Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Peter Polajnar, Niko Žumer, Železniki [2]

Služenje roka: Mučili so nas, le hodili niso po meni

»Vojsko sem služil v Nišu v Srbiji leta 1948, torej takoj po vojni. Deset mesecev sem imel priznanih, ker sem bil v partizanih. Slabše ni moglo biti. Oficirji so prišli iz šole in niso znali nič. Mučili so nas, le hodili niso po meni. Kasarne so bile v razsulu, nobenih oken, brez stekel. Od doma smo dobivali pakete. Z lepenko smo potem zastirali okna. Vrata so bila brez kljuk, žeblji in vrvica /šnirnica, vezalka za čevlje, op. a./. Vsak mesec smo dobili deset din vojaške plače. Iz tega smo morali kupiti krtače za ribat, metle, žarnice in tako ni ostalo nič. Zjutraj se je začelo: fizkultura, krog, pobiranje smeti, zajtrk. Pred zajtrkom so pregledovali, kakšne roke smo imeli, ali si umit ali ne. Hrana je bila izredno slaba, enolična. Zelje, ob sredah pasulj, kar je bilo najbolje. Ko smo pojedli zelje, je bila na vrsti paprika, fižol in nato spet zelje.«

Nabor: mladostni prijatelji – selški fantje: »Na fotografiji so v glavnem Češnjičani in fantje iz Češnjice, Rudna, Studena, Podlonka. Fotografija je nastala leta 1948. Na njej smo naborniki pred Krekovim domom v Selcih. Po imenu mi ni znan eden iz Prekmurja, ki je služil na Rudnem pri Španu. Harmonikaš je iz Dražgoš, melodijo na harmoniko je igral z levo roko. Z nami je tudi Prevcov Lojze iz Studena, ki je bil zraven zgolj zato, ker je posodil konja. Prej smo imeli enega. Na desni je Demšar iz Dašnice. Po naboru je sledil pretep. Slikal je Bešter, p. d. Kalan. Škoda, da je njegov arhiv v Škofji Loki.« Vir Peter Polajnar, pogovor 21. 7. 2023.

Po vojni je bilo nevarno, nisi vedel, s kom govoriš

»V času informbiroja sem bil že eno leto soldat, pa so nam služenje podaljšali še za pol leta. Po vojni je bilo nevarno, nisi vedel, s kom govoriš, predvsem pa, kaj govoriš. Pri vojakih so bili med nami tudi Slovenci, ves čas neki Makedonec, ki je imel piko name. Več ljudi je spravil v disciplinski bataljon. Zmenili smo se, da ničesar ne govorimo, posebno ne o informbiroju. Razmere so bili težke, bili smo slabo oblečeni, vsi zmrznjeni. Nekoč je šel dva vojaka iskat v ambulanto in debata je dala debato. Čez pol ure so ju prišli iskat in ju spravili v disciplinski bataljon. Bila sta obsojena, eden na leto in pol, drugi na devet mesecev. Ko smo šli v mesto, smo videli zapore. Nekoč se nam je približal eden od obsojencev iz naše edinice in prosil za skorjo kruha. Naslednjič je vsak nekaj dal v žep. Vrgli so mu skozi mrežo. Stražar mu ni dovolil pobrati, udaril ga je po hrbtu. Na eni strani disciplinsko taborišče, na drugi nemški vojni ujetniki, vsi zmrznjeni. Posebno nemški ujetniki, s tankimi bluzami, hlačami, noge zavite v raševino. Vedno smo morali peti, po padcu informbiroja se v nobeni pesmi ni smelo več omeniti Stalina.«

Ima, da neko misli na tebe, a ti nemoj, da misliš

»Bilo je namerno, kar so počeli. Poročniki so govorili: Pa nije naša vojska kao SHS. Oficirji niso znali ničesar. Služil sem v tankovski edinici. Top ima dve cevi. Cev se mora vrniti v prvotni položaj. V notranjosti ima dva elementa: hidravlično zavornico in zračni povratnik. O tem smo imeli predavanje. Nekoč sem med pavzo narisal svoje sheme in jih šel primerjat z oficirjevimi. Oficirja je zanimalo, kaj mi ni jasno. Povedal sem mu, da se z njim ne strinjam. Povedal mi je, da je hodil na učiteljišče in da so njim tako predavali. Takoj v nadaljevanju me je pred celim razredom vprašal. Ponovil sem mu tako, kot je on predaval. Dobil sem pet. Če bi dobil zadostno, ne bi imel konec tedna izhoda v mesto. Nato je dejal: Vidite momci, kako je, ako čovek sluša. Ničesar niso znali. Veljalo je pravilo: Ima, da neko misli na tebe, a ti nemoj, da misliš.

