Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Peter Polajnar, Niko Žumer, Železniki [3]

Življenje sposobnih in uspešnih ljudi v kraju ni bilo lahko. »Niko Žumer je dolgo živel glede na to, da je bil ves čas preganjana osebnost v kraju. Bil je psihično obremenjen. Njega so čakali s puško in bi ga leta 1947 ubili. Čakal ga je domačin Franc Lotrič (1922–1955), s partizanskim imenom Lano. Tega so nagovorili, da je šel čakat Žumra, v času, ko je bil zmeden.

Ko je stara Jugoslavija propadla, so se železnikarski fantje igrali s pištolami na rakete. Stali so v krogu, Lano je orožje premalo dvignil, pa ga je zadelo v glavo. Potem je bil vsak mesec ob polni luni čuden. Kosti so se mu zaraščale navznoter, reševali so ga z operacijo. Drugače je bil šic, streljal je natančno, popolnoma miren. Vsi so vedeli, da znam pobirati iz očesa, če je komu kaj padlo vanj. Nekoč je imel Lano nekaj v očesu. S šibico sem mu drgnil po očesu, pa niti trenil ni. Njega so dobili v tistem času, ko je bil zmeden, da je šel čakat Žumra.«

Peter Polajnar in Niko Žumer ob 25-letnici tovarne Niko, leta 1971. Vir: Alojz Žumer.

Žumra so pasli, zasledovali še in še

»Žumer je imel navado, da je šel vsak večer pred deseto uro na obhod v tovarno, na Racovnik. Kontroliral je ljudi, pravzaprav popoldansko izmeno. Ljudje niso delali, če niso imeli kontrole. Hodil je različno, enkrat čez spodnji most na Racovniku, drugič čez zgornji most mimo Benedika. Očitno je nekaj slutil. Lano ga je čakal v koruzi in prav ta dan je Žumer šel čez spodnji most. Tako si je rešil življenje. Tam, kjer danes stojijo hiše (Kamenšek, Rejc ...), je bila včasih Škovinčeva njiva. Lano, ki je živel nasproti frizerja, se je malo pred smrtjo prišel Žumru opravičit, da so ga v to spravili domači jurišniki. Žumra so pasli, zasledovali še in še. Njegov sin Lojze je vedel ogromno, pokojni sin Marjan pa še več.«

Gradnja tovarne Niko v Železnikih. Vir: Alojz Žumer.

Če bi dvignil samo prst in rekel: To pa ne, bi ga ubili

»Žumra sem vprašal, kako to, da je ostal živ. Dejal mi je, da se je spustil na nulo, da je naredil samo tisto, kar so mu ukazali. Ni pokazal nobene iniciative. Če bi dvignil samo prst in rekel: To pa ne, bi ga ubili. Že leta 1943 je bil predviden, da ga odstranijo. Na zasliševalca dr. Kmeta je naredil tak dober vtis, da mu je to rešilo življenje. Veliko Železnikarjev so po vojni dali na DKD (družbeno koristno delo), tudi Žumra. Stanovali so v logorjih, mesec, dva, nekateri do dve leti. Delali so elektrarne, mostove ... Vedeli so, da ima poziv tudi Žumer, ker je bila to njihova zasluga, in zjutraj čakali, ali bo šel na avtobus. Ko je prišel in ko je avtobus odpeljal, so se domači jurišniki smejali in se tolkli po kolenih. Zvečer pa je s pomočjo poznanstva, Marjana Breclja, prišel nazaj, pa so se jim povesili nosovi.«

Gradnja tovarne Niko v Železnikih. Vir: Alojz Žumer.

Red, disciplina in poštenje takratni struji niso bili všeč

Veliko težav se je nagrmadilo v času zelo trdega dela, kot da že s samo proizvodnjo, organizacijo, razvojem ni bilo dovolj težav. Uspelo jim je odstaviti Žumra, izredno sposobnega človeka, ki je vedel, da za rezultatom stojijo red, disciplina in poštenje. To pa takratni struji ni bilo všeč. Na vse načine so se trudili, da bi s pomočjo politike preprečili izdelovanje elektromotorjev in s tem uničili industrijo v Selški dolini.

Polajnar je nadaljeval: »Za njim je prišel neki Gregorič, ki ga je poslal CK iz Ljubljane. Rekli so mu Sladoledar, saj je pred vojno v Gorici prodajal sladoled. Na vsak način nas je hotel prepričati, da ne znamo delati motorjev. Na sestanku je dejal, da lahko delamo marele, cokle, motorjev pa ne znamo delati. Za Žumra je trdil, da je s tem projektom šel predaleč in da ni možnosti, da se to izpelje in da Žumer ni vedel, kaj je podpisal. V kakšnem interesu je Gregorič sploh dajal takšne izjave? Enkrat je celo po telefonu poklical iz Ljubljane, da imamo sestanek v Kranju na svetu za gospodarstvo, pri Cvetu Kobalu. Šel sem tja, čeprav nisem vedel, zakaj. Gregorič je začel s temi neumnostmi. Mene je potreboval kot predsednika delavskega sveta, da potrdim, da je to, kar on govori, tudi res. Kobal je nekaj časa poslušal, potem pa dejal: Ali vas ni sram, Železnikarji, tako tovarno vam je naredil, vi pa zlivate tako gnojnico nanj?!«

Iskra Železniki, leta 1971. Vir: Alojz Žumer.

