Nadaljevanje iz: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [6]

Mnoga poveljniška mesta so zasedli Bosanci in Srbi

Peter Polajnar (1928–2025): »Že leta 1943 glavni štab slovenskim voditeljem ni več zaupal. Mnoga poveljniška mesta so zasedli Bosanci in Srbi, zamenjali so mnoge komandante. Komandant Briško-beneškega odreda je bil Črnogorec, Ciril Zupanc mu je bil za tolmača. Ni znal slovensko, kaj šele briško narečje.«

Iz fonda Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije lahko ugotovimo hierarhično »delovanje KP: obravnava meje, ukinitev zasebnega sektorja v gospodarstvu, politiko vasi, kako je nadzorovala versko življenje, njena vloga v procesih, kako je dajala naročila okrajnemu časopisju. Za pisanje proti trgovcem, kmetom in duhovnikom« (Jernej Vidmar, Nadzor in represija ..., str. 8).

Ciril Zupanc je v prispevku Osvobodilna fronta kot ljudska oblast v Selški dolini 1941—1945 (Loški razgledi, št. 21, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1974, str. 188) navedel: »Jeseni 1943 je bila formirana Rajonska gospodarsko-finančna komisija (RGFK). Načelnik je bil Slavc.«

V Martinj Vrhu VOS, nato Ozna, pod vodstvom Antona Žbontarja - Slavca

Ivan Križnar je v knjigi Škofjeloško okrožje v narodnoosvobodilnem boju 1941–1945 (Območje združenje borcev Škofja Loka, 2003, str. 250) zapisal: »Od junija 1944 je bilo v Martinj Vrhu poverjeništvo VOS, nato OZNE, pod vodstvom Antona Žbontarja - Slavca. Škofjeloško okrožje je imelo tudi leta 1944 na Gorenjskem v NOB osrednje mesto. Brigade 31. divizije NOV so imele na njem izhodišča za obrambo osvobojenega ozemlja kot tudi za svoje pohode v osrednji del Gorenjske, kjer so pridobili nekaj tisoč prostovoljcev in vojnih obveznikov. Iz škofjeloškega okrožja je 31. divizija NOV odhajala branit osvobojeno ozemlje tudi na Cerkljansko in v napade na sovražnikove postojanke v Baško grapo.«

Po vojni se je hvalil, da je ubil precej ljudi

Ivan Križnar (str. 168): »Člani odbora OF za Farji potok, Zalo, Osojnik so bili Janez Frelih, Ciril Čemažar, Anton Ceferin, Aleš Mediževec, Franc Derlink, Gašper Kobler in Anton Šturm. Julija sta postala člana RO OF Janez Lavtar - Dušan in Anton Žbontar - Slavc.«

Ivan Križnar (str. 209): »Anton Žbontar je vodil Selški rajon in 18 vaških gospodarskih komisij.«

Ivan Albreht je v knjigi Filip Terčelj (Družina, 2017, str. 240) zapisal: »Med vojno je bil nekaj časa poveljnik VOS za Škofjo Loko, opravljal je tudi druge pomembne naloge med NOB. Mož je veljal za osebo, ki je imela veliko besede med tedanjimi komunističnimi veljaki. Med vojno je bil poznan po svoji krutosti. Po vojni se je hvalil, da je pobil precej ljudi in celo, da so se mu, žal, nekateri izmuznili. Še več desetletij po vojni je mirno pripovedoval enemu od soriških duhovnikov, da je nekoga čakal tri dni, da bi ga ustrelil. Iskani osebi se je kasneje uspelo izseliti v Argentino«.

V Davči je zakopanih precej neznanih človeških trupel

Ivan Albreht (Filip Terčelj, str. 243): »Na davškem območju so imeli sedež politični forumi za škofjeloško okrožje: KPS, OF, SKOJ ... od leta 1942 do konca vojne. Pokrajinski VOS in NZ sta bila med vojno največ časa prav na davškem teritoriju. Tu je okupator pobil 21 domačinov in 32 neznanih borcev. Prav tako so partizani in člani VOS na tem ozemlju pobijali ujetnike, ki so jih privedli s seboj, pa tudi nekaj domačinov. Zato je na tem območju zakopanih precej neznanih človeških trupel. Kruta leta druge svetovne vojne so v tukajšnjih prebivalcih pustila dolgotrajne boleče spomine.«

