Nadaljevanje iz: Marija Gasser, Peter Polajnar, Niko Žumer, Železniki [1]

Vsako jutro me je prestregla obveščevalka Mara iz Kranja

Zadnje turbine Peter Polajnar ni dokončal, kajti v decembru 1944 so ga kot mladoletnega mobilizirali v partizane. O tem je sam povedal. »V partizane sem šel čisto po nesreči. Ko so bili Železniki po partizanskem napadu leta 1944 razbiti, je bila tu ena obveščevalka Mara iz Kranja. Vsako jutro me je prestregla, ko sem šel s Češnjice v Žumrovo delavnico. Hotela je vedeti, če je kaj novega. Delal sem v delavnici pri Žumru. Delalo se je turbine za partizanske tiskarne, za Davčo in za v Rudensko grapo. Zadnja še ni bila narejena. Edinega pomočnika so vzeli že prej, torej sem delal sam. Prišel je partizan z brzostrelko in mi ukazal, naj ustavim, da greva. Hotel sem vzeti še kolo, pa ni dovolil. Na Češnjici je bila mobilizacija. Ta Mara ni bila nič več prijazna. Rekel sem ji, da nisem še star 17 let, pa mi je ostro odvrnila, da so še mlajši v brigadah. Takrat me je rešil brat, ki se je sprl z njo. Obljubljala je, da me bo dala v brigado.«

V Železnikih so bile v cerkvi molitve in so nas obkolili

»Tu je bil tudi en partizan s partizanskim imenom Don, ki je bil šef gorenjskih tiskarn /Edo Bregar (1918–1972), direktor tovarn Donit/. Po njem se imenuje DONIT v Medvodah. Za dva tedna mi je dal prepustnico in bil sem spet v delavnici. Ponovno so me mobilizirali na nedeljo. V Železnikih so bile v cerkvi molitve in so nas obkolili. Bilo je nekaj starih mož in nekaj mladih fantov. Vodja je bil Cveto Luskovec. Vprašal me je, koliko sem star. Povedal sem mu, da 16 let. Potem se je oglasil Stane Kovač iz Selc in dejal, da sva skupaj hodila v šolo. /Stane Kovač p. d. Ilčov je po vojni v Tolminu, na Primorskem, skupaj s S. preganjal duhovnike. Naložili so duhovnike in so jih spodili čez mejo. Bil je zasliševalec Jožka Kraglja./ Zabrusil sem mu, da mu ne morem pomagati, če je dvakrat zaostal. Potem se je umaknil. Imel je zlate obrobe na rokavih, bil je že kapetan. Bil je komisar bataljona v škofjeloškem odredu na Primorskem, potem pa UDBA. Po vojni me ni več poznal.«

Odprtje mostu v Smolevo s slovensko in jugoslovansko trobojnico v ospredju. Vir: Bojan Rihtaršič, 1978.

Bil je med partizani, ki so »osvobajali« Trst in Gorico

»Ko smo čez nekaj dni šli čez Dermotov most, smo morali odložiti orožje. Določeni smo bili, da gremo v Primorsko brigado. Borili smo se v okolici Trsta. Naša brigada je imela štiri bataljone. Šli smo v Gorico, kasneje v Trst. Ostali smo pred mestno hišo in jo zasedli. Spomnim se, da je pripeljal motor, motorino, ki ima zadaj še dva sedeža. Pripeljal je kruh, nemški kruh cegu, črn. Vzel sem štiri štruce. To smo dobili prve dni. V brigadi je bila hrana boljša kot v škofjeloškem odredu, kjer je bila trikrat na dan repa ali pa še to ne. Na Primorskem so nam dekleta prinesla hrano. Na veliko soboto so nas obkolili četniki, trije kamioni. Cel dan smo bili v obroču. Zvečer nas je neko dekle bose speljalo iz obroča. Primorci so bili drugačni borci, zavedni, vedeli so, zakaj se borijo. So pa nas znali potisniti v prve vrste.«

