Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Rapalska meja, Davča, Petrovo Brdo, Selška dolina [2]

Davča je v preteklosti imela poseben status glede na bližino državne meje

Janez Primožič (1930–2019) je povedal: »Treba se je bilo prilagoditi. Poraz avstrijske vojske v oktobru 1918 je nasilno raztrgal Novake, ki so potem pripadali Italiji. Davča je spadala pod SHS. Državna meja je bila potegnjena po vrhovih: Blegoš, Črni vrh, Porezen, Petrovo Brdo, Soriška planina. Italijani so bili pretkani. Mejo so začrtali pod vrhovi, tako da so spremljali življenje tudi na tej, jugoslovanski strani. Naši ljudje pa niso videli čez. Vas Davča je v preteklosti, v času mojega otroštva, imela poseben status glede na bližino državne meje. Naselje, največjo slovensko vas Davčo, so zaznamovale različne vladavine in bližina državne meje pred in med drugo svetovno vojno. Prebivalci so morali delati za preživetje, poleg tega pa se prilagajati različnim oblastem. Nihče, niti graničarji SHS, italijanski niti kasneje nemška oblast, ni domačinom, vaščanom oviral prehoda meje. Kljub nenapisanim dogovorom nas le 'videti' niso smeli. Preživetje prebivalcev je bilo odvisno od obeh strani državne meje. A s tem so se okoriščali tudi drugi, predvsem zaslužkarji. Veliko se je kontrabantalo – tihotapilo. Le včasih se je kaj zataknilo, ko je nastopil službo kdo, ki ni vedel za dogovore. Drugače pa so se graničarji obeh strani na meji družili in skupaj kartali. Za prehod meje si moral imeti uradno dovolilnico. Tudi med vojno Nemci niso nič branili hoditi čez mejo.«

Davča, od Vrhovca.

V tem času se je rodilo kar nekaj zakonskih in tudi nezakonskih otrok

Janez Primožič je imel v spominu tudi graničarje, ki so bili tu po prvi svetovni vojni: »Po prvi svetovni vojni so bili tod, v bližini Čenda, sprva Rusi, ki so stanovali v Močilarjevem hlevu. Potem so eno poletje potegnili tod mejo Italijani, v manj kot pol leta pa so se premaknili nazaj na Črni vrh. Graničarji so bili pr Bičkarju, pr Špehovcu, pr Čendu in v Leskovici. Barake so imeli na Poreznu in na Petrovem Brdu. Ob pravoslavnem božiču so zaklali celega koštruna, oče jim ga je nato spekel v peči.«

In še Janez Primožič: »Vedno sem rad poslušal, kar so se pogovarjali. Veliko so pripovedovali o komandirju Jovanoviću. Jovanović se je poročil v Žetini, njegov sin je znani slovenski kipar in slikar Peter (1938). Nekaj teh vojakov je za vedno ostalo v teh okoliških vaseh. V tem času se je rodilo kar nekaj zakonskih in tudi nezakonskih otrok. Nekateri graničarji so ostali in si ustvarili tukaj družine. Pripovedovali so, da je bilo življenje zanje težko. Njih in njihove otroke so domačini še več desetletij zaničevali.«

Davča, cerkev in Jemčev skedenj.

Kadar so bili v hiši in so ga malo spili, nisem smel v hišo

Spomnil se je mladih graničarjev, ki so se pozimi v bližini hiše smučali z lesenimi smučmi. K njim so hodili po vodo in se večkrat zadrževali v hiši. V hiši imajo staro mizo, kjer je še zdaj vidno, kam je eden izmed graničarjev zasadil bajonet. »Kadar so bili v hiši in so ga malo spili, nisem smel v hišo,« je pripovedoval Janez. Spomnil se je, da je nekoč starojugoslovanski komandir na Bičkovc ustrelil enega od svojih graničarjev. Truplo so prinesli na trajah, nosilih, mimo hiše. Očeta so Italijani zaradi kontrabanta dvakrat poslali v zapor v Trst. Enkrat so ga zaprli, ker je na črno prodal les, drugič pa zato, ker so videli, da je skrival kontrabantarje. Dva so namreč videli, ko sta skočila skozi okno. Eden je ležal v hiši na peči, skočil na podstrešje in se skril. Nato so očeta zasliševali, pa se je izmotal s tem, da ju je v hišo verjetno spustila mati, ker je pozabila zapreti vrata.