Okolica ni ničesar vedela o izgonih in umorih

Domačini so mi vedno pripovedovali, da je bila na tem območju najbolj varovana zahodna meja. Ljudje, ki so živeli le malo stran, pa za to mejo niso niti vedeli. Mejo so lahko uradno prestopali le lastniki zemljišč in lokalni veljaki (ki so tihotapili avtomobile za potrebe veljakov). Mejo je nadzorovala lokalna četa in knojevci, večinoma Srbi in tuji ljudje, ki so prej sodelovali pri pobojih v Kočevskem rogu. Ljudem, ki so živeli ob tej meji, so hiše porušili že med vojno. Tu so imeli seveda tudi svoja zemljišča. Ti ljudje so bili obmejnim stražarjem odveč. Za nameček so do danes oblateni, vzeli so jim dobro ime. To je bilo prvo, kar so mi ljudje o teh prevaranih ljudeh povedali. Sedemdeset ljudi z otroki nikakor niso mogli odstraniti oziroma izgnati, ker bi bilo to preveč obremenjujoče za oblast. Pretentali so jih na drug način. Izgnali so jih »prostovoljno«. Okolica ni ničesar vedela o teh izgonih in izginotjih (umorih). Oblast je svoja podla dejanja prikrivala. Če bi se to početje dalo skriti, bi ga prikrili še danes. Enako se je zgodilo s primorskimi Slovenci, le dobro desetletje in pol pred tem, kar je opisano v odlični knjigi Alojzija Turka Škof Janez Gnidovec (Mohorjeva družba, 1992, str. 154–162). To pomeni, da se iz zgodovine še nismo nič naučili. V naši dolini je vse hudo izhajalo iz vodstva /.../. Tudi kolonisti! O tem imam več pričevanj.

»Čiščenje« obmejnega pasu. Ljudi, obubožane, revne, garaške, so obremenili še s tem (vir: KLO Davča, SI ZALŠKL 29, št. 8–9).

Vosovci in oznovci so v Davči počeli, kar so hoteli

Peter Polajnar (1928–2025), tipkopis, februar 2021: »Samovolja OZNE. Ta vojaška, bolje policijska enota, nikomur podrejena, je poglavje zase. Počela je, kar je hotela. Bivakirala je v Muštrovi grapi, zato je grapa dobila poimenovanje Krvava grapa. Pripadniki te enote so bili v primerjavi z borci brigad pravi gospodje, ne pa tovariši. Nosili so se kot pavi. Nosili so jahalne hlače, obvezno škornje, izbrano orožje, opremljeni z vsemogočimi jermeni in za okras z rutko okoli vratu. Uživali so dokaj lagodno življenje. Bili so nedotakljiva oblast, sami izbranci, najbolj predani, vase zagledani, a nikdar pravi borci. To se je vse bolj bohotilo, vsakdo je imel željo biti terenec. Pa je bilo izdano povelje: teren v brigade. Kot najbolj predan sloj revoluciji naj bi se pri izvajanju tega povelja posebno izkazali pripadniki OZNE, takrat še VOSA /Varnostno obveščevalna služba, morilska organizacija, op. a./. Pa ni bilo tako. Kdo bi se odrekel komodnemu življenju. Poznali so življenje v brigadi. Iskali so možne stranpoti, da se temu izognejo. Pa so jo našli. Zase rešitev, za druge pogubo. Izbrali in določili so izdajalca v lastnih vrstah. Izbran je bil preprost kmečki fant, Rado Murnik iz Rovt, dotlej preizkušen, zanesljiv, predan in dosleden zaupnik. Akcija je bila aktivirana, treba jo je bilo le še izvesti. Sledila je aretacija. Vest je bila posredovana v javnost: uspešno odkritje izdajalca ... /nadaljevanje na drugem mestu, op. a./. Pomembno vlogo je odigral A. Ž. S. Tragika je v tem, da so bili tako žrtve kot izvajalec poboja iz iste vasi.«

Slikar Tone Kralj ter duhovnika Filip Terčelj in Franc Krašna

Žrtev je bilo na tem majhnem območju, na Primorskem, Cerkljanskem in Selškem, veliko. Ne morem mimo Toneta Kralja. Po njegovi zaslugi imamo danes Slovenci edinstvene poslikave cerkva na zahodni slovenski etični meji.

 Ko sem prvič prelistavala knjigo Egona Pelikana Tone Kralj. Prostor in meje, sem na str. 111, pod opombo 142 našla zgovoren dokument.

