Nadaljevanje iz: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [5]

Na območju zahodne Davče so z mejo so po vojni nadaljevali

Prehod meje iz jugoslovanske smeri je bil možen že od leta 1945 naprej, vendar z dovolilnicami. Meja je bila uradna. Upravljala jo je jugoslovanska vojna uprava, dokler niso v Parizu določili meje med Italijo in Jugoslavijo. Svobodno tržaško ozemlje pa so razdelili šele leta 1954. Mejni prehod med cono B Julijske krajine in novo Jugoslavijo je bil v zgornjem delu Selške doline blizu Pohmana. Do priključitve je veljala rapalska meja (v Zavezi, št. 121, 2021, str. 22, sem zapisala, da je tod potekala meja med cono A in cono B, kar ne drži. To pa je bil potem razlog za razlago v treh nadaljevanjih).

Mejo so po letu 1945 nadzirali knojevci. Graničarji še niso bili ustanovljeni. Na Petrovem Brdu so bili vojaki JLA. Vsi so spadali pod KNOJ (Korpus narodne obrambe Jugoslavije), ki je upravljal razne naloge v coni B Julijske krajine, na meji in na celotnem ozemlju države. Leta 1950 je bil s Titovim ukazom KNOJ ukinjen, razdelili so ga na Ljudsko milico in obmejno stražo (graničarje) (Zgodovina slovenske policije – od orožnika do policista, v: www.policija.si).

Posočje 1945–1947, katalog razstave ob 70. obletnici vzpostavitve slovenske zahodne meje, izdal Tolminski muzej, avtorica Karla Kofol, razstava: od 23. 9. 2017 do 8. 5. 2018. Isti vir velja za zapis o preskrbi in plačilnem sredstvu v coni A in v coni B. Vir: Zgaga Cveto (1948).

Meja v Posočju med letoma 1945 in 1947

Tolminski muzej, Posočje 1945–1947, Ana Hawlina: »V publikaciji etnologinje Karle Kofol je predstavljeno skoraj triletno povojno obdobje, ko se je v visokih političnih krogih odločalo o nadaljnji usodi najzahodnejšega dela slovenskega etničnega ozemlja. Julijska krajina je bila tedaj razdeljena na dve upravni coni: cona A je bila pod upravo anglo-ameriških vojaških sil, cono B so upravljale jugoslovanske vojaške oblasti. Upravna in politična razmejitev tega območja se je močno odražala tudi v vsakdanjem življenju prebivalcev Julijske krajine. V katalogu, ki je opremljen z bogatim slikovnim gradivom in se nanaša predvsem na zgornje Posočje, so tako predstavljeni posamezni segmenti tedanjega vsakdana: gospodarstvo, povojna obnova in preskrba, uprava, zdravstvena oskrba, šolstvo, družabno in kulturno življenje ter močna politična trenja, podprta z vsestransko propagandno aktivnostjo, ki so razdvajala ljudi in jim onemogočala mirno vsakdanje življenje«.

Propaganda je hujskala in razdvajala ljudi ter jih silila za eno ali drugo stran

Karla Kofol, Razstava ob 70. obletnici vzpostavitve slovenske zahodne meje: V burnem povojnem obdobju se je odločalo o usodi primorskih krajev in ljudi. »V ospredju tedanje mednarodne diplomacije sta bila predvsem Trst in Gorica, hud politični in kulturni boj pa je v letih od 1945 do 1947 potekal tudi v Posočju, na območju današnjih občin Bovec, Kobarid in Tolmin. Julijska krajina je bila namreč razdeljena na cono A, ki je spadala pod Zavezniško vojaško upravo, ter cono B, ki jo je upravljala jugoslovanska oblast. Čeprav je bila meja, ki je potekala v glavnem po reki Soči, prehodna in kratkotrajna, je vendarle močno zarezala v takratno življenje in sprožala številne napetosti in konflikte.

