Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Peter Polajnar, Niko Žumer, Železniki [4]

Anton Šinkar: Tega, kar so mu naprtili, nikoli ne bom verjel

Peter Polajnar (1928–2025) je leta 2023 ohranil spomin na še enega rojaka: »Anton Šinkar (1916–1943) p. d. Jakcov Tonček, je študiral v Ljubljani. V Selca smo namreč hodili k maši in sem ga dobro poznal. Za večje praznike je prišel domov in pomagal duhovnikoma v domači župniji pri čaščenju v cerkvi. Nikoli ni sodeloval pri obredih, vedno je bil med ljudmi. Bil je razgiban, razgledan, veseljak, nikoli sovražen, dober pevec, pri slovesnostih je pel z ljudmi. Njegov prodoren, močan glas je odmeval, da je donela cela cerkev. Tonček je postal novomašnik leta 1940, na nedeljo med božičnimi prazniki. Pred novo mašo je bil gost pri župnikih v župnišču. Novomašniški sprevod je šel iz župnišča v cerkev sv. Petra. Pridigal mu je Franc Saleški Finžgar. Videl sem ga na fotografiji s cerkvenim pevskim zborom v Selcih. Takrat so bili župniki obrnjeni stran od ljudi. Njegov oče Franc (1875–1944), p. d. Jakcov, je sedel na tapeciranem stolu pred oltarjem. Anton Šinkar je bil na Turjaku, blatili so ga kolikor so ga lahko, a bil je veseljak, ljudski, dobrotnik, in tega, kar so mu naprtili, nikoli ne bom verjel«.

Perspektive za dom ni bilo več, kajti izgubil je oba moška potomca

Peter Polajnar je nadaljeval: »Njegov brat Janez Šinkar (1913–1943): (https://www.sistory.si/zrtve/zrtev/?id=81388, ogled: 2. 4. 2023), je bil med prvimi partizani. V Dražgošah je še bil, potem pa se je sled za njim izgubila. V družini so bili zelo inteligentni. Imeli so tudi tri hčere, Mihela je bila poročena pri p. d. Lebnu v Ševljah. Ena izmed njih je bila Johanca, za tretjo ne vem. Njun oče, Franc Šinkar (1875–1944), je med vojno, po izgubi obeh sinov obupal. V gozdu je delal butare in naredil samomor. Perspektive za dom ni bilo več, kajti izgubil je oba moška potomca. To je bila njihova družinska tragedija.«

Poleg tega, da so mu vzeli življenje, so mu za večno umazali dobro ime

»Anton Šinkar je bil človek, ki so mu, poleg tega, da so mu vzeli življenje, za večno umazali dobro ime. Okrivili so ga za zločinca, čeprav vemo kaj je bil kočevski proces. Ljudje pa vedno manj razumejo čas, v katerem se je to dogajalo. Ne poznajo, ne razumejo, zavedenosti pa se ne zavedajo. Je popolna. Krivica tega sveta je nezaslišana.

Na Turjaku so morili partizani, glavno vlogo je imela Prešernova brigada. Ustanovljena na Selškem, 12. julija 1943 pri Marenkovc v Potoku. Ustanovili so osmo udarno brigado iz partizanskih enot na Gorenjskem, prvotno so jo sestavljali trije bataljoni. Na začetku so jo imenovali Gorenjska, pozneje so jo preimenovali v 7. slovensko narodnoosvobodilno udarno brigado Franceta Prešerna, na kratko Prešernovo brigado«.

Semeniška Karitas 1936/1937, drugi z desne v zadnji vrsti je kaplan Anton Šinkar. Umorili so ga po padcu Turjaka in obsodbi na montiranem kočevskem procesu. Vir: NŠAL 107, Fotografska zbirka, šk. 66, semenišče II. del, str. 19 (Slavko Žižek, Anras, 4. del, Zaveza, št. 127, str. 108–112, slika na str. 110).

Lesna zadruga je zaščitila kmete

»Treba pa je povedati, kakšno vlogo sta odigrali Lesna zadruga in Kovinarska zadruga. Lesna zadruga je bila ustanovljena leta 1937. Kdo je do takrat kaj vedel za Železnike, razen da so reveži? V stari Jugoslaviji je malo pred vojno prišel predstojnik Dravske banovine ban Marko Natlačen. Bil je krščansko usmerjen, med drugo vojno ustreljen. Dobili so se 'humoristi', ki so se iz železnikarske revščine norčevali: 'Pozdravljen, Marko Natlačen, k te čaka Železnikar lačen!' Lesna zadruga pa je zaščitila kmete, da so lesni trgovci nehali izkoriščati gozdne lastnike, da je les dobil svojo vrednost. Takrat sta bila kupca Dolenc in Heinrichar iz Škofje Loke. Postavljala sta pravila, pod kakšnimi pogoji bo šel les v prodajo. Pod njunimi pogoji so morali kmetje pripeljati les na Trato v Škofjo Loko. Tudi cena je bila določena. Kmetje so se zaman upirali.