Vrtel je nulo in dejal, da se ne javlja

»Drugič je na sedež našega podjetja poklical dva funkcionarja kot pomoč, da dela ne zmoremo in ne znamo izpeljati. Eden je bil Zevnik. Na dnevnem redu so bili štirje predlogi, kaj narediti z našim programom. Predlog je bil, da se proizvodnja odproda najboljšemu ponudniku ali da se ukine ali da mi dobimo proizvajalca, ki bi nadaljeval delo brez nas. Nekaj časa sem poslušal. Nato pa Zevniku rekel, s kakšno pravico se vtika v naše proizvodne programe. Mi smo sprejeli program, elektromotorji so naš proizvod, ki smo jih in ki jih bomo delali. Dejal je, da smo jih klicali, da nam pomagajo. Na sestanku ni bilo tehničnega vodja, Noča. Potem smo ga poklicali. Tudi Zevnik je potrdil mojo ugotovitev, da mora biti tehnični vodja zraven. Gregorič je takoj pristal, da ga pokliče, vendar sem videl, da ni zavrtel njegove številke. Vrtel je nulo in dejal je, da se ne javlja. Sam sem osebno, ne da bi koga spraševal, odšel do njegove pisarne in mu razložil nastalo situacijo. Noč je direktno vprašal, kdo govori, da nismo sposobni delati elektromotorjev. Nato smo v montaži pokazali naše izdelke. S tem so bili potem zaključeni pogovori in tako se je prenehalo z namero opustitve proizvodnje in motorje smo delali naprej.«

Takrat je vse vodila partija, tudi kadrovsko politiko

»Primož Šmid (1921–4. 10. 2013) je bil Lopatnikov. Bil je šef splošnega sektorja. Slišal je, kakšne direktive je dajal Gregorič. Povedal je, da tri tedne ni dobil nobene naloge. Nato so ga odstranili, prav tako Miha Kucovega, ki se z Gregoričem ni strinjal. Tretji sem bil na vrsti jaz. Potem bi bila tovarna brez žumrovcev.

Z Nikom Žumrom sva pisala spomine. Postavil je industrijo v Železnikih, ogromno je naredil, pa še danes je popljuvan. Takrat je vse vodila partija, tudi kadrovsko politiko. Žumra so leta 1959 odstavili. Ta Gregorčičeva družba se je sestala v njegovi kancliji (pisarni) na njegov god, 6. decembra. Takrat njega nikoli ni bilo v službo. Noč pa je videl, kaj se dogaja, in mu telefoniral. Prišel je in vstopil v svojo pisarno in dejal, naj s sejo nadaljujejo. Niso nadaljevali, bili so tiho in začeli drug za drugim odhajati. Sklicali so sejo upravnega odbora in Žumru odpovedali delovno razmerje. Direktorja bi po pravilih moral odstaviti delavski svet. Marjan Kramar je bil takrat, leta 1959, predsednik upravnega odbora. Na določenih mestih so bili sami izbranci. Prav tako na mestu, na katerem so odstranili Žumra, in so počenjali bolestne neumnosti. Za vse te ljudi, ki so počenjali take neumnosti, je bilo značilno, da so si pozneje svojo dušo splakovali /slabo vest utapljali v alkoholu, op. a./.«

Cerkev, krščanstvo je nek določen red, neka ustaljenost

»Doživel sem marsikaj. Po načinu, da se nikomur ne oporeka in ne brani, ne nasprotuje glede vere, cerkve. Tako se je zgodilo tudi glede Dermotove kapele, češ, da ne more stati na mestu, kjer je prometna površina. Koliko izjemnih zgodovinskih objektov bi še padlo?

Cerkev, krščanstvo je nek določen red, neka ustaljenost. To pa prejšnjemu režimu ni ustrezalo. Spomnim se kako so mislili porušiti Dermotovo kapelo v Železnikih. To je bilo okoli leta 1960. Nasproti kapele, takrat v pritličju nove stavbe, je bila v spodnjih prostorih policija, pred tem je bila v gasilskem domu. Člani AMD smo se vsako leto enkrat sestali s člani prometnega odseka iz Kranja, kjer smo se pogovarjali o varnosti, postavitvi prometnih znakov, o omejitvah. Na sestanku sva bila tudi z Jožetom Demšarjem. Po prvi točki so se začeli norčevati iz policista Jožeta Sepa (1918–2000) komandirja postaje, ki je bil zelo mehka duša in nikakor ne za policaja, če hodi molit v kapelo in kako jo lahko sploh gleda pred seboj. Nekaj časa so se norčevali, potem pa je padla ideja, da bi jo odstranili, da moti promet. Nato midva z Demšarjem nisva pristala, Jože Demšar pa ni želel nikoli več slišati za AMD. Če bi se strinjala, bi jo naslednji dan začeli podirati«.

