Sooblikoval je temelje za razvoj Selške doline

Petra Polajnarja si bomo zapomnili po tem, kako je vedno imel posluh za svoj kraj in njegove ljudi. Kot direktor je podpiral projekte krajevne skupnosti, ki so pripomogli k reševanju različnih izzivov v kraju, in s tem prispeval k boljši kakovosti življenja naših občanov. Bil je eden najaktivnejših pri ustanavljanju muzeja v Železnikih in skrbnik nastanka njegove zbirke. Veliko ključnih artefaktov je ohranjenih po njegovi zaslugi. Še posebej velja poudariti njegovo pobudo in pomoč pri obnovi dveh zgodovinskih avtomatov, s katerimi je bil nekoč zaznamovan razvoj kovinarstva. Bil je pobudnik ustanovitve Avto-moto društva, v katerem je z obnovljenim nemškim vojaškim avtom Tatra in motociklom omogočil usposabljanje voznikov.

Za njegovo predanost industriji, skupnosti in kulturni dediščini mu je Občina Železniki leta 2011 podelila naziv častni občan, priznanje za življenjsko delo. Postavil je temelje, na katerih se je z njegovim pogumom in vizijo razvijala tudi Selška dolina. Svoje spomine je zapisal v knjigi Ustanovni člani. Izdal jo je v samozaložbi. Njegov odhod je za skupnost velika izguba in posebna prelomnica. Tisti, ki smo z njim soustvarjali, imamo dolžnost, da njegove vrednote in vedenja širimo naprej v prihodnost.

Odlikovali so ga duhovno bogastvo in izredna intelektualna širina

Peter Polajnar je bil živi arhiv, pa tudi pravi leksikon, kot človek načelen, nikoli žaljiv. Odlikovali so ga duhovno bogastvo, izredna intelektualna širina, vestno delo, s katerim je dokazoval, da mu ni vseeno za napredek njegovega kraja. Ob srečanjih z njim se mi je potrjevalo, da je bil eden največjih poštenjakov, resnicoljubov, kar sem jih v življenju srečala. Bil je človek čilega spomina, jasne besede. Nihče mi ni znal tako temeljito razjasniti dogodkov in zapisov iz enostranske partizanske literature v Selški dolini. Pogosto se je potrudil in mi podaril kak rokopis, tipkopis, zaupal mi je dokumente za preslikavo, fotografije. Pri 93-ih letih je postajal vse bolj spreten tudi na računalniku.

Peter Polajnar (20. 2. 1928–26. 12. 2025).

Ni mu bilo vseeno, kako je predstavljena naša polpretekla zgodovina

Ni mu bilo vseeno, kako je predstavljena naša polpretekla zgodovina in si je za to tudi prizadeval, a ni bil vedno uspešen. In nikoli ni metal vsega v isti koš. Meni je pomagal predvsem zato, ker je občudoval moj pogum. Namreč marsikaj od tega, kar sva se pogovarjala, sem tudi objavila. Vse moje prispevke je kritično prebiral in jih komentiral z verodostojnimi, pestrimi, kakovostnimi dopolnili, ki so razjasnjevala dejansko sliko. Ni mogel razumeti, da se še osemdeset let po dogodkih ljudje bojijo povedati resnico.

Največ mu je pomenila družina, otroka, vnuki. Tudi zaradi njih je želel, da se po toliko letih razjasni preteklost. Več desetletij je bil vdovec in velikokrat je omenil, kako pogreša ženo.

Selška dolina je bila med drugo svetovno vojno ena izmed najbolj tragičnih

Pogosto mi je dejal, da je bila Selška dolina med drugo svetovno vojno ena izmed najbolj tragičnih in je imela (in delno še ima) potvorjeno zgodovino. Pogovarjala sva se o njeni preteklosti, o ljudeh, ki sva jih poznala, oziroma ki sem jih preko njega tudi sama spoznavala, o ljudeh, ki so veliko prispevali v dobro naše doline. Pogovarjala sva se tudi o krivici, ki ga je prizadela v zvezi s službo, v katero je vrsto let zahajal s polnim elanom in vanjo prispeval del sebe. O nikoli preboleni doživeti krivici, vedno znova izraženi in z moje strani razumljeni. Pogovarjala sva se o času polpretekle zgodovine, katerega del je bil, pa se o tem malo piše oziroma se ne piše tako, kot je bilo. Še vedno, tudi ob 70. obletnici druge svetovne vojne, so bili v zborniku Železne niti samo povzetki iz partizanske literature, ki pa je napisana enostransko.