Anton Šinkar, semeniška Karitas 1936/1937. Umorili so ga po padcu Turjaka in »obsodbi« na montiranem kočevskem procesu.

Žumer je lastnike gozdov povezal

Sodarji pa so imeli na dan sv. Barbare, ki je bila zaščitnica lesnopredelovalne dejavnosti, vsako leto v drugem kraju mašo in malo piknika. Na to so vabili tudi izobražene sovaščane, npr. Jakoba Šolarja, p. d. Markcovega gospoda. Markcov oče je bil eden prvih pobudnikov, da se postavi zadruga. Ljudje niso bili navajeni govorov, kakršne so imeli izobraženci tipa Jakob Šolar. Razpravljali so namreč o tem, kako bi se lastniki gozdov znašli in zaslužili več od prodanega lesa. Jakob Šolar je dejal Niku Žumru, da je on odgovoren za to, ker je župan in naj naredi kaj za te ljudi. Žumer je lastnike gozdov povezal. Sprva jih je bilo malo, potem pa vedno več. Boris Globočnik je bil podpornik, Egger ne, čeprav je imel največji posek. Ni bil med tistimi, ki bi bili izkoriščani. Imel je svoje furmane, svoje žage.

Zadruga je bila rešilna bilka

Sprva je bilo vključenih šest večjih lastnikov, potem so se priključili še manjši. Ta zadruga je vzela v najem Kemperlov gater (žago). Kemperlova hiša je bila zadolžena in samo vprašanje je bilo, če ne bo vse skupaj prodano. Najemnina jim je prišla krepko prav. Žagalo se je za zadrugo, ki je imela srečo, da je pripravljala les za Francijo. Francozi so iskali les po tržišču in vsega predelanega v deske in tramove tudi dobro plačali. Ljudje so začeli zaupati zadrugi. Bila je rešilna bilka.

Spomnim se Demšarjeve volavke, Habjan, p. d. Cvern, je imel tam njivo, jaz pa sem pasel krave. Mimo je prišel Lojzetov gospodar iz Dražgoš. Bil je nažgan /pijan, op. a./, govorila sta s Cvernom /Habjanom/. Dejal je: Hudič, že ne morem znesti tega denarja iz kase. Nesel je 150 din. Vrednost gozda je poskočila. V Železnikih je tik pred vojno vladala blaginja, čeprav je veliko domačij šlo na boben, ker niso mogli plačati davkov. To je bilo od leta 1937 do vojne.

Revščino je odpravila Kovinarska zadruga Niko

Kakšno vlogo je odigrala Kovinarska zadruga Niko? Vloga te tovarne je od leta 1946 naprej. Železnike je na noge postavila. To je bila resnica. Revščino je odpravila Kovinarska zadruga. Povojno kovinarstvo, stroje je zagnal Žumer po vojni. Tega primata mu nihče ne more odvzeti. Novaki to zadevo potencirajo. Oni so odigrali svojo vlogo. Treba jim je priznati, da so bili pripravljeni dati svoj podpis, samo ga potem ni bilo več treba. Takrat ni bilo več treba z garanti. Po vojni se je zakonodaja spremenila.«

Niko Žumer je stroje s pomočjo bratov rekonstruiral in usposobil

»Boncelj je leta 1925 kupil dva stroja, enega za sponke, drugega za risalne žebljičke. Ni živel tu, bil je profesor tekstilne tehnologije v Zagrebu. Kupil je stroje in bil prepričan, da bodo stroji sami delali zanj. Ni bilo kadra, ki bi to znal. Želel je prodati stroje, prišel je v Železnike. Bil je prepričan, da jih bodo kupili Globočniki, a oni so vlagali v gozdove. Žumer je bil edini obrtnik, ki je nekaj znal in imel je delovodsko šolo. Stroji so bili potrebni obnove in Niko Žumer jih je s pomočjo bratov rekonstruiral in usposobil. Boncelj je težko prenesel, da je Žumer uspel. Šele leta 1956 ga je Žumer enkrat pripeljal skozi proizvodnjo.«

Ko sem šel iz tovarne, leta 1978, je bilo v tovarni zaposlenih 347 ljudi

»Dolina je ogromno izgubila z Žumrovim arhivom, ki ga je mladina dala Gregorčiču, ki mu ni pomenil popolnoma nič. S tem je tovarno in dolino osiromašil. Bešter, p. d. Kalan, je imel povečane fotografije naravnih znamenitosti Selc in njene okolice: pregrade, mostove, bajerje, žage ... Norčevali so se iz starega Žumra, ki si je prizadeval za postavitev spomenika v Dolenji vasi. Ko pa je uspelo, so ga hoteli odstraniti in zasluge pripisati sebi: Basaj, Ceferin ...«

