Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Rapalska meja, Davča, Petrovo Brdo, Selška dolina [3]

Janez Primožič (1930–2019), Čenda: »Zgodilo se je približno pred dvesto leti. Pripovedovala mi je očetova mama, njej pa je povedala njena mama. Oče je bil rojen leta 1893. Janezova mama je bila doma pri Mohori (Zala), kjer so večkrat špilali karte. Prababica jim je svetila s trskami, da so lahko igrali, in poslušala je, kar so pripovedovali. Eden od kvartopircev je pripovedoval, da ni daleč dan, ko se bodo ljudje skrivali po gmajnah, da bo ubijal brat brata, oče sina, sin očeta in da bo iz vsake strgane bajte prišla gospoda. Posestniki bodo prišli ob vse svoje premoženje, Avstrija bo tako obubožala, da bo na cvernovi niti, kasneje si bo opomogla. Vladal bo antikrist, vsak otrok bo imel denar. Nemčija bo zasedla Poljsko in vse druge dežele. Dekleta bodo nosila kratke kikle, da bodo moškim všeč. Če bo kdo od Kranjske Gore do Ljubljane dobil kravo, ji bo lahko privezal zlat zvonec. Rekel je, da bo na svetu tako, kdor bo imel tri hlebe kruha, bo lahko enega prodal. Svet bo tako nor, da bodo zemljo poglihavali /ravnali/.«

Zahodni del Davče, Državna topografska karta, št. 92, Geodetski zavod Slovenije, 1995.

V Davči so leta 1942 izvedli 50-metrski presek meje

Med vojno je na območju Davče potekala meja med nemškim in italijanskim vojnim območjem. Nemci so takoj leta 1941 iz Davče pregnali 13 ljudi, tudi župnika Kopitarja, ki se ni več vrnil. Pregnali so Mravljevega Miha, za druge pregnance ljudje ne vedo več. Pregnanci so se po dveh tednih vrnili z obrazložitvijo, da kmetje niso intelektualci. Domačini so izražali veliko sumov, kdo je Nemcem dal seznam sovaščanov.

V Davči so leta 1942 izvedli 50-metrski presek meje. S posekom so utrdili mejo med italijanskim in nemškim okupacijskim območjem. Mama in ata Janeza Primožiča (1930–2019), ki mi je pripovedoval zgoraj napisano zgodbo, sta les na svoji parceli sama pogolcvala. Ta posek je viden še danes.

Italijanska specialka pomembnega mejnega območja z železnico in cestnim prehodom meje od leta 1918 do 1943 na območju Petrovega Brda z največjo koncentracijo objektov državnih uslužbencev. Križci označujejo potek meje. Italijani so slovenska imena poitalijančili, npr. v M. d' Oro (Zlata gora, Zlatnik, danes Slatnik nad Soriško planino), Forc d. Bove (Baško sedlo), Piedicolle (Podbrdo), Colle Pietro (Petrovo Brdo). To je bila med drugo svetovno vojno tudi meja med nemškim in italijanskim okupacijskim območjem.

Nekaterim družinam so leta 1942 na tej meji porušili domačije

Ni pa šlo samo za posek, nekaterim družinam sta leta 1942 nemška in italijanska oblast na tej meji porušili domačije in gospodarska poslopja. Po rušitvi hiš leta 1942 ti ljudje niso imeli ničesar več. Družine, ki so bile številčne, so pod streho vzeli sosedje, domačini, sovaščani. Eno izmed družin, Sorčanove, so Nemci preselili v Tuhinjsko dolino. Sorčana so sicer Nemci dvakrat dobili pri tihotapljenju. Ljudje so morali preživeti. Kaznovan je bil s selitvijo.

Nemško-italijanska meja ni potekala točno po rapalski meji. Nekateri lastniki so med vojno morali očistiti površine svojega zemljišča na meji. Les so sekali sami in morali so svoj les pospraviti, da so očistili mejni pas. Les so lahko uporabili za svoje potrebe. Kdor pa tega ni bil sposoben, so mu presek izvajale različne skupine golcarjev. Nemci so za rušenje poslopij aktivirali domačine iz okoliških vasi in jih za to tudi plačali.

Dovolilnica za prehod meje med nemškim in italijanskim okupacijskim območjem med drugo svetovno vojno na zahodni strani Selške doline.

