Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Rapalska meja, Davča, Petrovo Brdo, Selška dolina [1]

Najprej naj osvetlim Davčo skozi vladavino po prvi svetovni vojni, po razpadu Avstro-Ogrske konec oktobra 1918. Davča je po tem obdobju spadala pod SHS.

Meja je prinesla precej sprememb v tradicionalno življenje ljudi. Graničarji naj bi varovali mejo, v resnici pa so se okoriščali s tihotapskimi podkupninami.

Rapalska pogodba. Vir: Cveto Zgaga (1948)

Italijani so zadušili jezik v upravi, cerkvi, uradih, v šolstvu in kulturi

Informacije sem našla v župnijski kroniki Sorica in v pripovedi domačinov. V človeški naravi je, da človek vedno išče lažje poti za preživetje. Ljudje so se v zgornjem delu Selške doline laže preživeli s kontrabantom. Sprva za preživetje, kasneje za prestiž. Kraji za mejo na italijanskem ozemlju so bili bolje založeni z osnovnimi dobrinami kot na jugoslovanski strani. Prizadevanje za poitalijančenje generacij na drugi, italijanski strani meje je potekalo v več smereh. Kakovost materialnega življenja je bila pod Italijo boljša, živelo se je bolje. S kakovostjo življenja so Italijani zadušili jezik v upravi, cerkvi, uradih, v šolstvu in kulturi. Slovence so preganjali na vseh področjih družbenega življenja.

Julijska krajina, rapalska meja 1920 (Egon Pelikan, Tone Kralj. Prostor in meje, Cankarjeva založba, 2016, str. 14).

Davčarji, so bili bolj povezani s Cerkljanskim

Ljudje ob meji, predvsem Davčarji, so bili že od nekdaj bolj povezani, tudi upravno, z Leskovico in Novaki. Davčarjem je bila pot mnogo krajša na Cerkljansko kot do krajev v Selški dolini. Italijani so na Črni vrh speljali še za današnje razmere lepo cesto, medtem ko se je bilo na pot proti Železnikom treba spustiti k Zgagu in nadaljevati po cesti po Selški dolini ali pa iti po stezah pod vrhovi. Življenje prebivalcev se je s postavitvijo meje zelo spremenilo, obdelava zemljišča je postala nevarna, obenem pa so se vzpostavile možnosti za kontrabant. S tihotapstvom so se ukvarjali konkretno ali posredno.

Alojz Žumer (1932) mi je po e-pošti 6. 10. 2021 napisal: »Stara jugoslovanska meja je potekala čez Petrovo Brdo in nato po sredi sosednjega hriba Porezen. Po vojni je bila to tudi meja s cono B. Ta cona je segala do Mosta na Soči (nekdaj Sv. Lucija), ob Soči pa je potekala meja s cono A.«

Gore in ljudje (idrijsko-cerkljanske meje): »Druga, naravna meja je razvodje med Idrijco in Soro. To je ločnica med Gorenjsko in Primorsko, med Jadranskim in Črnim morjem, med Srednjo Evropo in Mediteranom.«

Petrovo Brdo, kasarna. Vir: Anton Rudolf Zgaga

Gradili so šole, upravne zgradbe, vojašnice, mejne prehode, ceste ...

Grega Žorž je v prispevku Zgodba o rapalski dediščini v Planinski vestniku (7–8, 2018) zapisal: »Pokrajinska pestrost našega ozemlja, strateška lega med Sredozemljem, Alpami, Srednjo Evropo in Vzhodom. Od tod tudi od prazgodovine bogata zgodovinska dediščina. Čez to ozemlje so potovale različne skupine in za seboj puščale sledi: kulturne, materialne, jezikovne, genetske. Vse to ustvarja našo skupno kulturno dediščino, zapuščino 20. stoletja. Po prvi svetovni vojni je Italija željo po poitalijančenju pridobljenega ozemlja uresničevala na več načinov – tudi z gradnjo infrastrukture. Z velikimi državnimi in zasebnimi viri so gradili šole, upravne zgradbe, vojašnice, mejne prehode, ceste, hidroelektrarne in obenem spodbujali gospodarstvo. Velik del rapalske meje med kraljevinama Italije in Jugoslavije je potekal po gorah. Večino italijanskih zgradb je nova jugoslovanska oblast po priključitvi ozemlja Jugoslaviji leta 1947 uporabila.«

Petrovo Brdo, italijanski vojaki pred kasarno. Vir: Anton Rudolf Zgaga

Še zadnja izmed treh velikih gorskih vojašnic v Julijskih Alpah

»Pod Slatnikom nad Soriško planino stoji še zadnja izmed treh velikih gorskih vojašnic v Julijskih Alpah – ta je tudi najbolje ohranjena v prvotni obliki. Žal danes služi le ovcam in mimoidočim planincem kot zanimiva kulisa za fotografiranje s Triglavom v ozadju. Zanimiv je tudi pregled podatkov o zgradbah, ki so bile namenjene nadzoru meje. Po pravilu so bile na nevpadljivih lokacijah blizu meje ali v manjših podeželskih naseljih. Mejni službi sta bili finančna straža in fašistična mejna milica. Njihovi objekti so danes preurejeni planinski domovi, v Petrovem Brdu je danes stanovanjski objekt /dom upokojencev, dom starejših občanov v Podbrdu, op. a./. Ostala pa je bogata dediščina poti, ki so jih Alpini vklesali v gorska pobočja v osemnajstih letih. V gorah so torej zgradbe, ki so zapuščina različnih zgodovinskih obdobij. Tudi to je naša dediščina, prav tako v bližini zgrajen avstro-ogrski železniški sistem in z njim številne zgradbe iz tega obdobja.«

