Selška dolina je bila v preteklosti pomembna trgovsko, glede na naravo in politične razmere pa tudi strateško. Živahno trgovsko pot skozi Selško dolino je omenil že Valvasor, ki je zapisal, da tod močno trgujejo z Italijani. Poleg železja so na Selškem izdelovali sodčke (ribarje) za Trst in druga obmorska mesta. Tudi žeblje so tovorili v sodih. Petrovo Brdo je tudi naravna ločnica med Gorenjsko in Primorsko, tod je nekoč potekala meja med oglejsko patriarhijo in ljubljansko nadškofijo. Zgornji del Selške doline, Davča in Sorica z okolico, je bil dolga desetletja ob meji pod različnimi vladarji. Naravna in državne meje pa so sčasoma ustvarile tudi narečni govorici, tako da se govor v Baški grapi bistveno razlikuje od govora v Selški dolini.

Anton Trstenjak je v knjigi Misli o slovenskem človeku (Ljubljana, 1991, str. 37) zapisal: »Gorenjec prebiva v ravnini, zlepa ni gorenjskega naselja v planinah; tam so samo planšarske koče, izjeme so le v škofjeloških hribih.« Za Škofjeloško hribovje so značilne ozke doline, močni vodotoki, visoko hribovje in naseljenost visoko v hribih, pogosto nad 1000 metrov nadmorske višine.

Podjetni gostilničar Ivan Torkar je nasproti cerkve v Podbrdu okrog leta 1900 zaradi povečanih potreb prizidal k svoji gostilni hišo s t. i. salonom v pritličju in sobami za osebje (geometri, inženirji itd.), ki je nadziralo gradnjo Bohinjskega predora. Fotografija Bauleitung Podbrdo, iz albuma celovškega fotografa Aloisa Beera. Vir: Minca Rihtaršič (1973).

Bohinjski predor in prva svetovna vojna

Z gradnjo predora Bohinj‒Podbrdo okrog leta 1900 je bila tudi Selška dolina deležna zaslužka. Iz Škofje Loke skozi Selško dolino do Železnikov so vozili vozarji (furmani), zraven pa so opravljali tudi druge dejavnosti. Zaradi vseh teh potreb po delu oz. delavcih si je Selška dolina takrat tudi opomogla in se razvijala. Cesto Podbrdo–Petrovo Brdo so začeli gradili že leta 1902 hkrati z železnico. Predor so odprli leta 1906. Sledila je tragedija prve svetovne vojne. Ena izmed glavnih oskrbovalnih frontnih poti je vodila tudi skozi Selško dolino, glavno oskrbovalno okno prve svetovne vojne pa je bila Bohinjska proga.

Podbrdo, oktobra 1917, prihod nemških vojakov Alpskega korpusa čez Petrovo Brdo. Vir: Cveto Zgaga (1948)

Preboj soške fronte leta 1917

Oktobra 1917 so Avstrijci ob pomoči svojih zaveznikov Nemcev začeli načrtovati preboj v dolini Soče in sprožili dvanajsto soško bitko, znano kot čudež pri Kobaridu, v kateri jim je uspelo prebiti italijansko fronto med Bovcem in Tolminom. Župnijska kronika Sorica, 1904–1934: »Po Selški dolini se ni še nikoli umikalo toliko vojaštva, vojakov in ujetnikov kot leta 1917. Ljudem ni preostalo drugega, kot da pred lačnim vojaštvom skrivajo hrano in pridelke.«

Edinstven most nad cesto Podbrdo–Podrošt, na njem pa Erwin Rommel

General Rommel (v sredini) stoji na meji med Goriško in Kranjsko. Fotografijo hrani domačin Rudolf Zgaga (1961).