Na Štajerskem ga je prepoznal Janko Prezelj in zahteval zanj »smrtno obsodbo«

Peter Polajnar (1928), pogovor 16. 11. 2021: »Med vojno so Nemci porušili sedem hiš v Davči. Hoteli so poudariti mejo, 50-metrski pas, da je to dokončna meja med Italijo in Nemčijo. Na delovišče so mobilizirali več fantov. Posek je vodil Dolenc, lesni trgovec iz Škofje Loke. Pripovedovali so, da kjer so bile parcele z več lesa, je bil posek širši. V tem pasu so bile tudi domačije, ki so jih porušili. Na delovišče je moralo tudi več fantov iz Selške doline: Mišo, Janko Prezelj – Andrejovcev, Jože Gartner, Štefan Bertoncelj, Franc Čufar, Jože Blaznik. Vse te fante so potem zajeli partizani in jih mobilizirali. Akcija, ki se je zgodila v Soteski, je bila s partizani dogovorjena. Zadnja dva sta potem partizanom ušla na Koroško. Blaznik je potem na Koroškem dobil poziv v nemško vojsko, a je tudi od tam dezertiral na Štajersko. Na Štajerskem ga je prepoznal Janko Prezelj in zahteval zanj smrtno obsodbo. Komandant čete tega ni dovolil, saj je skrbel za njegovega konja. Po vojni je bil Blaznik glavni zaupnik oblasti.«

Niso pa se počutili varne, ko je bila Davča »osvobojeno« območje

Mnogo lesa od tega poseka je šlo za partizanske barake in partizane. Na šverc so nekaj lesa spravili tudi v Italijo. Janez Primožič se je spominjal, ko so Nemci zapledli mejo, da nič niso branili, če jo je kdo od domačinov prestopil. Na Črnem vrhu so bili italijanski graničarji, ki so se tod prosto sprehajali. Na obeh straneh meje so bili vojaki, ki so se med seboj in z domačini dobro razumeli. Vedno je bila čez mejo vidna gaz, pozimi in poleti.

Med vojno sta bili povezani nemški postojanki Sorica in Davča. Nemci so v Davči sami požgali župnišče in se leta 1943 umaknili iz Davče. O tej nemški postojanki je v partizanski literaturi veliko nebuloznega. Domačini so povedali, da so se z Nemci razumeli. Nemci nad domačini niso zganjali nasilja. Vaščani so se počutili varne. Niso pa se počutili varne, ko je bila Davča osvobojeno območje. Po kapitulaciji Italije meje med Italijo in Nemčijo ni bilo več, v celoti je pokrajina pripadala nemškemu območju. Davčarji pa so bili od takrat izpostavljeni nasilju partizanov.

Davča od Vrhovca, levo zadaj Ratitovec, desno na sredini davška cerkev. Vir: Miran Jemec (1958)

Nemci so tod večkrat hodili v patrulji, vendar surovosti niso zganjali

Janez Primožič se je spominjal: »Leta 1942 sem pasel kravo. Partizani so jo prišli iskat. V bližini je bila bolnišnica. Naslednji večer so prišli po mleko. Ker ni bilo več krave, ga niso dobili, zato so zganjali nasilje nad očetom in mamo. V bližini Kenda, na Slugovi rajdi, je bila partizanska bolnišnica, ki je čez nekaj časa pogorela. Pozimi smo za partizane vozili drva na Slugov grič. Strojevc je imel okoli 400 ha gozda. Spomnim se, da so iz lesa v njegovem gozdu leta 1943 zgradili bolnico Franjo. Leta 1943 so partizani iz Davče: Pstinar, Zakovkar, Jurež, Črtiški Miha, s konji vlekli les za bolnico v Slugovi rajdi. Stanovali so pri Mravlju.

V Cerknem so naredili 13 metrov dolgo barako, ki so jo potem Pogorišar, Krivc in Košan morali zvleči s pomočjo partizanov do mesta, kjer je bilo bolj varno. Že leta 1943 so v bližini hiše partizani zgradili barako, v kateri je bila bolnišnica do konca vojne. Nemci so tod večkrat hodili v patrulji, vendar surovosti niso zganjali. Spomnim se Nemcev, ki so se prismučali v času velike ofenzive sredi aprila 1944. Kidali smo gnoj. Očetu so dali roko, kupili so skodelico mleka, s seboj so imeli komis. S seboj so imeli dva konja in tudi velikega psa. Ljudje se jih nismo bali.«

Dva tedna šivala sedem oblek za partizanskega komandanta

Janez Primožič o obdobju svoje mladosti: »Surovosti so počenjali partizani. Z očetom sva leta 1944 peljala hrano za partizane. Delali smo za partizane, hkrati pa smo se jih bali. Med vojno so partizani na veliko klali živino okrog naše hiše. Jaz sem pobiral kože in jih vozil k Brentaču v Farji Potok. Tam sem v zameno dobil usnje. To usnje je Mravljev Miha, ki je bil terenec in obveščevalec, v košu nosil v Novake, da so iz njega tamkajšnji čevljarji delali škornje. Z Jesenovca je Petrač prav tako dovažal usnje do Brentača pod Osojnikom, nazaj pa je peljal kože k Dermotu v Železnike. Leta 1944 sta v naši hiši dva krojača dva tedna šivala na šivalni stroj sedem oblek za partizanskega komandanta. Predelovala sta mu jih iz angleških montelnov (plaščev).«

V naši kmečki hiši se je dolgo zadrževal partizanski štab

Janez Primožič je povedal tudi, da so ljudje morali prisostvovati na mitingih, kjer so komisarji imeli razna politična predavanja, da se kmetje po vojni ne bodo več matrali po teh hribih, da ne bo treba delati, in da bomo belim vse pobrali. Ljudje so vedeli, da kar govorijo, ne drži. Toda za ceno lastnega življenja ne smejo nasprotovati.