Leta 2021 sem v Železnih nitih objavila prispevek Božič v letu 1945. Nanj se je v osebnem pismu odzval nedavno umrli primorski duhovnik Bogdan Vidmar: »V članku Božič 1945 sem z največjim zanimanjem bral pričevanje Petra Polajnarja in o njegovem pogledu na drugo svetovno vojno. To pričevanje je naravnost briljantno, saj v kratkem opisuje pravo naravo partizanščine, in to, kar piše v tem sestavku, bi morali obravnavati v osnovnih in srednjih šolah kot temelj za poznavanje tega obdobja..

Njegov pogled na prehojeno pot je bil realen

Pogrešal je, da ni v naše ljudi in mladež vsajena ljubezen do domovine, demokratizacije Slovenije in njene osamosvojitve. Izražal je začudenje, da se tako domovina ne poudarja, da imamo kot narod tako malo domoljubja. Imamo domovino, izgubljamo pa narod.

Posebno pozornost sva namenila njegovemu življenjskemu delu ob ustanavljanju kovinarstva v Železnikih in tudi o mračnih spominih ob ustanavljanju Tehtnice. Njegov pogled na prehojeno pot je bil realen. Namenjala sva besede njegovemu dragemu (po krivici od ljudi osovraženemu) prijatelju Niku Žumru, s katerim sta skupaj pisala spomine. Gospod Peter ima o tem zajeten rokopis.

Pogovarjala sva se tudi o Jožetu Dolencu, uredniku Mohorjeve družbe

Niko Žumer je bil ustanovitelj kovinarstva v Železnikih, ustvaril je temelje za blaginjo naše doline. Po njegovi zaslugi sta iz naše doline izginila revščina in lakota.

Pogovarjala sva se o Jožetu Dolencu, uredniku Mohorjeve družbe, ki je napisal zgodovino Železnikov takšno, kot je bila. O tem je leta 1985 pisal Niku Žumru ob njegovi 80-letnici, pa ga do danes ni junaka, ki ima njegovo kulturno zapuščino, da bi si jo upal objaviti.

Jože Dolenc je pred vojno študiral bogoslovje v Škofovih zavodih, po vojni se je usmeril drugam. Sprva je delal v uredništvu Slovenskega poročevalca. Bil je tudi urednik Mohorjeve družbe. Imel je pocahnane Železnikarje (zelo dobro jih je poznal). Kopijo tega njegovega pisma imam tudi jaz.

Jože Dolenc je čutil pripadnost Železnikom

Peter Polajnar je povedal: »Jože Dolenc je pisal pošteno. Bil je nezakonski sin neke zelo revne ženske. Župnik se je zavzel za njegovo izobrazbo in mu pomagal, da je lahko študiral v Škofovih zavodih v Ljubljani. Železnike, železnikarske rodove je poznal. Vedel je, kako družine stojijo, se obnašajo. Vsako leto je za vse cerkvene praznike prišel v Železnike k maši. Čutil je pripadnost Železnikom in ostal skromen. V Železnikih je bila navada, da so mladeniči, semeniščniki, sodelovali v cerkvi. Bili so z župnikom pred oltarjem. Bilo je vse polno, Valentin Bertoncelj je to znal. Kot župnik se je počutil, da je nekaj več. V tistem času je večkrat poudaril, da imata v Železnikih samo dva fakultetno izobrazbo: Jaz in zdravnica, je dejal. In tako je res bilo.«

Da se ohrani spomin na tako imenitnega človeka

Gospod Polajnar je spoštoval vrednote in ljudsko izročilo, poštenje, delavnost, pravičnost. Zadnja leta je redno prebiral revijo Zavezo. Kaj vse mi je razjasnil! Mnoge moje zapise je prebral prvi, tako sem jih in jih bom lahko še brez skrbi objavila. Ob njegovem odhodu njemu v spomin zdaj objavljam izseke pogovorov z njim skozi leta, ker je prav, da se spomin na tako imenitnega človeka ohrani, posebej še zato, ker je sam želel, da se nekatere stvari javno izvedo. Namreč človeški spomin odhaja, treba je zapisati imena, letnice. Skripta manent (zapisano ostane) so že pred tisočletji ugotovili Latinci.

