Nadaljevanje iz: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [4]

Nemški pokol partizanov na Poreznu marca 1945

Meje po kapitulaciji Italije leta 1943 ni bilo več. Žične ovire so odstranili, vendar so ostanki, kupi bodeče žice, še dolgo po vojni ležali povsod. Vojna je Janezu Primožiču vzela otroštvo. Pripovedoval je tudi o spopadu na Poreznu proti koncu vojne 24. in 25. marca 1945. Zadnje hajke v marcu 1945 se je spominjal kot nepoštenega dejanja. Na Porezen so gnali ljudi, nekatere so mobilizirali le teden ali dva pred bojem. Večina je bila brez orožja, bili so slabo obuti, neprimerno oblečeni za hude zimske razmere. Največja agonija je bila na koncu vojne, ker so se hoteli znebiti svojih razrednih nasprotnikov, vseh tistih, ki niso bili za komunizem. Neoborožene ljudi so partizani strpali v kasarne na Poreznu in večina jih je umrla pod nemškimi streli. Zgodil pa se je čudežni vremenski pojav goste megle, zato se je nekaj ljudi tudi rešilo. Dovolj, da so povedali, kar še danes pripovedujejo. Partizanska stran je hudo zavajala in v njihovih navedbah v literaturi je polno nesmislov. Rešil se je tudi Franc Močnik – Lahajnar. Vodstvo je svoje ljudi vodilo v strnjenih kolonah, iz katerih ni smel nihče niti na potrebo. Zdrsnil je pod pot in preživel.

Mobilizirali so jih, jih dali ubiti, potem pa so desetletja proslavljali

Iz vseh pridobljenih pričevanj je razvidno, da so partizani načrtno vodili vse te kolone na Porezen, v nemški obroč. Nekaj srečnežev se je rešilo in so s tem pripomogli k razjasnitvi teh dogodkov. Zadnji čas je, da o tem svoje doda stroka, pošteni zgodovinarji, tema je zapletena.

Na Zali Log je prihajalo v gostilno veliko ljudi. Založani so bili previdni, marsikaj so vedeli. V gostilni še piti niso upali, da ne bi kaj spregovorili. Koblarjev Miha – Ribar pa je nekoč dejal: »Bandeti! /narečno za banditi/ Bil sem na Poreznu. Bandeti! To je bilo vse izdano, bili smo lačni, utrujeni. Sem se reševal, pokril sem se s hosto. Zagrabil sem kup hoste, jo obrnil in tri dni ležal pod njo. Ropotalo je okoli mene, ampak sem preživel. Gor so nas peljali, nobene straže, slabo oblečene, neoborožene. Na koncu vojne so pobrali tiste, ki niso bili njihovega kova, da bi slepo verjeli. Vzeli so jih, mobilizirali, jih dali pobiti, potem pa so desetletja proslavljali.«

Zahodni del Davče, Državna topografska karta, št. 92, Geodetski zavod Slovenije, 1995.

Ljudje so na tihem govorili, da je v Davči 13. brigada

Alojz Žumer (1932–2022) po e-pošti 6. 10. 2021: »Še nekaj besed o Davči. Ta vas je bila, dokler niso zgradili ceste, zelo osamljena. Dostopna je bila po kolovoznih poteh iz Farjega Potoka, iz Zalega Loga ter od gostilne pri Zgagi. Razprostirala se je na veliki površini, tako da je bilo od soseda do soseda tudi uro ali več peš hoje. Rekli so, da je tako velika kot Dunaj. Ker je bila tako težko dostopna, je bila seveda idealen kraj za partizane. Tam so nastajali razni partizanski forumi in bile formirane borbene enote. Tam je npr. nastala Prešernova brigada. Zaradi take težke dostopnosti pa so partizanske oblasti tam izvajale tudi zločine. Ljudje so na tihem govorili, da je tam 13. brigada. Kdor je izginil v tej brigadi, je pomenilo, da so ga ustrelili. Po končani vojni so svojci padlih ali izginulih hoteli raziskati njihovo usodo ali najti grob. Zato je oblast dovolila dostop le nekaterim zaradi strahu, da ne bi na dan prišli tudi partizanski zločini. Dovolilnice so tako dobili le domačini in nekateri zanesljivi.«

Italija je zahtevala rapalsko mejo, Jugoslavija pa narodnostno mejo

Tržaško vprašanje (Wikipedija): »Tržaško vprašanje 1945–1954 se je pojavilo po drugi svetovni vojni. Italija je zahtevala rapalsko mejo, Jugoslavija pa narodnostno mejo. Zaradi komunizma v Jugoslaviji so bili zavezniki bolj naklonjeni Italiji. Mejo so določili leta 1954 z londonskim sporazumom, tako da je del Slovencev ostal v Italiji, del Italijanov pa v Jugoslaviji.« Dokončno so vprašanja med Italijo in Jugoslavijo rešili Osimski sporazumi, podpisani leta 1975 v kraju Osimo blizu Ancone. Ratifikacijske listine so izmenjali šele leta 1977. Od leta 1992 je Slovenija pravna naslednica Jugoslavije v teh sporazumih.