»Nasprotniki Žumra imajo to v krvi. Potencirajo svoj rod, vendar samo eden je bil prvi, ki je Železnikarje otel revščine: Niko Žumer! Tega primata se ne da podariti in ne vzeti. Kaj, kako bi bilo v Železnikih, če Žumra ne bi bilo? Generacije se menjajo. Takrat, ko sem šel iz tovarne, leta 1978, je bilo v tovarni zaposlenih 347 ljudi. Od teh ljudi se je oglasil samo eden. Še danes kdo pogleda stran. Res pa je, da me danes marsikdo pozna. Tega se ne pozabi. Bil sem prevaran. Tovarno vodi kolegij. Ko smo se srečali, sem bil prepričan, da smo lahko odkriti, a bil sem prevaran. Ko sem bil direktor, je bil kolegij o vsem na tekočem, z vsem sem jih informiral, vedeli so, kako tovarna stoji, bili so soodgovorni. Nobene stvari nisem naredil po svoje. Ko začnejo leteti puščice, ostane samo ena glava.«

Izločili so me! Tega se ne pozabi!

»Nihče mi ni rekel adijo, nihče mi ni dal roke, nihče ni rekel nič več, pa toliko sem delal za ljudi. Izločili so me! Tega se ne pozabi! Če ne bi šel, ne bi preživel. Bil sem popolnoma živčno uničen. Na zadnjih sejah so se na kolegiju prepirali. Jaz sem samo poslušal. Sedel sem za mizo in čakal, da me useka infarkt. Srce mi je divje razbijalo. Ne bi preživel. Po upokojitvi sem se umaknil in delal le še za muzejsko društvo,« je Peter Polajnar povedal 26. 2. 2023.

Življenje se je v času njegovega življenja močno spremenilo. Dejal mi je: »Danes je življenje drugačno, mladi ne poznajo več svojega soseda in ne ljudi. Poznal sem celotno faro, vse ljudi. V Selca sem hodil v šolo, v cerkev.«

V Železnikih je tako: nekateri niso nič pripravljeni storiti oziroma delati

Oba sva si bila edina, da je že čas, da se resnica predstavi takšna, kot je. Peter Polajnar je dejal: »Človek se spreminja, raste duhovno, če je dojemljiv. Če to ni, ostane vedno na istem mestu, v letu 1945, kot so mnogi. Pisal sem v Železne niti. Rekli so mi, da nisem objektiven. Pišem spomine, kar vem, kaj pa bodo zgodovinarji potegnili iz tega, pa ne vem. Pisal sem o ustanavljanju zadruge, nato o ustanavljanju podjetja. Vsem ljudem ne moreš nikoli ustreči, vsak ima svojo pamet in mišljenje. V Železnikih je tako: nekateri niso nič pripravljeni storiti oziroma delati. Če pa nekaj narediš, pa so vsi po tebi, takrat vsi vse vedo, predvsem pa, kaj si naredil narobe.«

Ker se ni smelo povedati, se je veliko stvari pozabilo

Peter Polajnar mi je 18. 8. 2017 dejal: »Danes je mladim o tem težko govoriti. Tega niti nočejo poslušati. Tako so jih zapeljali. Polpreteklo zgodovino je potrebno razumeti, poslušati. Škoda je, da so stvari tako odmaknjene. Ker se ni smelo povedati, se je veliko stvari pozabilo. Treba je bilo preživeti.

Prav je, da se ta krivični sistem osvetli, da se ve, kako so narod prinašali okrog. Danes, več kot 70 let pozneje, je še vedno ista pesem, še danes so na vseh ključnih položajih isti ljudje oziroma njihovi potomci. Ne moreš verjeti, da še vedno držijo vse v šahu, kot so držali. To je neverjetno, denar pa beži ven.«

Kaj boš naredila? Boš napela lok ali popustila?

3. 1. 2024 pa je Peter Polajnar dejal: »Zgodovina je zdravilo, a vsak teh zdravil ne prenese! Ljudje že marsikaj razumejo tudi v Selški dolini, a uveljaviti se ne morejo. Kaj boš naredila? Boš napela lok ali popustila?«

In istega leta ob drugi priliki: »Ne marajo me. Zgodovina je samo ena, zdaj obravnavamo dve smeri zgodovine. Ena je tista, ki je bolj obdelana, druga manj. To smo zamudili in to bo treba nadoknaditi, da bosta enakovredni.«

Prvotno je Marija Gasser prispevek o Petru Polajnarju iz Železnikov objavila v reviji Zaveza, št. 140, maj 2026.

1/2