 Davča z župniščem in cerkvijo Naše ljube Gospe presvetega Srca Jezusovega. Vir: Marica Prezelj (1935)

Ko so naredili presek za mejo, so se morali ljudje izseliti

Marija Primožič (1928) iz Kopačnice mi je 27. in 29. 4. 2021 povedala: »Spomnim se Italijanov. Do italijanske meje smo bili oddaljeni le petnajst minut. V spominu imam dve kasarni, ena je bila tam, kjer je danes hotel na Črnem vrhu, druga je bila malo niže. Ko so naredili presek za mejo med Italijo in Jugoslavijo, so se morali ljudje izseliti. Po preseku so patruljirali. V bližini je bila kantina, kjer so prodajali vino. Naša zemlja je bila tudi na drugi, italijanski strani, zato smo imeli prost prehod z dovolilnico. Otroci dovolilnice nismo potrebovali. Mejo so prečili prav tako Novačani, ki so imeli zemljo na jugoslovanski strani. Italijani so nad mamo vpili: 'Signora, buona grappa!' (grappa je šnops). Z Jankom sva pobrala polže in jih jim nosila v košu. Takoj so jih dali na veliko ponev in jih pekli. Gledala sva, kako so naši polžki kazali rožičke, a so jih takoj potisnili nazaj v ponev. Nama pa so potem dali v koš lep, bel kruh, kakršnega še nikoli nismo videli, vendar ga nisva mogla jesti. Gnusil se nama je, ker so ga dali v koš, v katerem sva nosila polže.«

Davča, župnišče. Vir: Marica Prezelj (1935)

Veliko se je kontrabantalo, predvsem živino in les

»Veliko se je kontrabantalo, predvsem živino in les. Tudi naš šivalni stroj je bil prešvercan iz Italije. Na meji so bili s posamezniki zmenjeni. Oče je nekoč kupil vole, da bi jih gnal čez mejo. Vojaška karavla je bila niže. Ker je bil poveljnik na obhodu, je vso živino prignal nazaj domov. Naslednji dan je znova poskusil in jih gnal čez mejo. Čredo ovac so pasli, da je prehajala čez mejo. V čredi so bili tudi mali pujski. Ko so čredo prignali čez mejo na drugo stran, so ženske s koši pobrale pujske. Če so koga pri tem vendarle dobili, so mu pobrali ves denar. Očetu nikoli, ker ga je skrival v spodnjicah. Nekoč jim je oče nesel 36 litrov vina. Tako so zahtevali.«

Duhovnik Josip Primožič. Prvič je bilo šolstvo v Davči omenjeno 1896. Pogosto so župniki imeli vlogo dušnega pastirja in učitelja. Prvi učitelj je bil župnik Josip Primožič. Pouk je potekal v kmečki hiši. Otroci so se učili branja in pisanja. Kmetje svojih otrok niso nič kaj radi pošiljali v šolo, ker so otroke doma potrebovali za pastirje in za druga kmečka opravila. Nadomestil ga je Anton Kos, ki je dvakrat tedensko prihajal z Zalega Loga. Vir: Martina Peternelj

Večkrat nas je mama napodila iz hiše, ker jim je odstopila vrhnje prostore in postelje

»Večkrat je kdo od komandirjev prišel prosit za vino ali pa, da bi jim zaklali teleta ali jagenjčka. Večkrat je mama zakurila v peči in tudi mi smo dobro jedli. Italijani so mami naročili, naj ujame kokoš in zakuri ogenj, oni pa so prinesli riž. Tako se je živelo ob meji. Dogajalo pa se je tudi, da so hodile ženske k Italijanom in vojakom stare jugoslovanske vojske, da so se zabavali. Iz Novakov k Italijanom, k jugoslovanskim vojakom pa s te strani. A ni bilo pravila. Bilo je vse mešano. Večkrat nas je mama napodila iz hiše, ker jim je odstopila vrhnje prostore in postelje. Ena ženska iz Novakov je imela z Italijani pet nezakonskih hčera.« 