 Nemški vojaki v Davči. Vir: Miran Jemec (1958)

Državna meja med Italijo in Jugoslavijo je bila izjemnega pomena

Komunistični režim je v prvem desetletju po drugi svetovni vojni deloval izrazito represivno. Državna meja med Italijo in Jugoslavijo je bila izjemnega pomena. Z mejo so se ukvarjali vladajoča partija in vsi njeni organi represije. To ni bila navadna razmejitev med dvema državama, pač pa tudi meja med dvema gospodarskima in političnima sistemoma, med kapitalističnim in socialističnim svetom, meja med dvema ideologijama, med različno jezikovno govorečimi prebivalci, med dvema narodoma, med slovansko in romansko kulturo. Obdobje med letoma 1945 in 1947, ko je bila Primorska razdeljena na coni A in B, je že precej raziskano, območje severne Primorske, sploh pa meja, ki je potekala po stari rapalski meji, pa še ni bilo dovolj raziskano. Primorska cona B Julijske krajine je bila k FLRJ priključena dve leti po drugi svetovni vojni, s čimer se je izognila dvema najtežjima letoma uvajanja nove oblasti, ki so ji bili med letoma 1945 in 1947 izpostavljeni preostali deli Republike Slovenije.

Kako so leta 1945 razmejevali zahodno slovensko ozemlje

Nevenka Troha, Zahodna slovenska meja med letoma 1945 in 1954 (MMC RTV SLO): »Vse politične opcije med Slovenci so že med drugo svetovno vojno postavile zahteve po Zedinjeni Sloveniji v okviru slovenskih etničnih meja. Prav tako je te zahteve, ki so pomenile spremembo jugoslovansko-italijanske in jugoslovansko-avstrijske meje, postavilo jugoslovansko osvobodilno gibanje in po koncu vojne mirovna pogajanja nove jugoslovanske oblasti. Da je jugoslovansko-italijansko (rapalsko) mejo treba spremeniti v jugoslovansko korist, so že med vojno priznavale tudi zavezniške sile, kje in kako, pa naj bi odločila mirovna pogajanja.«

»Zmaga nad nemško vojsko na Primorskem in tudi na Koroškem je bila predvsem delo velikih jugoslovanskih in anglo-ameriških vojaških enot, pomemben delež pa so prispevali tudi slovenski partizani. V Trst, Gorico in na Sočo so jugoslovanske enote prišle 1. maja 1945. 9. maja 1945 je Tito v depeši IV. armadi zapisal, da so te kraje osvobodili, 'ker etnično pripadajo naši domovini'. Že 2. maja so na območje med Sočo in poznejšo razmejitveno črto, tudi v Trst in Gorico, prišle enote 8. britanske armade in tam ostale. Zahodni zavezniki so začeli pritiskati na Jugoslavijo, tudi z grožnjami o uporabi oborožene sile, naj se umakne iz Trsta in dela Julijske krajine, kakor tudi iz Beneške Slovenije in Kanalske doline, ki sta bili vključeni v Videmsko pokrajino. Iz nje se je Jugoslovanska armada umaknila že 16. maja 1945. Po napornih pogajanjih so v Beogradu 9. junija 1945 podpisali sporazum, v skladu s katerim so se jugoslovanske enote 12. junija 1945 umaknile iz zahodnega dela Julijske krajine na območje vzhodno od demarkacijske, t. i. Morganove črte, ki je tekla od Debelega rtiča čez Kras, Vipavsko dolino, Banjško in Trnovsko planoto ter vzhodno od Kobarida in Bovca. Črta je dobila ime po vodji pogajalcev generalu Williamu D. Morganu, štabnem načelniku komandanta združenih zavezniških sil v Sredozemlju.

Posamezna odprta vprašanja je rešil sporazum v Devinu 20. junija 1945. Z njim so tudi določili, da izraz Julijska krajina pomeni italijanske pokrajine Gorico, Trst, Reko (Kvarner) in Pulj iz leta 1939 in da se deli na coni A in B Julijske krajine. Cona A je prišla pod anglo-ameriško Zavezniško vojaško uprava (ZVU), cona B pa pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade (VUJA). V coni A sta ostala Jugoslovanski odred, ki je štel 2.000 mož, in jugoslovanska vojna misija pri štabu 8. britanske armade. Obe vojaški upravi sta, podobno kot drugje v Evropi, delovali kot zasedbeni upravi na območju tuje države, v tem primeru Italije.«

Komunistična »jugolira« na Primorskem leta 1945. Vir: Cveto Zgaga (1948), Podbrdo

Balkanske metode in načini, ki ljudem odvzamejo vsakršne pravice

Nevenka Troha v knjigi Komu Trst (Modrijan, 1999, str. 26–27): »Osvojevalci so bili ljudje, ki so prišli iz gozda in so bili prvič v stiku s civilizacijo. Jugoslovanska oblast se je zavedala, da je bila vzpostavitev normalnih razmer predvsem politično vprašanje, ker bi slabe razmere dokazovale, da Jugoslavija Trsta ni sposobna preživeti. Jugoslovanske oblasti so uvedle strog nadzor nad tiskom in drugim obveščanjem, zborovanji ipd., niso dovolili nobenega manifestiranja proti svoji politiki. Poleg aretacij, deportacij so veliko škode naredili nekateri njihovi ukrepi v času, ko so se pripravljali na umik, med njimi zaplembe dragocenosti in denarja.