Tone Kralj, SI AS 1931_RSNZ_301-36 Odsek za oblast IX. Korpusa_ seznami, kartoteke_Tone Kralj. Zgodovinar dr. Egon Pelikan mi je po e-pošti, 20. 11. 2020 napisal: »Gre sicer za majhen listič, ki pa predstavlja 'temno senco', ki je tedaj šla mimo slikarja Toneta Kralja ... Ko sem bral me je spreletelo ... V tistih časih je tako poročilo pomenilo neposredno bližino smrti.«

Iztok Ilich, Egon Pelikan: Tone Kralj in prostor meje (MMC RTV SLO): »A kot da vse to ni bilo dovolj! Spomladi 1945 se je Tone Kralj, ne da bi za to dal kak povod, znašel tudi v vrtincih slovenskega bratomornega boja. Sumljiv je bil enim in drugim in oboji so ga začeli obravnavati kot izdajalca ...! Postrani so ga gledali tudi po vojni, ko se je v novih okoliščinah usmeril predvsem v socialno tematiko in s tem k tistemu delu svojega idejnega programa, ki je bil z novim režimom vsaj pogojno združljiv, čeprav hkrati ni skrival svojega nasprotovanja enoumju in diktaturi. Obenem je slikar na drugi strani nove meje v cerkvah, ki so ostale na slovenskem etničnem obrobju v Italiji, in se zanje razmere niso spremenile, tako rekoč do smrti nadaljeval predvojno motiviko.«

Umor duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne v Štulčevi grapi

V tem povojnem času se je Selška dolina prav na tej močno zaznamovani »meji, ki ni bila meja«, za večno obremenila še z enim zločinom. Renato Podbersič v prispevku Filip Terčelj – ob obletnici nekega zločina (Časnik, 7. 1. 2016): »Župnik Franc Krašna (1887–1946) iz Sorice, ki je soupravljal tudi Davčo, je Filipa Terčelja prosil za pomoč ob božiču 1945. Po praznikih, 7. januarja 1946, sta se skupaj odpravila v dolino proti Železnikom, nameravala sta z avtobusom nadaljevati proti Ljubljani. Na poti sta ju aretirala neznana moška, domačina in zaupnika komunističnega režima, in ju odgnala v nasprotno smer proti Podbrdu. Blizu Davče sta ju izročila enoti Knoja, ki je stražila nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo. Knojevci so Terčelja in Krašno ustrelili v Štulčevi grapi in ju zakopali v gozdu. Tedanje komunistične oblasti so razširile govorice, da sta zbežala v tedanjo cono B, domačini pa so pozneje našli brevir v gozdu. O njunem tragičnem koncu priča zapis na marmornati plošči pod zvonikom župnijske cerkve v Davči, kjer je poleg osnovnih podatkov tudi pripis: 'Oba zahrbtno umorjena.'«

Posredovati sta hotela za nasilno izgnane domačine v Avstrijo

»Glede naročnikov tega umora danes lahko sklepamo tako na ukaze iz slovenskega partijskega vrha kot tudi na lokalne oblastnike. Slednje je motilo, da sta hotela duhovnika Krašna in Terčelj posredovati pri oblasteh v Ljubljani za domačine iz vasi pod Ratitovcem, ki so jih nove oblasti aretirale po koncu druge svetovne vojne. Nekatere so kasneje pobili, druge izgnali v Avstrijo, 'krivdo' pa naj bi dokazovali predvsem njihovi nemški priimki in staro tirolsko narečje. Poleg tega se je tedanji politični vrh v Ljubljani nedvomno bal Terčeljevega ugleda na Primorskem, ki si ga je pridobil s svojim narodno-kulturnim delovanjem pod fašizmom ter njegovo jasno izraženo namero, da se tja kmalu vrne. Razen pričevanj in govoric, doslej še niso bili odkriti morebitni ohranjeni dokumenti, ki bi potrjevali ali izključevali omenjene razloge za zahrbtni umor.«

Prof. dr. Stane Granda je kot recenzent knjige dr. Janeza Juhanta Lambert Ehrlich prerok slovenskega naroda, na predstavitvi v Cankarjevem domu v Ljubljani, 6. 4. 2022, v svojem nagovoru dejal, da /.../ ve za morilca Filipa Terčelja.

Nadaljevanje v: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [8]

1/8