Župnik Rudolf Potočnik, rojen 1. aprila 1887 v Železnikih, s svojimi farani pred župniščem v Davči. V Status animarum (knjiga faranov, knjiga župljanov), str. 229, v Sorici je zabeleženo, da je tukaj služboval od septembra 1923 do leta 1927, nato je odšel v ZDA, v Sheboygan. Žal nekrologa v NŠAL ni. Rudolf Potočnik je imel v Davči vlogo učitelja in župnika. Davčarje je imel rad. V zahvalo je davški fari zapustil svoje imetje, posestvo ob Vrbskem jezeru. S tem denarjem so Davčarji leta 1966 v cerkvi postavili orgle in uredili kor v cerkvi. Vir: Marica Prezelj (1935)

Moški so podnevi spali, ker so ponoči tihotapili

Alojz Žumer (1932) mi je po e-pošti 6. 10. 2021 napisal: »Še nekaj besed o Davči. Ta vas je bila pred vojno zelo razvita. Vendar ne zato, ker bi obdelovali polja, temveč zaradi tihotapljenja. Znano je bilo, da je bilo podnevi na poljih mogoče videti le ženske. Moški so podnevi spali, ker so ponoči tihotapili. Nekoč, še kot otrok, sem bil navzoč pri očetu, ko je bil pri njem na obisku Podgrivar iz Davče. Očetu je pripovedoval kako so tihotapili. Govoril je takole: Ko smo šli proti meji in nosili tihotapsko robo, je šel eden naprej z lavorbarjam (revolverjem), drugi z bremeni pa tiho za njim. Večkrat je prišlo tudi do streljanja, ko smo naleteli na graničarje.«

Davča, duhovnik Rudolf Potočnik, zasebno. Vir: Martina Peternelj

Čez je šla živina, nazaj pa svila, salame, cigarete, saharin

Alojz Žumer mi je 22. 3. 2018 povedal: »Davča je živela od šverca, Davčarjem so /.../ v genih. Ljudje so imeli kotle za žganjekuho, od tega so plačevali davek. Prav tako so morali imeti fajarcajg (vžigalnik) prijavljen, žigosan, v nasprotnem primeru jim ga je financar vzel, morali so plačati kazen. Davčarji imajo to v genih. Med vojnama so družine živele od švercarije. Vsi hlevi okoli meje so bili polni. Čez je šla živina, nazaj pa svila, salame, cigarete, saharin. Davčarji so sami povedali, da so imeli podkupljene graničarje. Enkrat so peljali na lojtrskem vozu pocinkano krsto nekega graničarja, ki ni bil podkupljen. Skozi konflikte se marsikaj izve.«

Prvo obhajilo v Davči leta 1943. Nemški duhovnik Rudolf Besel (1912–1977) je med vojno oskrboval 29 župnij na Gorenjskem, od koder je nemška oblast pregnala vse duhovnike. Opravljal je nevarno misijonarsko delo in užival izjemen ugled. Justina Jelenc (1924–2016) iz Davče mi je povedala: »Rudolf Besel je v Davčo prihajal občasno. Po dogovoru s cerkovnikom mu je kratke nagovore in oznanila v slovenščino prevajal Tomaž Sedej. Tudi pokopavali so verniki sami, in sicer domačina Franc Tušek, Klavžonov, ter Alojzij Jemec ali katera od žena.« Rudolf Besel je bil zgled resnične predanosti ljudem in skrbi zanje. Poln srca in brez preračunljivosti. Prišel je iz dežele okupatorjev, da bi poučeval nemško, a naučil se je slovensko. Besel je bil nedotakljiv zaradi svoje dobrote in pomoči ljudem. Nedotakljiv od obeh strani, čeprav je njegovo življenje pogosto viselo na nitki. Vir: Marica Prezelj (1935)