Na mejah z Albanijo, Bolgarijo, Madžarsko je velikokrat prišlo do incidentov. Ko sem služil vojsko, se je zgodilo, da je vojak, Makedonec, od svojega očeta, ki je bil že pred vojno v Ameriki, dobil paket. V paketu je bil pribor za britje z ogledalom, na eni stani je bilo ogledalo s povečavo in dve nalivni peresi. Eno izmed peres je takoj podaril svojemu oficirju. Povedal je, kako so oficirji ogledovali povečevalno steklo. Ker je bil paket iz Amerike, se je takoj vključila obveščevalna služba. Padla je odločba, da mora vse takoj poslati nazaj, vključno s podarjenim nalivnim peresom, ker tega kot vojak ne potrebuje.«

Če si bil »naš«, so se ti odpirala vsa vrata

V časih najbolj plodnega delovanja Petra Polajnarja je politiko, kadrovske zadeve v Selški dolini vodila partija. Ta zapis hoče osvetliti tudi to, kako se je partija vtikala v gospodarstvo. Če si bil »naš«, so se ti odpirala vsa vrata. Peter Polajnar je bil med ustanovnimi člani tovarne Niko v Železnikih. Iz nje so po mnogih preoblikovanjih izšle kar štiri tovarne: Domel, Niko, Tehtnica in Indramat.

Do ustanovitve Kovinarske zadruge pa je vodila trnova pot, ki jo je prehodil pobudnik in ustanovitelj Niko Žumer s svojimi zvestimi sodelavci, garači, somišljeniki, podporniki in – podiralci. Med njimi je bil tudi Peter Polajnar. Zasebna pobuda je bila, kolikor ni bila zatrta, otežena. Vse je postalo »naše« po načelu družbene lastnine. Pa vendarle, polnih 40 let so se stroji vrteli naprej v blaginjo delavcev in njihovih družin.

S prizadevnostjo in vizijo je prevzel vodenje podjetja

Ko se je več kot desetletje pozneje uveljavljena tovarna elektromotorjev Niko vključila v sistem Iskra in se je pojavljala nevarnost, da bi zaradi pomanjkanja kapacitet ukinili pisarniški program, je bil prav Peter Polajnar tisti, ki si je zelo prizadeval za to, da ta tržno pomembna dejavnost ostane v Železnikih. Zavzemal se je, da se pisarniški program ne izgubi, in dosegel odločitev o ustanovitvi novega podjetja, ki je prevzelo ime Niko ter nadaljevalo tradicijo – kljub težkim razmeram in skromnim začetnim sredstvom.

S svojo prizadevnostjo in vizijo je prevzel tudi vodenje podjetja, ga usmerjal skozi zahtevna obdobja in postal nosilec njegovega razvoja. Nekoč improvizirani »Egrov hlev« se je preobrazil v sodobne tovarniške prostore. Krona njegovih prizadevanj je tovarniška stavba na Otokih, ki je simbolizirala prehod k modernim tehnološkim rešitvam.

Koliko prošenj in pregovarjanj je bilo potrebnih, da so oblastniki popustili

Takratna slovenska oblast namreč za Železnike ni predvidevala industrije in šele po mnogih pregovarjanjih so v Ljubljani pristali, da se v Železnikih lahko ustanovi zadruga, v kateri bi izdelovali pisarniške izdelke. Taka oblika združevanja se jim je zdela edino sprejemljiva v začrtanem socialističnem konceptu. Koliko prošenj in pregovarjanj je bilo potrebnih, da so oblastniki popustili in dali pristanek za ustanovitev Kovinarske zadruge, vedo le tisti, ki so se za to borili. Denarni zavod Slovenije, ki je takrat edini v Sloveniji lahko odobril denarna sredstva, je že obljubljeno vsoto za opremo delavnice ob vplačilu še razpolovil. Menico je prevzel lastnik delavnice Niko Žumer in zanjo jamčil s svojim nepremičnim imetjem.