Obravnavano obdobje je na razstavi predstavljeno s številnimi fotografijami, arhivskimi dokumenti, časopisnimi prispevki in predmeti. Pomemben del muzejske predstavitve so tudi zapisana in na filmski trak posneta pričevanja ljudi, ki so ta čas osebno doživljali. Mlajši, takrat še otroci, se ga spominjajo predvsem po priboljških, ki so jih delili zavezniški vojaki. Starejši pa pripovedujejo tudi o velikem razočaranju, ki je sledilo odločitvi, da se del osvobojenega ozemlja prepusti zavezniškim enotam. Ta kompromisna politična odločitev je v celotni Julijski krajini sprožila val kulturnih prireditev, manifestacij in množičnih demonstracij, s katerimi so Primorci glasno izražali željo po priključitvi k Jugoslaviji. Seveda pa pri tem niso bili povsem enotni. Mnogi so svarili pred prihajajočim komunizmom; bali so se preganjanja zaradi vere ali drugačnega mišljenja, bali so se razlastitve in podržavljanja premoženja. Politična trenja so sprožala številne konflikte, nemalokrat s hudimi posledicami. Tako zavezniške kot jugoslovanske oblasti so preganjale, kaznovale in zapirale vse, ki so jim kakorkoli nasprotovali. Prihajalo je do fizičnih obračunavanj in celo smrtnih žrtev. Močno orožje, ki sta se ga posluževali obe strani, je bila propaganda, ki je hujskala in razdvajala ljudi ter jih silila k opredelitvi za eno ali drugo stran. S priključitvijo Primorske k Jugoslaviji je bila za večino Primorcev dilema razrešena. Sledili so novi časi, ki pa so v spominu mnogih pustili precej grenak priokus«.

Takoj čistiti, toda ne na nacionalni osnovi, temveč na osnovi fašizma

Nevenka Troha, Zahodna slovenska meja med letoma 1945 in 1954 (MMC RTV SLO): »Za celotno cono B Julijske krajine je bila z ukazom maršala Tita 25. junija 1945 ustanovljena Vojna (Vojaška) uprava jugoslovanske armade za Slovensko primorje, Istro in Reko. V ukazu je Tito posebej poudaril, da krajevni NOO (Narodnoosvobodilni organ) še naprej izvajajo svoje funkcije v tesnem sodelovanju z vojaško upravo. VUJA (Vojaška uprava jugoslovanske armade) je tako v coni B sprejemala ukrepe, ki so bili pomembni za celotno cono (finance, carine, promet itd.), usklajevala delo med NOO in organi zaledne vojaške oblasti in bila najvišja sodna oblast. Od Jugoslavije je bila cona B ločena z rapalsko mejo, ki jo je bilo mogoče prestopiti le s posebnimi dovoljenji, medtem ko je bil prehod Morganove črte med cono B in cono A mogoč z osebno izkaznico.«

»Kljub političnim pripravam sta v prvih dneh jugoslovanske zasedbe prevladala vojaški in policijski način ravnanja. Takoj po prihodu so jugoslovanske zasedbene oblasti začele čistko (epuracijo), ki je bila izvedena na podlagi navodila: 'Takoj čistiti, toda ne na nacionalni osnovi, temveč na osnovi fašizma.'«

Represija, ki jo je izvajala jugoslovanska stran

Nevenka Troha je v knjigi Komu Trst (1999) predstavila represijo, ki jo je izvajala jugoslovanska stran in je bila zanjo pozneje precej obremenjujoča, ter odziv njenih prebivalcev na te dogodke. Velika dragocenost tega dela je eno najzahtevnejših in najbolj zamudnih opravil pri njenem nastajanju: razrešitev vseh ali pa skorajda vseh imen oficirjev oziroma pooblaščencev Ozne od vrha navzdol do tistih, ki so komajda delovali v odročnih in od okupatorja strogo nadzorovanih krajih. Zaradi konspiracije je namreč večina sodelavcev Ozne uporabljala ilegalna imena, ne samo med vojno, temveč tudi po njej. Med vojno zaradi konspiracije pred sovražnikom, po vojni pa zaradi strahu pred ljudmi v svojih lastnih vrstah.

Na Tržaškem in Goriškem so partizane sprejeli kot osvajalce

Mateja Jeraj, Aleksandra Serše (Arhivi, letnik 22, 1999): Partizane so sprejeli kot osvajalce. V očeh številnih so bili manjvredni barbari, ki so hlepeli po italijanski zemlji. Njihove predsodke so še podkrepili ukrepi jugoslovanskih oblasti po koncu vojne, zlasti množične aretacije in likvidacije – ne le tistih, ki so imeli krvave roke, ampak tudi nekaterih, ki so zgolj nasprotovali priključitvi. Večina prebivalstva pa si je želela mirnega vsakdanjega življenja. Avtorica opozarja, da je ob politično opredeljenih še živela molčeča večina, na katero se zaradi njene pasivnosti pogosto pozablja. Med tistimi, ki jih politika ni zanimala, so bili zlasti Italijani, saj Slovencev preteklost ni mogla pustiti neprizadetih, zato jih je bilo med neopredeljenimi veliko manj. Večina pa je bila utrujena od vojne in si je po avtoričinem mnenju želela mirnega vsakdanjega življenja; sprejela bi vsakogar, ki bi jim to zagotavljal. Vprašanje državne pripadnosti ni bilo pomembno za srednji in nižji sloj, čeprav sta bila bolj zadovoljna z Angleži kot z »revnimi partizani«.