»Hiša pomeni dnevni prostor. Bil je edini ogrevan prostor. Mi nismo smeli v hišo, čeprav drugje ni bilo nič ogrevano. V naši kmečki hiši se je dolgo zadrževal partizanski štab. Pri nas je bil precej časa med drugo vojno 3. bataljon Prešernove brigade. Zunaj je bil bataljon na gospodarskem poslopju, po gmajni, po šupi. Kuhali so v velikem kotlu, iz štale so vzeli kravo. Kuhali so krompir, fižol. Dolgo so bili pri nas. Otroci smo morali ven, sestri, ki je bila invalidka, pa so dovolili, da je bila na peči.«

Poškodovanost je tako globoka in huda, da se je niti ne zavedamo

Vse je samo v ljudeh. Kaj pa tuji, nemški vojaki v Davči? Bili so nasilno mobilizirani, večinoma so bili strpni do domačinov, tudi spoštljivi, človeški, živeli so v hrepenenju vrniti se v lastne družine. Večinoma so bili nenasilni, saj so vedeli, če bodo prvi dvignili roko, lahko izgubijo življenje. Tudi oni, mladi fantje, so razumeli vsemu svetu znano Stille Nacht, heilige Nacht, v pričakovanju konca tega nesmisla in raztepenosti ljudi po svetu. Se jim je uspelo vrniti k svojim ognjiščem? Povezani so bili v isto dogajanje, razlika je bila le v straneh neba. Kaj so doživljali ob vrnitvi domov? Verjetno ne totalitarne poškodovanosti, ki je prizadela naš, slovenski narod. Poškodovanost je tako globoka in huda, zajedena, da se je niti ne zavedamo.

Nemški vojaki v Davči. Negotovi odhod od doma, v tujino, prisilno mobilizirani, mnogi se niso nikoli vrnili domov. Tudi morebitni tragični konec teh vojakov ni znan. Vojaki na kateri koli strani so bili prisilno mobilizirani in niso sovražili vsepovprek, četudi bi morali. Pomagali so si med seboj, veliko stvari so spregledali, pogosto navodil svojih nadrejenih niso upoštevali, streljali so mimo ali v zrak. Na mejah, če so hoteli preživeti, so morali sodelovati. Nemški vojaki, ki so bili v Davči, so bili dejansko mobilizirani Luksemburžani. Bili so mladi, doma so imeli mlade družine.

V Davči so partizani enkrat ubili Nemca, k sreči ni bilo maščevanja

Janko Prezelj, po domače Podgrivar (1929–oktober 2016), pogovor v maju 2016: »Bilo je leta 1943. Brat Polde je bil kurir. Večkrat je bil doma. Ko so otroci po Davči pobirali v neke posodice – kanglice denar za nemški Rdeči križ, so otroke, ki so pfeninge prinesli v farovž, marsikaj spraševali. Spraševali so jih, kako je z bratom, s Podgrivarjevim sinom Poldetom. Otroci so povedali, da ga vidijo, ko prihaja domov. Povedali so vse, tako da so bili Nemci z vsem na tekočem. Nemški vojaki so se z domačini dobro razumeli, večkrat in radi so se ustavili na domačijah. Tudi plesali so enkrat v naši hiši. Nismo se jih bali, radi so popili mleko ali kozarček močnega, domačega. Nekega dne so se odprla vrata in na vratih se je pojavil velik Nemec, komandant v Davči, in brez pozdrava zavpil nad očetom v nemščini: 'Sofort auf Gestapo Zaier Laak' (Takoj na gestapo v Škofjo Loko)! Oče je sedel za mizo in jedel. Bil je zelo odločen: 'Samo bati se ne smeš!' V istem tonu mu je odgovoril: 'Nkamer, dokler se ne najem. Do konca bom pojedu!' Nato so ga gnali v farovž. Jaz sem takrat pasel. Oče mi je rekel, da ga verjetno ne bom več videl. Potem mi je oče Ivan pripovedoval, da je nemškemu komandantu med potjo odgovarjal. Podgrivar je razumel, govoril je nemško, saj je bil vojak že v Avstro-Ogrski. Nemški komandir mu je dejal, da ga bo ustrelil v trebuh, pa mu je oče odgovoril nemško: 'Lahko, ker imaš orožje!' V kevdru župnišča v Davči je bil zaprt eno noč. Ko je nemški komandant telefoniral v Škofjo Loko, so mu ostali vojaki za hrbtom kazali pesti. Držali so z očetom, mu mežikali. Potem je eden od vojakov prišel k Jemcu in povedal, da ga bodo izpustili. Nemci niso ubijali kar tako. Oče je zaradi otrok veliko pretrpel. V Davči so davški partizani enkrat ubili enega Nemca. Po čudežu ni bilo maščevanja.«

Nadaljevanje v: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [5]

1/3