Nosil sem dva mitraljeza in zaboj municije

»Spomnim se, bilo je težko. Bili smo mule za nošnjo municije. Bil sem droben fant. Meni je nekoč dejal komisar bataljona, da se vlačim kot stara baba, da bi moral imeti nekaj življenja. Potem mi je potežkal nahrbtnik. Pogledal je, kaj imam notri: menažko, srajco, hlače in samo municijo. Povedal sem mu, kdo mi je naložil nahrbtnik. Nesel sem zaboj municije posebej na puški, ostalo v nahrbtniku, 750 metkov, več kot 50 kg. Nič nas niso šparali. Šli smo s Krasa naprej do Trsta, skozi celo Istro in nazaj skozi Trnovski gozd do Cerkna, skupno 28 ur in pol. Pred Cerknim bi morali naložiti, kar so nam nametali Angleži. Drugi dan bi morali nazaj. Šel sem iskat za svoje kolege, nihče ni mogel stopiti na noge. Dva dni smo bili tam in nadaljevali isto pot nazaj. Nosil sem dva mitraljeza in zaboj municije. Močno je deževalo, s curkom mi je voda tekla po nogah.«

Imel sem srečo, da nisem bil zraven pri pobojih

»Četniki so se z Nemci umikali proti Italiji. Srbi so imeli svojo vlado. Konec vojne sta se dva korpusa četnikov umikala skupaj z Nemci. Vse so ubili. Zadnji dan je prišlo 12 četnikov z dvignjenimi rokami. Eden od partizanov je poznal starejšega četnika in mu podal roko. Komandir je to videl in ga takoj razorožil. Jože Mohorič, Čečk, je z enim od njih pil. Sušil je škornje, vedril pred neko hišo na Primorskem, pa je prišel četniški vojak in prosil za pijačo. Jože je v hiši prosil za pijačo, prinesel vino, nato pa sta pred hišo skupaj pila. Če nisi imel kape in ne orožja, so te pustili pri miru. Kasneje smo bili obkoljeni v Prvačini. Padli smo v zasedo in se razkropili. Trije smo ostali skupaj. Prišel je en obveščevalec in rekel, da je konec bojev, petdeset metrov naprej so ga ustrelili.

Imel sem srečo, da nisem bil zraven pri pobojih. V Trstu sem bil skupaj s fantom, Tržačanom. Bil je vesel fant, močne rasti, isti letnik. Čez tri tedne je bil popolna razvalina. Kakšno srečo sem imel, da nisem bil pri teh zadevah. V najhujšem času sem se tega izognil. Ko je bilo konec vojne, nas je oficir potegnil iz vrste. Potem so na nas pozabili. Čakali smo v nekih sobah, le jest smo hodili. V tistih osmih dneh se je dogajalo najhujše, potem sem prišel v Loko.«

Nisem prenesel tistih prestrašenih oči, ki so gledale skozi linice na vratih

Vsebina v nadaljevanju bo tudi dodatek na dva prispevka v Zavezi (št. 131, marec 2024): Erika Jazbar, Polkovnik Anton Kokalj, in Ivo Jevnikar, Zadnji dnevi polkovnika Antona Kokalja, str. 39–40.

»Ko smo se umikali iz Gorice in Trsta, ni bilo važno, kaj smo vzeli s seboj. S seboj pa so vzeli vse arestante. Vsi zapori so bili polni. Nekaj so jih odpeljali v Trnovski gozd in jih tam takoj ubili, nekaj v Ljubljano in jih na procesih obsodili na daljše zaporne kazni. Slučajno sem bil neke noči v nekem zaporu. Zamenjal sem izmučenega stražarja, čeprav sem bil tudi sam zelo utrujen, saj smo bili praktično, ko smo prišli v Gorico, osem dni na nogah. Ta dan, preden sem prišel v zapor kot stražar, sva bila na dolžnosti z nekim fantom cel dan na straži. Vse oborožene sva usmerjala v slepo ulico, kjer so jih razorožili. Zvečer je prišel v bataljon komandir in mi rekel, da moram na drugo dolžnost, na stražo v zapor. Zamenjal naj bi fanta, ki je bil še bolj utrujen. Naročeno mi je bilo, da se z nikomer ne smem pogovarjati. Samo enkrat sem se sprehodil po hodniku. Nisem prenesel tistih prestrašenih oči, ki so gledale skozi linice na vratih.«