Družina Polajnar. Oče France Polajnar (1892–1936), mati Frančiška (1889–1980), v naročju Peter (1928–2025). Spredaj od leve neznani sin, Jože (1925–1943), Franca (1926–), Ljudmila (1923–1989), neznani sin. Vir: Peter Polajnar.

Oče jim je umrl zelo zgodaj, v 44. letu, mama ni imela ničesar

Peter Polajnar se je rodil kot šesti otrok v družini sedmih otrok 20. 2. 1928 očetu Francu (1892–1936) in mami Frančiški (1895–1980) na Češnjici. Oče jim je umrl zelo zgodaj, v 44. letu. Mama ni imela ničesar. Takrat, ko jim je umrl oče, je bil najstarejši otrok star 16 let in se je že pripravljal na poklic. Peter je bil najmlajši, kajti bratec za njim je umrl.

Sam je pripovedoval: »Oče, še mlad, je zbolel za rakom na želodcu. Bil je operiran. Takrat ni bilo nobene bolniške, nobenega nadomestila za bolezen. Po treh tednih je šel delat na žago, premetavat hlode. Kako, ne vem. Spomnim se mame, kako ga je zvečer prevezovala, otroci pa smo gledali. Spomnim se, da je oče ležal na smrt bolan in izpod vzglavja potegnil denarnico. Iz nje je vzel stotaka in mami dejal, da ne ve, kaj bo, ker je zadnji. Sosedje so imeli mlin. Niso nam radi dajali, ker mama ni imela iz česa vrniti. Drugi so imeli knjižico, vanjo so zapisovali, kaj so kupili, ob mesecu pa so plačali. Nam je niso dali.

Več jih je prišlo iz nemške vojske kot iz partizanov iz domačih krajev

»Bilo je nepopisno težko. Ob nedeljah nas je mama zaklenila, da ljudje ne bi vedeli, kaj jemo /koruzni sok, močnik, op. a./. Pri nas je bila pred vojno celo zimo SHS vojska, umakniti smo se morali v zgornje prostore. Med drugo vojno smo bili štirje v gmajni, sestra v Ravensbrüku. Brat Jože, roj. 1925, je bil ubit 10. ali 11. 9. 1943 nekje pri Mlačevem v bližini Grosuplja. Večina borcev je šla v boj za svobodo, politika pa je šla mimo njih. Ni bilo pošteno. Umrlo je ogromno fantov, preveč. Pošiljali so jih iz domačega okolja, na Dolenjsko. Doma so imeli več možnosti preživetja že zaradi poznavanja terena. Več jih je prišlo iz nemške vojske kot iz partizanov iz domačih krajev. To je bil masaker.«

Mama je kljub vsemu vse otroke uspela spraviti do poklica in kljub hudemu življenju dočakala 92 let.

Žumra je prosil, če mu izšola za poklic enega od štirih sinov

Peter je nadaljeval: »Z zaključkom šolskega leta 1942 mi je osnovnošolska obveznost potekla. Še isto leto v oktobru sem nastopil uk za poklic strojnega ključavničarja pri takratnem podjetniku Niku Žumru. Bil sem zadnji vajenec v njegovi zasebni obrti. Uk mi je izprosil še oče, ko je bil že na smrtni postelji. Žumra je prosil, če mu izšola za poklic enega od štirih sinov. In Žumer je držal besedo in izpolnil dano obljubo, čeprav je bil čas nastopa vse prej kot primeren. Oskrba s surovinami je usihala, dokler ni popolnoma usahnila. Prvo leto uka je nastopila nova šolska obveznost – večerna poklicna šola. Ta je imela le naziv, v resnici je bila njena vloga potujčevanje. O kakršni koli strokovnosti ni bilo govora.« Proizvodnja je bila leta 1943 ustavljena, delali so le še za potrebe partizanskih enot, določene sklope za tiskarne in turbine za elektrarne v raznih grapah.

Nadaljevanje v: Marija Gasser, Peter Polajnar, Niko Žumer, Železniki [2]

1/3