Anton Rudolf Zgaga (1961) mi je 8. 1. 2021 povedal: »Edinstven most nad cesto Podbrdo–Podrošt, več kot sto dvajset let star spomenik, še stoji. V bližnji prihodnosti sta predvideni razširitev in rekonstrukcija mostu. Zgradili so ga v času Avstro-Ogrske in je spadal pod deželo Kranjsko. Prelaz je bil tudi meja med Goriško in Kranjsko. Most in cesto Podbrdo–Podrošt so zgradili za potrebe železnice, saj je bila Selška dolina pomembna za preskrbovanje z gradbenim materialom, s hrano in drugimi potrebščinami za delavce, in kot zelo pomembno: dovažali so kamenje iz Kamnitnika v Škofji Loki. Prav iz tega kamenja sta zgrajena predor in most. Za zdaj ga je še možno videti v prvotni izvedbi, ki je zanimiva zaradi načina gradnje, ki je enaka, kot so bili zgrajeni vsi mostovi na železnici Dunaj–Trst. Most je zgrajen v smislu zniževanja višine prehoda na Petrovem Brdu. Prej je po tem hribu potekala pešpot v Sorico. Za vse pa je zaslužen moj praded Anton Zgaga – Pohman, saj je bil prvotni načrt, da gre cesta pod vrhom Petrovega Brda pri našem kozolcu (kjer je danes kozolec z oznako kraja) s kratkim predorom na drugo stran iz Selške doline v Baško grapo. Gradbenike je prepričal, da so speljali cesto mimo njegove hiše s serpentinami na vrh Petrovega Brda. Hrib so znižali za osem metrov, staro pot v Sorico pa so ohranili z mostom. Pod mostom je napis: Passhöhe, Petrovo Brdo, 804 m. Obacht! Starkes Gefälle Schroterige Strasse (Višina prelaza, Petrovo Brdo, 804 m, Pozor, močan naklon, klanec. Makadamska cesta, posuta z gramozom). Pod vladavino Avstro-Ogrske so upoštevali lokalne potrebe prebivalcev. S tem si je ded zagotovil velik posel (prepreganje vozov za dvajset konjev in pomoč pri prehodu ter gostilno s prenočišči). Družina je v času gradnje bohinjske železniške proge obogatela. Prababica Marija, roj. v Podhoču, je bila velika dobrotnica. Za davško cerkev je darovala 300 goldinarjev, s katerimi so kupili lestenec v davški cerkvi, ki ji je še vedno v okras. To je bilo sicer v času velikega pomanjkanja, ko so v Cerknem za davško cerkev komaj nabrali 600 goldinarjev.«

Cveto Zgaga (1948) mi je 15. 10. 2021 napisal: »Italijanska carinarnica pred Petrovim Brdom v smeri Podrošta, pri Rajterpohu, to je približno tri kilometre od Zgage proti Petrovemu Brdu. Hiša, ki stoji, je stara jugoslovanska carinarnica. Danes so njeni lastniki doma v Škofji Loki. Mejniki so bili oštevilčeni z rimskimi številkami, in sicer so glavni mejniki nosili (in še nosijo) letnico 1920 in na eni strani črko I na drugi pa J. V začetku so bile črke SHS, ko pa se je kraljevina preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, so morali vse mejnike premazati in vklesati črko J. Med glavnimi mejniki so bili postavljeni mali mejniki z rimskimi številkami, ki so pomenile zaporedno številko od glavnega zadnjega mejnika.« Ustni viri pravijo, da Kraljevina SHS ni bila nikoli mednarodno priznana. Vir: Cveto Zgaga

Italijani in strah pred »Serbi«

Anton Rudolf Zgaga 8. 1. 2021: »Ko je bilo konec prve svetovne vojne, Italijani v Petrovo Brdo zaradi strahu pred 'Serbi' niso prišli po cesti, ampak nad današnjo ribogojnico, po starih poteh, po Zapajlikarski grapi čez greben za Robarjem v Plašajto. Kmet Plašajtar je nosil seno iz kozolca. Verjetno je bilo to spomladi. Zasliševali so ga, kdo je na Petrovem Brdu. Dove Serbe? (Kje so Srbi?) Zatrdil je, da ni nikjer nikogar. Niso mu verjeli. Za zaščito je moral hoditi pred njimi iz Plašajte na Podporezen, na Petrovo Brdo. Grozili so mu, da ga bodo ustrelili, če ni govoril resnice.«

Italijanska stražarnica na meji v Rajterpohu. Vir: Anton Rudolf Zgaga

Italijani pod Sorico

Enako Anton Rudolf Zgaga 8. 1. 2021; »Za rapalsko mejo je bilo določeno, da bo potekala med razvodjem Save in Soče, med Črnim morjem in Jadranom. Stoletje smo bili pod Sorico, po letu 1920 pod Italijo. Leta 1920 je bila podpisana rapalska pogodba. Mejo so italijanski in jugoslovanski oficirji na našem območju postavili drugače od dogovorjene rapalske meje. Ko so prišli markirat mejo, so italijanski oficirji z gotovino podkupili jugoslovanske oficirje, v glavnem Srbe in Hrvate, da so mejo markirali dlje v notranjost od dogovorjene rapalske meje. S tem so si pridobili vrhove in zase boljši strateški položaj. Ko so Italijani gradili staro kasarno na Lajnarju na Soriški planini, je delavce zelo zeblo. Kurjavo so dobili tako, da so pokurili, uničili soriškim kmetom vse hleve.