Dermotova kapela ob blagoslovu velikonočnih jedi leta 2009. Foto: Aleksander Čufar.

Po vojni je bil med štirimi kandidati za škofa tudi Jakob Šolar iz Rudna

Peter Polajnar mi je 2. 5. 2024 povedal o Markcovem gospodu, Jakobu Šolarju iz Rudna: »Škof Vovk je bil škof v najtežjem kriznem času. Nasledil je škofa Gregorija Rožmana, ki bi ga že med vojno, pa jim ni uspelo. Na vsak način, bi ga uničili. Rožman se je umaknil iz Ljubljane. Zanimivo je, da papež Rožmanu ni bil naklonjen. Rožman je bil postavljen kot pastir svoje črede, ki pa je po njegovem mnenju kot dober pastir ne bi smel nikoli zapustiti. Tega mu menda papež ni odpustil, ker ni poznal naših razmer.

Po vojni je bilo silovito sovraštvo. Z Rožmanom bi postopali enako kot so s hrvaškim Stepincem. Čudi me, da so to s svojim škofom storili Hrvati, ki so bili manj krvoločni kot slovenska oblast. Vovk se je izpostavil namesto škofa Gregorija Rožmana. Med štirimi kandidati za naslednika škofa Rožmana po vojni je bil tudi Jakob Šolar (1896–1968) iz Rudna. Za Jakoba Šolarja je bila podana krivična ocena, da je bil maščevalen in trmast. Nikakor ni bil sovražen. Bil je med najbolj resnimi kandidati.«

V naši dolini smo čakali, da bo škof naš rojak Šolar

»Šolar je bil dobričina. Spomnim se ga, da se je pripeljal z avtobusom in pešačil mimo hiš proti Rudnu in v Dražgoše, kjer je maševal. Mi, otroci smo se sankali, vedno nas je nagovoril in stresal dobro voljo. Vsak konec tedna smo ga čakali. Tudi v Selcih je imel jutranjo mašo. Spomnim se ga, ko je zapel alelujo je kar odmevalo. V tistem času je bil Šolar mogoče malo preveč usmerjen socialistično. Pred vojno je bil poslan v Francijo na izpopolnjevanje francoskega jezika. Prejel je odlikovanje, red za čistost izgovorjave francoskega jezika od francoske akademije, oziroma vlade. V tistem času je stanoval v delavski četrti in videl kako živijo delavci. Bil je na strani delavcev, kar pa ni ustrezalo ljubljanski oblasti. V tistem času je kot slavist poučeval na škofovih zavodih poleg slovenščine tudi francoščino. V naši dolini smo čakali, da bo škof naš rojak Šolar. Šolar je bil med našimi ljudmi zelo priljubljen, cerkvena oblast pa ga ni preveč marala.«

Po vojni pa so ga za isto stvar zaprli v Škofji Loki

»Zanimivo je, da je bil Šolar za isti prekršek dvakrat kaznovan. Najprej od Nemcev, nato od naše oblasti. Radio London je med vojno leta 1944 nekega večera objavil člane nove slovenske vlade. Med njimi je bil tudi Šolar, naš po domače Markcov gospod. Samo uro po tem ga je gestapo aretiral. Imenovan je bil v povojno vlado kot posvetni minister. Če ne bi on imel veze z vlado v Angliji, ne bi bil imenovan. Očitno je sodeloval z vlado v Londonu. Bil je zaprt v taborišču v Nemčiji. Vrnil se je zelo izčrpan. Tudi Nemci z župniki niso bili prizanesljivi.

Po vojni pa so ga za isto stvar zaprli v Škofji Loki. V loškem gradu je poučeval slovenski jezik – miličarje. Nekaj časa prej, preden bi delali maturo oziroma izpit, je bil pomiloščen, odpuščen. V zaporu je ostal prostovoljno, dokler izpitov niso dokončali. To je bilo v letih od 1952 do 1957. O tem je objavljala Mohorjeva družba, oziroma nekje je bilo objavljeno o tem, lahko bi bilo tudi v Mohorjevem koledarju. Ljubljanska škofija ni bila zainteresirana za odkritje spominske plošče, zato ima le majhno obeležje na Rudnem. Ni imel veljave na škofiji«.

Konec v: Marija Gasser, Peter Polajnar, Niko Žumer, Železniki [5]

1/6