Petrovo Brdo, italijanski vojak pred kasarno. Vir: Anton Rudolf Zgaga

Srbsko(turške) karaule v Sloveniji

Zgodovinsko društvo Rapalska meja, Podbrdo: »Za razliko od carinikov in finančnikov so bili vodilni pripadniki vojaških obmejnih enot skoraj izključno Srbi (Čelik, 2013). Vojska, centralistično vodena iz Beograda, je srbsko prebivalstvo dojemala kot najbolj državotvorno in vdano kraljevini, zato so sestavljali večino obmejnih enot. Rapalska meja je veljala za eno izmed najbolj varnih meja kraljevine, zato so sem za nagrado premeščali številne odlikovane vojake z bolgarske ali albanske meje. Bivali so v manjših lesenih vojašnicah, ki so bile skoraj povsod zgrajene nekaj kilometrov narazen. Sami so jih imenovali 'karaule', kar je turška beseda za mejno stražnico. Slovenci smo jim sprva pravili barake, kasneje pa smo tudi mi prevzeli srbsko izrazoslovje, ki se je ohranilo in se še vedno uporablja. Mejna milica je svojo mrežo postojank zasnovala tako, da so se dobro videle tudi z druge strani meje, saj so s tem želeli poudariti italijanizacijo ozemlja. Enote mejne straže so prenehale obstajati po kapitulaciji Italije v letu 1943, uradno pa so jih ukinili šele leta 1952 oz. 1953, ko so izvedli reorganizacijo vojske.«

Rapalska meja, italijanska graničarja. Vir: Anton Rudolf Zgaga

Italijanski župnik in gosenice, ki jedo zelje

Nekatere anekdote in dogodki sodijo med etnološko dediščino. A tudi v njej je veliko resnice. Anekdota v nadaljevanju je pripoved o resničnem dogodku, ki se je zgodil takoj za mejo, nekaj kilometrov stran od Davče.

Zdravko Čemažar je po pripovedovanju 86-letnega Petra Valentinčiča iz Podbrda 16. 6. 2010 zapisal: Bilo je v Podbrdu v času, ko so v teh krajih gospodarili Italijani, torej med letoma 1919 in 1943. V enem izmed teh let so gosenice hotele pojesti vse zeljnate glave. Gospodinje so jamrale, kaj narediti, da odženejo to golazen. Pa jim je prišlo na misel, da so prosili župnika, naj gre tja in zmoli nekaj molitev, požegna njivo, misleč, da bodo tako pregnali gosenice z njive. Prošnja pri takratnem italijanskem župniku je bila takoj uslišana. Dogovorili so se za dan, uro in kje se bodo dobili. Določenega dne se je zbralo na njivi dokaj veliko število ljudi, da so opravili zamišljeno obveznost. Župnik je obred opravil v italijanščini, misleč, da nihče ne zna italijanskega jezika. Na koncu je namreč dejal: 'Ko boste na tej njivi pojedle, pojdite še na drugo!'«

Rapalska meja, italijanski graničarji. Vir: Anton Rudolf Zgaga

V šoli niso smeli spregovoriti niti besedice slovensko

Valentin Zdravko Čemažar (1946) iz Gorenjih Novakih mi je 21. 6. 2021 povedal: »Davčo so skozi več obdobij v pol stoletja zaznamovale različne meje. Do leta 1943 smo v Novakih spadali pod Italijo. Vse je šlo dobro v promet, les, živina. Bilo je veliko bolje kot pod Jugoslavijo. Razvit je bil kontrabant. Novaki so bili na takem koncu, kjer se je vse križalo. Pod Italijo se je živelo bolje. Bili pa smo zatirani glede slovenskega jezika. V šoli niso smeli spregovoriti niti besedice slovensko. V cerkvah je bilo drugače, saj so bila bogoslužja v latinščini. Bolj siromašne žene v Novakih so imele otroke z Italijani, skupaj okrog dvajset otrok. Porok z Italijani v našem kraju ni bilo. Dekleta, ki so se poročila, so se preselila v Italijo. Ena izmed žena je imela z italijanskimi graničarji kar pet nezakonskih hčera. Za otroke so dobivale podporo. Vsak mesec denar, dokler je bilo pod Italijo. Italijani so pripadnost, pridobivanje ljudi kupovali. Ljudi so pridobili materialno. To je bila njihova politika, zato so bili za Italijane. V hiši, kjer je živel moj oče, je bila italijanska policija, ki je imela telefonsko povezavo z graničarji na Črnem vrhu.«

Petrovo Brdo, italijanski vojak pred kasarno. Vir: Anton Rudolf Zgaga

Ljudje na Primorskem so bili prisiljeni v poniževalna dejanja

Žena, ki je imela pet otrok, je bila kasneje druga žena T. K. iz Davče. Kako močno je bilo zatiranje glede jezika, slovenske besede nedaleč stran na novaški strani, ki je mejila s Kraljevino Jugoslavijo? V začetku Italijani niti niso tako močno zatirali, zatiranje na vseh področjih pa se je začelo po letu 1927 (Gentilejeva reforma). Ljudje na Primorskem so bili prisiljeni v skrajno poniževalna dejanja: iz rok okupatorja, ki jih je oropal osnovne svobode, so jemali denar za preživetje. Naslanjali so se na zatiralce, če so potrebovali pomoč npr. ob kriminalu, čeprav se niso strinjali z njihovim zatiranjem.

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Rapalska meja, Davča, Petrovo Brdo, Selška dolina [3]

1/7