Štab 4. armade JA je 4. junija 1945 na podlagi ukaza vrhovnega komandanta Josipa Broza izdal ukaz, s katerim so vojski prepovedali konfiskacijo in rekvizicije. Ukaz so zlasti na spornem območju kršili, zato so vojaška sodišča zahtevala takojšnje aretacije krivcev. Italijanski Akcijski odbor Julijske krajine je menil, da so ukrepi, ki so jih jugoslovanske oblasti izvajale med zasedbo Julijske krajine maja 1945, kršitev mednarodnega prava. Kot se lahko razbere, so to balkanske metode in načini, ki ljudem odvzamejo vsakršne pravice in so celo brez osnovnih civilizacijskih prvin. Med hude kršitve mednarodnega prava so šteli množične aretacije in deportacije, prisilno mobilizacijo, uničenje arhivov, ukinitev italijanske sodne oblasti, odvažanje gradiva, ki je bilo last italijanske vlade, sekvester bančnih depozitov.«

Jugoslovanskih vojakov niso sprejemali kot osvoboditelje, ampak kot okupatorje

Nevenka Troha v knjigi Komu Trst (str. 33–35): »Po celem svetu se je smejal svetovni mir, v Trstu sta vladala teror in bolečina. ... Nikoli ni Trst trpel tako krute deformacije svojega obraza in sprevrženja čustev. Jugoslovanskih vojakov niso sprejemali kot osvoboditelje, ampak kot nove okupatorje. Zanje Trst ni bil osvobojen, ampak osvojen. Njihovo nasprotovanje se je še povečalo potem, ko so jugoslovanske oblasti zlasti v prvih dneh maja v Trstu in Gorici aretirale več tisoč ljudi različnih slojev in so se med ljudmi razširile prve govorice o usmrtitvah zaprtih. V Trstu naj bi vladala atmosfera terorja. Jugoslovanska vojska naj bi bila brez vsake kulture, jugoslovanski oznovci so nastopali v imenu jugoslovanskih oblasti nasilno, samovoljno, nezakonito.«

Nemški zemljevid, Davča in Sorica. Vir: Peter Polajnar (1928)

Morganova črta je postajala del železne zavese

Nevenka Troha, Zahodna slovenska meja med letoma 1945 in 1954 (MMC RTV SLO): »Po konferenci 'velikih treh' v Potsdamu (17. julij–2. avgust 1945) in ob vse bolj intenzivnem vključevanju Sovjetske zveze v vprašanja Julijske krajine, je t. i. tržaško vprašanje postalo eno ključnih, čeprav ne najpomembnejše, svetovnih vprašanj. V skladu z delitvijo sveta na interesne sfere je bila nova politika zastavljena tako, da je imel vsakdo 'proste roke' na svojem območju, torej tudi obe vojaški upravi v Julijski krajini. Morganova črta je postajala del železne zavese, ki je ločevala dva svetovna vojaška, politična in ideološka bloka.«

Ko je bila tema, so se usedli v avtomobile in po Trstu pobirali ljudi

Viktor Markelj (1952), Brglez, pogovor 26. 3. 2017 in 31. 10. 2021: »Podpučar je povedal, zakaj smo izgubili Trst. Bil je v Trstu konec vojne. Ko je bila tema, so se usedli v avtomobile in po Trstu pobirali ljudi, ki so jih potem vozili v fojbe. Italijani so se s pomočjo zaveznikov pritožili in uprli in tako je Jugoslavija izgubila Trst.« Problematiko je obsežno razjasnil Jernej Vidmar v doktorski disertaciji Nadzor in represija v prvem desetletju jugoslovanske oblasti na severnem Primorskem (1945–1955), Koper, 2016, mentor dr. Egon Pelikan.

https://www.rapalskameja.si: »Kljub temu da Trst in Gorica, dva nekdanja stebra slovenskega kulturnega življenja že skoraj stoletje ostajata znotraj Italije, nam je v letu 1947 le uspelo pridobiti nazaj večji delež ozemlja in prebivalstva.«

Plačilno sredstvo je bila tako imenovana jugolira. Veljala je v coni B Julijske krajine do leta 1947, ko je bila cona priključena k novi Jugoslaviji. V Jugoslaviji je bil v obtoku dinar.

Nadaljevanje v: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [6]

1/5