Nato se je ustavil pri drugi celici in tovariša vprašal, od kod je doma

»Zgodilo se je, da je prišel moj komandir voda Julko iz Šempasa. Ustavil se je ob prvi celici in se norčeval iz zaprtega četniškega oficirja, ki je bil popolnoma zmeden. Nato se je ustavil pri drugi celici in tovariša vprašal, od kod je doma. Odgovoril mu je, da je iz Železnikov. Vlekel sem na ušesa. Sam sem vedno govoril, da sem iz Železnikov, tako so vsaj približno vedeli, od kje sem doma. Doma sem bil na Češnjici, danes predmestje Železnikov. Nato me je vodnik vprašal, če ga poznam. Nisem ga poznal. Zapornik mi je povedal, da je Šimencov (priimek Šmid).« /Hišo so imeli nasproti Mera, kupil jo je Žaberle./

Rojaku Janku Šmidu sem po vojni rešil življenje

»Oče je bil poročen dvakrat, otrok iz prvega zakona nisem poznal. Bil je šuštar, živahen možakar. Brat Marjan je bil leta 1941 aretiran in zaprt v logorju, drugi brat je umrl na Dolenjskem v brigadi. Izgubil je dva brata, njemu pa se godi taka krivica. Starejši brat je bil duhovnik, frančiškan. Janka Šmida nisem poznal, sestra Tinka je bila trgovka. Janko Šmid je bil študent, kot študent se je priključil beli gardi, bil je tajnik polkovnika Kokalja, ki je opisan v prispevku Iva Jevnikarja Zadnji dnevi polkovnika Antona Kokalja (Zaveza, št. 131, 2024, str. 34–48). Polkovnik Kokalj je bil adjutánt kralja Petra in kraljice Marije. Če je dal besedo tema dvema, besede ni mogel prelomiti. Taka je bila njegova usoda in to ga je rešilo.

Drugi dan me je poklical major in mi očital, da sem govoril z arestanti. Branil sem se, da sem govoril samo to, kar sem bil vprašan. Še enkrat sem mu vse povedal, tudi da je to študiozna familija. Vse te ljudi so ubili, bili so v pritličju, imeli so jih za najhujše zločince. Ob amnestiji ga je sodišče obsodilo na 25 let, koliko pa je bil dejansko obsojen, ne vem. Ko sem leta 1951 odslužil vojsko, sem ga srečal na Jesenovcu. Bil je odpuščen. Ni me poznal. Janko Šmid pa jo je odnesel samo zaradi moje izjave. Nikoli pa ni spomnil na ta dogodek, v bistvu me ni poznal, čeprav sva skupaj delala v tovarni. Bil je skrajno zajedljiva osebnost. V podjetju je pripadal kolegiju. Tudi tu je uveljavljal svoj karakter. Nikoli se ni oglasil prej, dokler nismo razpravljali, vedno se je vtaknil šele, ko smo predloge dali na glasovanje. Kasneje je šel v Ljubljano, si ustvaril družino in kmalu umrl.«

Na škofjeloški grad sem hodil po štirideset nemških ujetnikov

»Po vojni sem bil demobiliziran kot mladoleten. Takrat je bilo vse le na besede. 12. junija 1945 sem se iz Gorice umaknil domov. Pravzaprav so nam rekli, da letniki 1928 in mlajši lahko gremo domov. Bili smo brez dokumentov. Nisem bil še doma deset minut, je bila za menoj patrola. V Železnikih je bila namreč brigada. Domov sem se vrnil v zeleni, italijanski uniformi. Slučajno sem v žepu imel prepustnico za prosto gibanje po Gorici. Rekel sem jim, da sem tam zaposlen, drugače bi me dali v brigado. Potem sem bil v Škofji Loki. Stražili smo objekte: mostove, banko. To so bile neumnosti, otročarije. Na škofjeloški grad sem hodil po štirideset nemških ujetnikov, da so hodili v Staro Loko v grad in okolico zasipat strelske jarke. Danes je tam Dom slepih. Med vojno je bilo to utrjeno. Bil sem sedemnajstleten in sem šel sam po tako veliko skupino preizkušenih soldatov. Nato so me dali na milico v Železnike, kjer so bili sami stari moški.«