Pohmanova hiša. V njej je leta 1917 prespal Erwin Rommel. Tudi ta izjemna domačija je danes še vedno priča svojega časa. Vir: Anton Rudolf Zgaga (1961)

Prehod na Petrovem Brdu se je imenoval Pohman po naši kmetiji. Italijani so sedem let živeli v naši hiši. Kasneje, po letu 1930 so na ovinku zgradili hišo, v kateri je imela sedež Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale (Prostovoljna milica za državno varnost; kratica MVSN). Hiša je bila dokončno zgrajena šele nekaj let pred kapitulacijo Italije in se danes obnavlja. V njej so bili člani Mussolinijeve fašistične stranke. Prostovoljna – volonterska tajna policija, zagrizenci, vohuni brez uniform (kot Udba), politično usmerjeni. V času fašizma so skrbeli za svojo nacionalno varnost. Stavba je bila od leta 1947 v lastništvu jugoslovanskih železnic, kasneje slovenskih, vmes pa tudi depandansa zdravilišča Golnik in Doma upokojencev Podbrdo. Iskali so lokacijo dobrega zraka za pljučne bolezni. Enkrat na teden je iz Golnika prišel zdravnik. Šele kratek čas je v privatni lasti. Na meji, malo niže je bila stražarnica v Rajterpohu, kjer so Italijani vklesali kapelico, ki je danes ni več. Ena izmed stražarnic je bila malo više pod soriško cesto in danes ni več vidna. Takoj naslednji dan po kapitulaciji Italije leta 1943 so prišli Nemci. Ljudem so razdelili vse, kar je ostalo od Italijanov: odeje, hrano, makarone. Nemci so zaradi varnosti, zaradi suma zastrupitve vse razdelili ljudem. Obubožani prebivalci so prišli do toplih odej in oblačil. Revščina je bila tako huda, da so domačini vse dobljeno z veseljem sprejeli. Po drugi svetovni vojni spadamo pod občino Tolmin.«

Italijanska stražarnica na meji v Rajterpohu. Vir: Anton Rudolf Zgaga

Petrovo Brdo je bilo med najpomembnejšimi mejnimi prehodi

Italijane so po prvi svetovni vojni pregnali do Piave, potem pa so spet zasedli ozemlje še dlje od Sorice. Natančno, duhovito kroniko je pisal soriški župnik Janez Mikuš. Z rapalsko pogodbo so določili mejo in Italijani so se iz Sorice umaknili leta 1920.

Petrovo Brdo je bilo med najpomembnejšimi mejnimi prehodi za cestni promet med Kraljevinama Jugoslavijo in Italijo. Pod Italijo pa so Italijani leta 1935 začeli graditi novo cesto Podbrdo–Petrovo Brdo (današnja), ki naj ne bi bila tako izpostavljena morebitnim letalskim napadom.

Informativne table pred Zalim Logom (Muzej Železniki, 2020): »Med obema svetovnima vojnama so Italijani prelaz spremenili v vojaško postojanko. Italiji so v celoti pripadali pomembni vrhovi in prelazi. Varovanje in nadziranje poti, prehodov prek dolin, gorskih prelazov in gorskih vrhov je bilo za Italijo strateškega pomena, zato so že z letom 1922 vzdolž cele meje zgradili sistem vojašnic Kraljeve finančne straže, leta 1924 pričeli z infrastrukturnimi deli, kot so gradnje dostopnih poti, leta 1928 z gradnjo vojašnic v večjih krajih in ob pomembnejših točkah ter končno z letom 1931 tudi z gradnjo obrambnega pasu imenovanega Alpski zid. Del, ki je tekel ob rapalski meji, je bil del obsežnejšega 1.850 km dolgega evropskega obrambnega sistema, ki je potekal od Genovskega zaliva po francoski, švicarski, avstrijski in jugoslovanski meji do Reškega zaliva. Kulturna krajina se je precej spremenila.«

Meja je za ljudi pomenila desetletja prilagajanja različnim oblastem. Spremenila je podobo krajev, vnesla nove navade v življenje ljudi in spremenila značaj prebivalcev. Pogoji za preživetje so zelo spreminjali življenje tukajšnjih ljudi. Med vojnama se je na območju Davče in Sorice močno razpaslo kontrabantenje.

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Rapalska meja, Davča, Petrovo Brdo, Selška dolina [2]

1/9