Preživiš in uspevaš le s svojim zavzetim, poštenim in odgovornim delom

»Če se izpostaviš očem družbe, vedi, da je ta dokaj kritična, pa tudi pristranska. V njej preživiš in uspevaš le s svojim zavzetim, poštenim in odgovornim delom, v zavesti, da ti ne bo nihče nič podaril in da imaš v resnici samo tisto, kar si s trdim delom ustvaril sam. Izgovorjena beseda umre s človekom, pisana beseda govori še po njegovi smrti,« je večkrat povedal Peter Polajnar.

»Ko sem šel oz. sem bil na zelo grd način odstavljen iz tovarne, sem dejal, da se bom javnosti odpovedal. Ne pojavljam se rad v javnosti, ker nekateri mislijo, da se baham. Sloves poštenega človeka danes ne igra nobene vloge. Ko prideš na vrsto, te naženejo kot steklega psa iz cerkve. Tako so tudi mene. S tovarno, z javnostjo sem zaključil. Rekel sem jim: Če me boste potrebovali, me pokličite. V 30 letih me ni nihče poklical.«

Občinska politika, partija, sindikat, vsi so bili za to, da grem

»Takrat je bilo tako: družbena pravobranilka samoupravljanja je prigrmela iz Škofje Loke. Potrebno je bilo razgrniti gore papirja, vse je pregledala. Poklicala me je ob 22-ih zvečer, mi dejala, da je bila na nekem sestanku in mi rekla, da imam vse pogoje za upokojitev. Za vsakega se je zavzela, zame ne. Takrat je bila taka občinska politika, partija, sindikat, vsi so bili za to, da grem. Sprva sem bil z živci na koncu, vrglo me je iz ravnotežja. V roke mi je prišla stara številka Ratitovških obzorij, v kateri je ob 65-letnici tovarne pisalo, da se ne poudari tistih, zaradi katerih se je industrija v Železnikih sploh začela. Omenjena sta Podgrivar in Novak, ki sta šla kot poroka za najetje kredita za prvo nabavo materiala. Prišel sem do zaključka, da sta po njihovo najbolj zaslužna za to, kar se je v Železnikih zgodilo! Niko Žumer ni bil pomemben, pa je dal vse, svojo delavnico, ljudi, proizvodnjo.« /Občinski svet Občine Železniki v obrazložitvi podelitve plakete kmetijama Podgrivar iz Davče in Novak iz Dražgoš zaslug Žumra ni niti omenil./

Prijatelja: Peter Polajnar in Alojz Žumer. Inženir elektrotehnike Alojz Žumer (1939–2022) je bil direktor Iskre Železniki, kasneje vladni pilot. Vir: Peter Polajnar

Niko Žumer je še danes v Železnikih osovražen, o njem govorijo grde stvari

»Resnica pa je, da sta omenjena kmeta, Podgrivar in Novak, bila le garanta za najetje kredita obrtniku Žumru za nabavo materiala v novembru 1945, tovarna pa je začela delovati aprila leta 1946. Onadva nista nič tvegala, vse, kar sta storila, je bilo, da ju je Žumer peljal z avtom v Loko, da sta podpisala kredit kot poroka. Če bi se Žumru kaj zalomilo, bi pobrali najprej njemu njegovo posest. Povojno kovinarstvo, stroje je zagnal Žumer. Tega primata mu nihče ne more odvzeti, potem pa on naj ne bi imel nobenih zaslug, onadva pa!« je prizadeto izpovedal Polajnar. To ga je zelo bolelo in večkrat mi je potarnal: »Niko Žumer je še danes v Železnikih osovražen, o njem govorijo grde stvari. Samo Anton Sedej mi je dal podporo. Napisal sem ob 60-letnici kovinarstva. Z Antonom sva se zmenila, da je objavil pod svojim, torej njegovim imenom. Drugega dela pa nisem več objavil, ker je bilo ogromno pripomb, da je vse na ž! Ob 100. obletnici rojstva Nika Žumra je bilo vse narobe, zato sem odnehal.«

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Peter Polajnar, Niko Žumer, Železniki [4]

1/4