Zadruga Niko je postala temelj razvoja gospodarstva Železnikov

»V avgustu 1945 sva se z mojim mojstrom spet srečala. Prihodnost sem videl v poklicu. Potarnal mi je, kako je opustošena njegova delavnica. Dogovorila sva se, da jo po svojih močeh usposobim za zagon.« /Glej Peter Polajnar: Niko in ustanovni člani, 2019, str. 165, 166./ V oktobru 1945 se je Polajnar vrnil v Žumrovo delavnico in opravil pomočniški izpit.

27. aprila 1946 so z namenom, da se po hudih časih in revščini ponovno zgradi industrija, omogoči delo ljudem Selške doline ter ohrani večstoletno tradicijo fužinarjev in žebljarjev, ustanovili Kovinarsko zadrugo NIKO. Med 16 ustanovnimi člani je bil Peter Polajnar med najmlajšimi. Zadruga, ki je nastala iz skromne Žumrove delavnice z le nekaj stroji in opremo, je postala temelj razvoja gospodarstva Železnikov. Oktobra 1948 je moral Polajnar kot polnoleten še enkrat k vojakom, kjer je bil do aprila 1950.

Nabor za služenje vojaškega roka v Jugoslovanski armadi (1948). Spredaj 1. vrsta (od leve proti desni): Lojze Prevc, p. d. Prevcov, iz Studena, Jakob Potočnik, p. d. Jakov, iz Dražgoš, Ciril Bogataj, p. d. Skalovcov, iz Češnjice;

2. vrsta (od leve proti desni): Franc Bogataj, p. d. Skalovcov, iz Češnjice, Peter Polajnar, p. d. Polajnarjev, iz Češnjice, Tone Demšar, p. d. Dašnsk, iz Češnjice, Jože Rejc, p. d. Matijev, iz Podlonka, Lojze Čufer, p. d. Čočov, iz Češnjice, Ivan Bogataj, p. d. Kovačev, iz Češnjice, Pavle Bešter, p. d. Matocov, iz Rudna;

3. vrsta (od leve proti desni): Gabrijel Megušar, p. d. Lukov, iz Rudna, Stane Habjan, p. d. Kovskarjev, Jože Demšar, p. d. Prdolčkov, iz Rudna, neprepoznan, p. d. Španov hlapec, iz Rudna. Vir: Peter Polajnar

Služenje vojaškega roka je trajalo od enega do treh let

Služenje vojaškega roka je trajalo leto in pol, za mornarje dve leti, graničarje tri leta. Fant, ki ni imel bratov in sester, je služil eno leto. To pa ni veljalo za kmečke sinove – taka je bila zahvala napredne oblasti, partije, kmetom, ki so med vojno prostovoljno hranili partizane in po zmagi zaradi prisilne oddaje še »napredni« delavski razred. Pritožb in ugovarjanja ni smelo bilo.

Nabor za služenje vojaškega roka v Jugoslovanski armadi (1948) je bil opravljen dokaj primitivno, brez zdravstvenega pregleda. Merilo so bile partizanske norme, 2 roki in 2 nogi.

Nabor: 1. vrsta (od leve proti desni): Stane Habjan, p. d. Kovskarjev, Peter Polajnar, p. d. Polajnarjev, iz Češnjice, Ivan Bogataj, p. d. Kovačev, iz Češnjice;

2. vrsta (od leve proti desni): Ciril Bogataj, p. d. Skalovcov, iz Češnjice, Vinko Rihtaršič, p. d. Sivarjev, iz Martinj Vrha, Lojze Čufer, p. d. Čočov, iz Češnjice, Tone Demšar, p. d. Dašnsk, iz Češnjice, Franc Bogataj, p. d. Skalovcov, iz Češnjice. Vir: Peter Polajnar

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Peter Polajnar, Niko Žumer, Železniki [3]