Mateja Jeraj, Aleksandra Serše, Arhivi, letnik 22, 1999

Pustošenje Ozne, Knoja oziroma Udbe

Ozna je imela odločilno vlogo. Jernej Vidmar v doktorski disertaciji Nadzor in represija v prvem desetletju jugoslovanske oblasti na severnem Primorskem (1945–1955) (Koper, 2016, mentor dr. Egon Pelikan, str. 10–11, 41–42): »Oddelki KNOJ-a, so bili oznovski izvršni organi. V coni B je še vedno delovala Narodna zaščita. Oznovska mreža, ki je nezakonito delovala v coni A, ni bila neposredno povezana s poverjeništvom OZNE za Primorsko v coni B, ampak je bila neposredno vezana na centralno slovensko OZNO v Ljubljani. Jugoslovanska vojaška uprava v Julijski krajini se je ravnala po navodilih partijskega osrednjega vodstva, ki je zaukazalo, da je treba 'vse sovražne elemente' zapreti in predati OZNI, da uvede proti njim postopke. Pri izvedbi aretacij v Julijski krajini maja 1945 je tesno sodelovala s tamkajšnjo ljudsko oblastjo, z vojsko in političnimi organizacijami. Narodna zaščita in enote KNOJ-a so aretacije izvajale po nalogu OZNE. Po 15. 9. 1947 je bila severna Primorska priključena k FRLJ in se je s tem končno združila s preostalim slovenskim ozemljem. Primorsko prebivalstvo je začelo doživljati izkušnjo novega enopartijskega sistema, ki ga je vodila KPJ, v katero so bile vključene vse republiške partije. Država je bila centralistično, hierarhično urejena. Najvišji organ stranke je bil Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije (CK KPJ). Državo je vodilo ožje vodstvo, to je Politbiro centralnega komiteja KPJ. Absolutni vodja je bil Josip Broz Tito, ki je združeval najpomembnejše državniške in politične funkcije. Idejni ideolog je bil Edvard Kardelj. Tretja najvplivnejša osebnost je bil Aleksander Ranković, minister za notranje zadeve in vodja tajne politične policije, tj. OZNE oziroma od leta 1946 UDBE, to je Uprave državne varnosti (UDV), ki je bila udarna pest partije, kot tista, ki je skupaj z drugimi represivnimi organi zagotavljala oblast enopartijskemu sistemu oz. monopol komunistični partiji.«

Nemški vojaki v Davči, pri Vrhovcu. Zadaj na sredini je cerkev v Davči. Vir: Miran Jemec (1958)

Mejo so nadzirali knojevci še dve leti po drugi svetovni vojni

Vsa ta dogajanja so segala tudi na območje Selške doline. Zaradi razumevanja povojnega dogajanja ob rapalski meji na zahodnem delu Davče je potreben ta dokaj dolg uvod.

Mejo po nekdanji rapalski meji čez Soriško planino, Petrovo Brdo, Zadnjo Soro, čez zahodno Davčo, Črni vrh, za Blegošem so nadzirali knojevci še dve leti po drugi svetovni vojni. Formalno še ni bilo določeno, ali bo to ozemlje pripadlo novi Jugoslaviji. Ob tej meji so se dogajali kruti dogodki z neugotovljenim številom žrtev. Obstajajo spomini ljudi in tudi dokumenti, kako so to mejo dejansko doživljali ljudje, kako je ob njej potekalo življenje oziroma preživetje domačinov. Tu je bila po vojni uradna, nadzirana meja »pred nekim sovražnim območjem«. Ko so v oktobru 1947 priključili Primorsko Jugoslaviji, te meje ni bilo več.

Omenjeno nasilje Ozne po vojni tudi na Primorskem je bilo nadaljevanje revolucionarnega nasilja med vojno, torej uničevanje vseh, ki niso bili po meri komunističnih vojščakov.

Nadaljevanje v: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [7]

1/2