Marija Klobčar se je v knjigi Zvonovi so sami zapeli. Naravne nesreče in kolektivni spomin večinoma naslonila na potres leta 1348. Za samo obravnavo te teme je bilo odločilno razreševanje zgodovinskega konteksta izročila, povezanega s Kamnikom in z izročilom o jezeru, ki naj bi bilo na območju tega mesta.

Na Slovenskem je bil potres leta 1348 skromno dokumentiran

Na Slovenskem je bil potres leta 1348 skromno dokumentiran, zato je avtorica v raziskavi sledi te naravne nesreče iskala v izročilu o razlitjih drugih jezer, o podorih in zajezitvah. Dokaze za silovitost potresa pa je prepoznavala tudi v kolonizaciji po potresu, toponimih in v izumrtju nekaterih trgov ter nastanku novih. Te ugotovitve je primerjala z izročilom o zmaju kot povzročitelju potresa in o nekaterih drugih mitoloških bitjih, vključno s sledmi ritualnih praks. Pri tem se je soočala z različnimi interpretacijami podora na Dobraču in poleg disciplinarnih razlogov za te poglede odkrivala tudi družbena ozadja.

Družbene, umetnostne in duhovne spremembe na Slovenskem po potresu

Študijo o potresu leta 1348 je dopolnila z analizo temeljnih družbenih, umetnostnih in duhovnih sprememb na Slovenskem v času po potresu, ki vpliv tega dogodka prepoznava tudi na teh ravneh. Spoznanja je primerjala z najnovejšimi geološkimi izsledki, ob nekaterih elementih izročila pa je odprla še pogled na starejše katastrofe in na njihov vpliv na življenje Slovencev.

Marija Klobčar med predstavitvijo knjige Zvonovi so sami zapeli 26. maja 2026 v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Črpala je iz izročila o kamniškem jezeru

Avtorica je napisala študijo o tem, kako lahko iz folklorističnih izhodišč pridemo do razkritja naravnih nesreč. Črpala je iz izročila o kamniškem jezeru in dilem, ki so spremljale njegove razlage. Pojasnjuje pot, ki je privedla do tega, da je bilo mogoče razlitje kamniškega jezera povezati s katastrofalnim potresom leta 1348, ob tem opozarja na pomen folklorističnega zornega kota.

Preko raziskave pesmi o lizbonskem potresu je prišla do pojasnila pomena poimenovanja nekdanjega kamniškega predmestja Šutna. Spremljamo lahko vlogo posebnega zvonjenja v cerkvi sv. Jurija v Nevljah, kar je povezava s potresom. Ugotovila je, da je v pisnih virih potres leta 1348 v slovenskih deželah zelo skromno izpričan. Izpričanost so povezovali predvsem s podorom na Dobraču, kar so v 20. stoletju relativizirali.

Spremembe, ki so se na Slovenskem zgodile po letu 1348

Avtoričine nadaljnje utemeljitve se nanašajo na dogodke, s tem potresom povezane predvsem v izročilu, in sicer na razlitja drugih jezer na Slovenskem in na nekatere skalne podore, pri čemer se je naslonila na izročilo.

Pomembno potrditev domneve o posledicah tega potresa je omogočila analiza številnih sprememb, ki so se na Slovenskem zgodile po letu 1348. Gre predvsem za prizadevanja za obnovo dežele in za postavitev nadomestnih naselij (ugasli srednjeveški trgi). S spremembami po potresu so povezana tudi nekatera nova poimenovanja naselij in priseljevanja, predvsem z nemškega.

Prikazala je potres na posebni karti (Manca Volk Bahun). Potrditev so ji izsledki sedimentološke raziskave Bohinjskega jezera. Prisotna je tudi mitologija zmaja in ribe Faronike.

Zanikanje verodostojnosti poročil o katastrofalnih posledicah potresa

Avtorica je preučila kontekst raziskav, ki so zanikale verodostojnost poročil o katastrofalnih posledicah potresa leta 1348 v Ziljski dolini oziroma nacionalistična ozadja (Albrecht Penck, znan po »zloglasnem zemljevidu« Karte des deutschen Volks­und Kulturboden, Zemljevid nemškega nacionalnega in kulturnega ozemlja). Upoštevala je sedimentološke raziskave Vrbskega in Milštattskega jezera, ki so potrdile silovitost tega potresa.

Najpomembnejše posledice potresa leta 1348 oziroma spremembe, ki so mu sledile, in razlogi za njegovo zamolčanost so: posledice porušitve številnih gradov in naseljevanj z nemškega, stigma, ravnanja po potresu ter kuga. Pomembna posledica pa je bila: prekinitev umetnostne tradicije in moč nekaterih mitoloških likov, ki so v času po uničujočem potresu vnovič zaznamovali ravnanja ljudi.

V sklepnem poglavju piše o starejših naravnih nesrečah na območju, kjer so živeli Slovenci, o vlogi slovenskih toponimov, povezanih z naravnimi nesrečami na Avstrijskem Koroškem (Groblje, za razliko od der Schutt).

Jožef Pavlič, Marija Klobčar, Slovenci bi se morali bolj zavedati svojih korenin, Družina, 9. 8. 2026

Luka Novak s knjigo Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence. Foto: Ivo Žajdela

Luka Novak: Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence

Luka Novak je v knjigi Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence. Potrošništvo med Balzacom in Pasolinijem na podlagi literarnosociološke analize izbranih literarnih del raziskal vlogo literature v razvoju potrošniške družbe med zgodnjim 19. in koncem 20. stoletja. V navezavi na Bourdieujev koncept literarnega polja in na Goldmannovo sociološko teorijo romana je pristopil k žanru romana kot k meščanski formi v kontekstu liberalne potrošniške družbe.

V obravnavanih romanih sta v odnosu do potrošništva zaznavni dve smeri. Prva smer, progresistična in optimistična, izhaja iz zgodnjega, predvsem Balzacovega realizma ter Zolajevega naturalizma in pozitivizma, ki sta potrošniško družbo sprejemala in jo s svojo osrednjo vlogo v avtonomiziranem literarnem polju krepila. Druga smer pa izhaja iz poznejšega, predvsem Flaubertovega realizma in Huysmansovega pesimizma, ki sta pod vplivom Schopenhauerjeve filozofije potrošniško družbo zavračala, obenem pa sta iz nje črpala navdih. Odnos literarnega polja do potrošniške družbe, kakršen se je formiral v 20. stoletju, je v veliki meri nastal iz premis obeh smeri.

Luka Novak, Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence – kazalo

Luka Novak med predstavitvijo knjige Od izgubljenih iluzij do umetne inteligence 26. maja 2026 v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

1/4