En graničar se ni dal podkupiti in so ga skozi Železnike peljali v krsti

Alojz Žumer mi je po e-pošti 6. 10. 2021 napisal: »Gostilna Pri Zgagi je bila pred vojno zelo cvetoča. Največ so jo obiskovali graničarji in cariniki ter tudi tihotapci, ki so imeli carinike seveda podkupljene. Eden od njih se ni dal podkupiti in ni trajalo dolgo, da so ga skozi Železnike peljali v krsti. Med tihotapskim blagom je bil najpogosteje saharin (umetno sladilo). V Jugoslaviji je imela država monopol nad sladkorjem in je bil zato drag. Spominjam se, da me je stara mati poslala na Češnjico k Andrejevcu po saharin. Ko sem stopil v hišo, je na postelji ležala starejša žena. Dejal sem ji, da mi je stara mama rekla, naj mi da saharin. Dvignila je plevnico in izpod nje vzela vrečko s saharinom. Obenem pa mi je dejala, naj nikar tako na glas govorim, da ne bo kdo slišal, po kaj sem prišel.«

Duhovnik Ivan Skvarča (1910–1998) v Davči s svojimi prvoobhajanci med letoma 1946 in 1953. »Po drugi svetovni vojni so imeli fotoaparate le pooblaščenci. Težko so dobili filme, dobili so jih le zaupniki. Vse drugo je bilo sumljivo. Česar politika ni dovoljevala, je bilo prepovedano,« mi je povedal Peter Polajnar (1928) v decembru 2021. »Velikokrat pa so posamezniki fotografirali brez filma, samo da so pobirali denar.«

Vzporedno pa so ljudje vseeno živeli bogato duhovno življenje 

Neizbrisljiv pečat predvojnega in povojnega obdobja so prebivalcem Davče zapustili duhovniki. Predstavim jih skozi fotografije. Davška duhovnija je bila nekoč razdeljena med soriško, novaško, zalološko in leskovško faro. Del Davče je zaradi oddaljenosti in velikosti spadal v Sorico, del v Novake, del v Leskovico in del na Zali Log.

Za Rudolfom Potočnikom je prišel župnik Andrej Kopitar (1882–1942), ki je bil tudi učitelj, a je že imel pomoč učiteljev. Tudi nanj ljudje v Davči gojijo lep spomin. Župnik v Davči je bil pred vojno in je veliko pesnil. Z verzi je v spomin zapisal veliko dogodkov.

Dovolilnica (prva in druga stran) za prehod meje leta 1929, Jugoslavija in Italija. Vir: arhiv Janeza Primožiča

Tod je tekla civilna in cerkvena meja

Zadnje fotografije napovedujejo naslednjo temo. Med drugo svetovno vojno je na Davškem in Soriškem potekala meja med nemškim in italijanskim okupacijskim območjem in deželna meja med Goriško in Kranjsko. Goriška nadškofija (sedež v Gorici) je segala do meje z bivšo Jugoslavijo. Koprska škofija je uradno nastala šele 17. julija 1976 iz slovenskih delov goriške nadškofije in tržaške škofije.

Utrdbe na Slovenskem (Ad Pirum, Logatec, 2008, str. 114): »Med Podroštom in Petrovim Brdom je bila do druge svetovne vojne starojugoslovanska carinarnica. Kmalu za to stavbo se prečka nekdanja rapalska meja. Manjši vzpon in že smo na 796 metrov visokem prelazu Petrovo Brdo, na ozemlju, ki je po prvi svetovni vojni pripadalo Italiji in je bilo Sloveniji, oz. takratni Jugoslaviji, vrnjeno šele s Pariško mirovno pogodbo leta 1947.«

Prvi del prispevka Življenje ob rapalski meji je Marija Gasser objavila v reviji Zaveza (št. 124, 2022).

Nadaljevanje v: Marija Gasser, komunistično nasilje, Rapalska meja, Davča, Selška dolina [4]

1/10