vir: »Nekateri pravijo, da so sami vzeli oblast v svoje roke, da so sami odločali. So na fotografiji, zraven je tudi Podgrivar. Imel je veliko kontaktov s partizanskimi velikaši.«

Peter Polajnar (1928–2025; tipkopis, februar 2021): Še po končani vojni so v Davči ubili 18 ljudi. Obstoječa slika prikazuje oborožene ljudi, same Davčarje, kar na vas meče slabo luč. Davčarji si niso upali niti svojih ljudi vpisati na spominsko ploščo, leta 2009. Tudi sicer se niso počutili varne. Skrivali so se. Ivan Prezelj – Podgrivar, predsednik vaškega odbora OF, je šel v Ljubljano vprašat, ali je konec vojne ali je ni. Z nasmeškom so mu odgovarjali: 'Podgrivar, si vendar priseben človek, saj veš, da je konec.' On jim oponese, 'v Davči še ne, tam se še vedno ubija'. Po tem obisku so bili knojevci umaknjeni iz Davče.«

Listek, na katerem je pisalo, katere ljudi je v Davči še treba odstraniti

Ustni viri: domačini iz Davče; Palme mučeništva, Ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki (Mohorjeva družba, Celje, 1995, str. 247): »Ivan Prezelj – Podgrivar in Sorčan sta šla po poboju duhovnikov v Ljubljano in intervenirala pri oblasteh, kajti nasilje v Davči se še ni končalo in pojavljale so se različne oblike nasilja. Po odločnem nastopu pri Ozni se je nasilje v Davči prenehalo.«

Peter Polajnar (1928–2025): Ladu Guzelju - Kurinu »je iz žepa padel listek, na katerem je pisalo, katere ljudi je v Davči še treba odstraniti. Davča je bila edina, ki je imela na tem območju svojo oboroženo enoto.« Arhivski vir (SI_ZAL_ŠKL/29, KLO Davča, spisi 1949, t. e. 5, št. 3): »Eden izmed njih je deloval kot terenski kurir Davča–Zali Log, po osvoboditvi pa v I. strelskem bataljonu K. L.V. P. do 18/10. 1945.«

Opazili so ga pravi in nikoli ni videl doma ne mame

V Davči je vojaška ali policijska enota delovala samovoljno ali pa po ukazih iz Zalega Loga. Ta četa je proti koncu vojne mobilizirala mlade fante in gospodarje iz Davče, ki se jim prej kot mladoletniki niso priključili. Nikakor pa se niso strinjali z njihovimi »vrednotami«. Nihče od devetih partizanskih mobilizirancev na koncu vojne ni preživel. Četa je delovala še po vojni, saj so bili nekateri iz nje prepoznani v Spodnjih Danjah, ko so prišli po može, hodili so ropat k ubogim vdovam, sodelovali so pri izgonu prebivalcev v Spodnjih Danjah in v Davči ter pri uboju duhovnikov. Četa se je razpustila šele, ko je šel Podgrivar v Ljubljano in pri oblasti dosegel, da se je nasilje končalo. Vendar nekateri še vedno niso odnehali.

Peter Polajnar (1928–2025; tipkopis, februar 2021): »Po zapustitvi Gorice sem bil razporejen v Škofjo Loko. Tu sem naletel na domačina iz Davče, nekega Staneta (mislim, da je bil Frelih). Svoj čas je bil nemški vojak. Po dezertaciji se je priključil naši vojski. Nekoč, takoj po vojni, je prosil komandirja, da mu je dovolil obisk doma, rad bi videl svojo mamo. Dovolil mu je. Prav tisto nedeljo je bil v Davči miting. Znašel se je tam, še preden je prišel do doma. Opazili so ga pravi in nikoli ni videl doma ne mame.«

Umore so izvajali brez prič

Peter Polajnar (1928–2025; tipkopis, februar 2021): »Na meji so se dogajale čudne stvari. Med Primorsko, Italijo in Jugoslavijo je več ljudi zmanjkalo, enota Knoja je delala po svoje. Nikomur pa niso mogli ničesar dokazati, pa tudi želje po tem niso imeli. Če so te obsodili za sovražnika ljudstva, si bil sovražnik. Naši vodje so se v Rusiji naučili veliko nemoralnega in so to prinesli tudi k nam. Priče so preminule in onemele. Meja med Davčo in Primorsko je zahtevala žrtve, nikdar objavljene, za katere ni nikoli nihče odgovarjal. Enota Knoja je postopala samovoljno. Če je kdo komu snel glavo, mu tega nihče ni mogel dokazati, območje meje je bilo zaprto. Početje je bilo izvajano brez prič. Za nikakršen teror, za noben zločin ni bilo krivca. V tem času so bila očitna dejanja, ni pa krivcev. Če so te proglasili za sovražnika ljudstva, si bil sovražnik. Sovražnikom pa je sledila smrt.«

Nadaljevanje v: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [9]

1/1